Zjutraj poskušam pričeti z rekordno zgodno uro, a glej ga zlomka, že spet pričnem ob pol osmih. Le da sem tokrat že zajtrkoval. Noč je jasna in za nekimi hribčki v daljavi se že rahko svita.
Že navse zgodaj pot zavije v hrib, na katerem je ponovno kar lepa sončna elektrarna, tokrat s sledilnimi paneli. V zanjem tednu, ko je kar naprej pihalo, sem pomislil, da bi bilo bolje postaviti kakšno veterno elektrarno, kot je praksa na severnem delu.
Sonce se prav kmalu prikaže izza gora in prične se najlepši del dneva. Morda zato, ker ga, če se le da, ponavadi prespim. Sence so dolge, vse je v rdeči barvi, petelini kikirikajo in ptiči čivkajo – le kaj bi počeli drugega 🙂
Teren je danes nekoliko bolj razgiban in kar naprej se dviga in spušča. Tla so presušena, kot da vsaj dober mesec ne bi deževalo in za vsakim avtomobilom, ki hiti na svoj pašnik se vali gost oblak dima. Še dobro, da jih lahko preštejem na prste ene roke.
Pot precej skrene iz idealne črte in takoj mi je jasno, zakaj v vodniku piše 33km, zračne črte pa je samo 28.
Bližam se jezeru, ob katerem poteka N-630, z dolgimi ovinki in je raj za motoriste. Na desetine jih preizkuša svoje sposobnosti s policisti vred. Tudi sam se spustim na to cesto, saj je le tu most čez reki Almonte in še eno, katere imena se trenutno ne spomnim.
Ker imam že dovolj mahanja mimoidočim motoristom, in ker me podplati zaradi asfalta in kilometrov že pošteno bolijo, komaj čakam, da se pot ponovno odcepi na stranski makedam. Po 6. km to končno dočakam, a s tem je tudi konec ravnine. Ura je 13 in termometer na telefonu, ki binglja v senci nahrbtnika kaže 26°C. Naslednjo uro sledi vzpon po žgočem soncu – nikoli mi ni prav, kajne – in ovinkastem makedamu. Končno pridem do vrha in tisti grički, ki so bili zjutraj še nedolžni, so postali prav strašni. Upam, da se jim jutri nekako izognem.
Naselje Cañaveral je ravno ob vznožju tega hribovja, in pot do tja vodi po pašnikih, kjer se pasejo mladi biki, pripravljeni za bikoborbe ali pa krave, kdo bi vedel. Zame se ne zmenijo in se raje umaknejo na varno razdaljo.
Sledi še današnji zadnji most San Benito iz 14. stoletja in iskanje penočišča. Ta se nahaja na drugem koncu naselja, skrit v stranski ulici, s hišno številko 3. V knjigi, ki sem si jo včeraj ogledal pri Špancu, je opisan kot zelo slab. Meni pa se zdi na prvi pogled čisto soliden. 3 spalnice s po dvema posteljama – za tri današnje goste, kuhinjo, v kateri se da kuhati le na enem gorilniku, kjer se ne da zapreti plina. Plinsko bombo je potrebno prestaviti iz plinskega bojlerja v sosednji sobi, kar pa tudi ni problem, saj tako ali drugače ne deluje in je voda za tuširanje mrzla.
Tuširanje je zato danes ekspresno. Ostala dva pohodnika iz Galicije in Nemčije pa se zanj niti ne odločita. Še dobro, da so sobe ločene. Sledi kuhanje večerje in spanec.
—-
Pokrajina na Via de la Plata morda izgleda dolgočasna, pusta in ravna toda ni ne eno, ne drugo in ne tretje. Vseskozi se kaj dogaja. Srečujem živali – zajce, martinčke, kače – ja danes sem srečal enega goža, jelene, pujse, krave, konje, koze, ovce in še milijon raznih živih bitij, rože na veliko cvetijo… Seveda je v prvi tretjini bolj ravna kot so bili ostali Camini, toda do sedaj sem opravil že preko 3.500 m vzponov in prav toliko spustov.
—-
Vreme na Caminu je pač veme, kakršnega si ne ustvarjaš sam. Včasih sončno, drugič deževno, kdaj pa kdaj sneženo.
Seveda se nad vremenom ne pritožujem, le razlagam stanje – no ja, morda včasih, saj smo po naravi velikokrat nezadovoljni, a tega se poskušam tudi s Caminom odvaditi. Meni je čisto všeč prav takšno, kakršno je. Saj mi je takô dano in nanj nimam vpliva. Res je, da ima dež slabe lastnosti, a prav tako tudi sonce. In kakšno bi bilo idealno? Dobro vprašanje.
Tudi sam imam iz prejšnjih Caminov najlepša doživetja in spomine prav iz trenutkov ekstremnih vremenskih razmer. Morda je prav tako idealno… Kdo bi vedel?
Na Caminu se resnično prepustiš dogodkom in naključjem in o tem, kaj nas vleče nazaj na pot, kjer so vsi popotniki od zdravnikov do beračev le “romarji” in kjer lahko preživiš dan le s svojim umom in mislimi, bi se lahko pogovarjal v zimskih večerih ure in ure.
Andrej pozdravljen. Samo toliko, da se "slišiva". Ti pojma nimaš s kakšnim veseljem prebiram tvoje dnevne dogodivščine. Prav uživam. Srečno še naprej in uživaj. pa lep pozdrav
Moj drugi komentar pod včerajšnim prispevkom velja za današnjega. Tukaj jih je že kar veliko. Super, zanimanje za tvoj srebrni pohod se povečuje. Srečno in naj podplati ne bolijo.
Si pa res opravil že kar precej vzponov, kar nekaj pa te jih še čaka. Upam, da ti bodo podplati zdržali in da te ne bo preveč bolelo. Sicer pa tudi bolečino sčasoma dojemaš precej drugače, kot prej. Kar nekako bolj "tvoja" postane, sestavni del vsega, kar se ti dogaja. In ravno to drugačno dojemanje mi je olajšalo že marsikatero pot. Kot vreme npr. – dež, sneg, sonce… ni važno, v vsaki stvari lahko najdeš nekaj lepega, včasih celo čarobnega. Kot je rekla Nataša, svet postane bolj umirjen, vse se nekako uravnoteži.
Nekaj dni nazaj sem se sprehajala in pred sabo opazila mlajšega moškega,ki je s pomočjo palic poskušal hoditi. Vsak njegov premik ga je stal ogromno truda. Levo nogo je s pomočjo telesa "metal" pred desno, ki jo je nato z veliko truda
poskušal premakniti naprej. In ko mu je le-to uspelo, se je vsa procedura ponovila. Koliko truda za nekaj, kar se nam zdi tako samoumevno. V tistem trenutku sem se zavedla, kakšno neznansko srečo imamo, občutila sem neznansko ponižnost in hvaležnost za vse, kar imam in kar lahko storim. Zato Andrej, uživaj v vsakem koraku še naprej!
Kaj pa posebne energije na Caminu? Te severne poti naj bi ležale na energijskih linijah oziroma zmajevih črtah. Pa tudi Shirley Mclain v knjigi opisuje nenavadne zaznave, ki so se pojavile na tej poti. Jaz kakšne take izkušnje nimam, je pa pot vplivala na moj drugačen pogled na svet, bolj umirjen. Lahko zaključim, da je bila pot najbolj pozitivna izkušnja v mojem živjenju do sedaj.
Srečno.