Cadavo ponoči zaliva močan dež a zjutraj je zavit v meglo in na nebu je videti modrino. Po mnogo dneh dežja bo to dobrodošla sprememba. Gostje iz Malorce se zjutrj le s težavo odpravijo na zajterk, saj so prišli z večerje šele ob pol enih.
Proti Castroverde se pot ves čas dviga in poteka po gozdičku.
Hodiva še mimo Gondar-ja, kjer med potjo ponovno nabereva nekaj pesti debeleg kostanja. Na poti proti Lugo-u se na nebu prično zbirati črni oblaki, shladi se in prične pihati veter. V mestu termometer kaže le štiri stopinje celzija.
Danes sva uspela do Albergeja, kjer naju že čaka star znanec, priti po suhem. Zadnjih nekaj kilometrov se je pot vlekla po asfaltu.
Danes je Luisov zadnji dan, saj mora v ponedeljek k v službo. Tokrat gremo skupaj na večerjo v kitajsko restavracijo. Tam je menda precej poceni.
Ob pol desetih se spravimo vsak v svojo spalno vrečo, veseli, da nam družbe ne delajo sinočnji turisti. Meni je bil za več kot evro cenejši kot romarski meni v najcenejši restavraciji.
Ob 22.00 prideta še dva pohodnika, ki pa sta tiha in ob 22.30, ko se ugasnejo luči, že skoraj spita.
Prehodila sva 33km ter 585m vzponov in 840m spustov.
Na tanki skorji magme, mogočne arkade – trden temelj ranljivemu mravljišču. Kakšna harmonija! Staro z novim vključno z rastlinjem in barvnimi odtenki. Ko bi le ljudje znali tako skladno živeti. Vidva močna kot arkadni stebri – oba supaj še močnejša. Vztrajata in kljubujeta dežju, vetru, snegu, blatu,… Pa še zmoreta? O še, ker ne bosta odnehala dokler ne dosežeta cilja. Le zdravje ni tako neranljivo kot se morda zdi. Čuvajta ga dokler ga imata!
Želim vama veliko sonca, toplega in suhega zraka. Nič več dežja, vetra in snega. Za to romanje jih je bilo že dovolj. Pa srečno hodita po lepi suhi z jesenskimi listi posuti poti! Plešita ob šelesteči spremljavi barvitih odpadajočih listov!