V Borresu takoj po vzhodu prične deževati. Jutro je temno vendar prav prijetno toplo. Danes bova prehodila najlepši del Camina, katerega pa žal zaradi dežja in nizke oblačnosti ne moreva v celoti doživeti.
Današnja etapa je med Borresom in Berducedo dolga 25km, in med tema krajema ni prav ničesar, ni vode, hrane in prenočišča.
Ta razdalja je tudi ena najtežjih, z vzponom na dobrih 1200 meterski hrib, ki je najvišja točka Camina Primitivo.
V hribovju je že vse pripravljeno za bližajočo se zimo. Tudi oznake poti so dvignjene na količkih. Zaradi precej močnega vetra imava dež prav v vseh kotičkih in počasi že čutim, kako mi teče po hrbtu.
V Lago se pod streho vaške cerkve, ki je umaknjena v gozd ustaviva, da pomalicava.
Odločiva se tudi, da se ne ustaviva v Berducedo, temveč nadaljujeva do Lamesa.
Kasneje se izkaže ta odločitev pravilna. V hostlu sva sama z obilico prostora za sušenje. Prostor je ogrevan, voda topla, pa tudi štedilnik z dvema loncema je postavljen v kotu predsobe. Seveda to ni razkošen hotel, zato krožnikov ni.
Po obilni večerji se odpraviva spat, saj naju jutri čaka naporen spust v dolino.
Prehodila sva 30km ter 1125m vzponov in 870m spustov.
Filipinski posebnež je le imel dobro videnje, verjetno iz izkušenj njegovega bivanja v naravnem okolju. Dež mraz in veter niso prijatelji zdravja – varujta se, da vama ne zlezejo ob kosti.
Doživeti to čudovito pokrajino ki vabi, mora res biti nekaj posebnega. Tudi sama bi uživala, neglede na vremensko stanje. Ob poti pa naj vaju spremlja veliko vidnih rumenih puščic.
Vaju občudujem in sem v mislih z vama. Se ne poznamo a smo iz iste branže pohodnikov in občudujem vsakega, ki se odpravi na Camino. Nostalgija in še kaj zraven tudi mene prijemlje, da bi kar postavil noge na pot. Naj vama bo lepo in prijetno hodla pot. Ultreja!
Ojla! Žal mi je zaradi slabega vremena. No hay rosas sin espinas. Drugače pa vidim, da vama gre odlično. Ko berem vajin dnevnik, me kar ponese nazaj, pa saj to že vesta. Res sta dobra, da zmoreta še pisati in z nami deliti pravljico Camina. Nostalgija, nostalgija….. Kako pa noge? Ni žuljev? Uživajta!!!!