Po mirni noči se znova zbudim z nogobolom, in nisem prepričan, kako bom prehodil zastavljenih 35km.
Vreme je ponovno zelo mrzlo in vetrovno. Samo čakam, kdaj se bo ulilo. K sreči pade le nekaj kapljic dežja in mi ni potrebno obleči palerine.
Sledijo Santo Domingo de la Calzada, Granon, Redecilla, Viloria de Rioja, Villamayor del Rio in končno tudi moj 40km. oddaljen Belorado. V krajih se zaradi razbolele noge ne ustavljam. Dokler se noga ne ogreje je po počitku samo še slabše. Kraji in poti se zato danes precej vlečejo. Tudi s fotografije je razvidno, da pot ni najbolj zanimiva.
Tokrat nas je v podstrešni spalnici okrog 25 in vsaj en smrčač gotovo ne uide. Ponovno srečam španca. Tokrat se ne spuščam v nikakršne pogovore. To popoldne oz. že večer bom po dolgem dnevu raje počival. Trenutno mi sprehodi po okolici ne odgovarjajo.
Veliko ljudi je prepričanih, da so glavne teme romarjev v popoldanskih pogovorih težave z nogami, žulji, bolečinami… Moje izkušnje so do sedaj popolnoma drugačne. Pogovarjamo se o krajih, kjer živimo, o ljudeh in njihovih navadah, hrani in običajih. Po sedmih dneh še vedno nihče ne more dojeti, da smo ljudje, ki smo se odločili prehoditi celotno pot popolnoima drugačni od večine, ki jih srečujemo v svojem normalnem življenju – sami posebni primerki.