Pred menoj je 16km dolga etapa, za katero piše, da je precej težka.
Iz mesta vodi pot levo, mimo oz. skozi sončno elektrarno. Sam imam na strehi 7 panelov in mislim da sem glavni na vasi. Tu pa sem jih na palec preštel okrog 4.000 (štiri tisoč). Brez besed se podam na hrib. Za hribom vedno pride dolina in tu se jih naniza cel kup.
Sledi nekaj farm, kjer je polno pujsev in ovac. Mirno se valjajo v prahu in se zame niti ne zmenijo. Prav tako leni so tudi tukajšnji psi, ki ležijo na travnikih, ki so tu v Španiji prav posebno zeleni. Pri nas take zelene barve še nisem videl.
Pot je prašna, kot da nebi videla dežja vsaj eno leto, toda vsakih nekaj kilometrov čez cesto teče potok, ki je precej globok in širok. Brez pohodnih čevljev bi bil pošteno moker.
Danes je vreme precej oblačno in sonce se le redko prikaže. Kljub temu je toplo (16°C). Za danes je napovedano malo dežja, jutri pa naj bi deževalo precej več.
Po 15 kilometrih pridem do El Real de la Jara. Tokrat nimam prav veliko težav z imeni krajev, saj zankrat med začetno in končno točko ni ničesar. Nada. Ura je šele 12 in pogledam, kako je z naslednjo etapo. Monesterio je oddaljen dobrih 21km, torej okrog 5 ur. Edina težava je, da tam ni Albergeja. Z naslednjo etapo pa ga tudi ne bi rad združil, saj je dolga naslednjih 22km. To je eden izmed petih krajev, kjer si bo potrebno poiskati kakšno dražje prenočišče.
Odločim se, da etapo prehodim danes in pridobljeni dan raje izkoristim za dodatno postajo med prihajajočimi 45, 48 in 49 kilometerskimi etapami.
Pot je odlična. Sicer ne bi rad hvalil poti pred Santiagom, a zaenkrat je čisti užitek. Možgani na off, čivkanje ptičev, šumenje potokov in dreves v vetru… Manjka le še kakšen majhen dežek. Camino brez dežja? Kot juha brez soli.
Torej pri letečemu prodajalcu kupim kruh in zapustim deželo flamenca. Podam se v menda najrevnejšo pokrajino Extremaduro.
Pot je enolična in ne vem kdaj zapustim Parque natural Sierra Norte. Ugotovim tudi, da mi sojin napitek pri zamašku pušča in iz stranskega žepa nahrbtnika veselo kaplja. Za nameček sem mu dodal še Cola Cao in vse skupaj je prav prijetno lepljivo. Neprecenljiv občutek 🙂
Sledi hoja levo in desno ob glavni cesti, kar me spominja na Camino del Norte.
Ob treh se precej pooblači in pričnejo padati posamezne kapljice. Uro kasneje si komaj še uspem nadeti palerino. Do današnjega cilja je še slabo uro hoje. Tu si poiščem Hostal, se stuširam, obiščem trgovino, nato pa se po 36km zvalim v sveže urejeno posteljo 🙂
Sledi obredno kurjenje dišečih indijskih paličic, česar sem se naučil pri Luisu. Gracias, Luis. Nekaj časa posvetim sebi nato pa spanju do jutranjih ur (6.30).
Kadar "dihtunge" puščajo ni dobrega občutka. Toda ne za vsakogar. Mravljice te ne bodo nikoli pozabile in bodo zelo vesele, ko bodo Cola Cao in mleko pile. Pa še jeleni in pujski bodo za tabo hodili. Družbe ti ne bo manjkalo. Mogoče si boš lahko privoščil celo "žurko".
Vdružbi ali brez naj bodo vsi dnevi lahkotni, sveži in prijetni. Vse noči pa mirne in spokojne na rumenozeleni pernici, brez zrna graha.
Enodnevnih 49km? Saj to se zdi povsem nemogoče! To so najdaljši pohodi volkov, ki imajo 4 noge, pa še nahrbtnika jim ni treba nositi. Se ti ne zdi, da je to napor, ki presega človeške zmogljivosti?
Pa vendar: Korak za korakom odhaja meter za metrom. Vsi pa v duši pustijo vtis vsakega pogleda ob zapuščeni stopinji. To je najlepše. To ostane in je s tabo samo tvoje. Za vedno.