Za mano je ponovno dolg dan – 43km, zato bom zapis skrajšal na minimum.Danes bom zapustil Extremaduro in pričel hoditi po Castilla y León. Pričnem ob običajni uri, prav potiho, da ne zbudim ostalih dveh popotnic. Mislim, da se mi ni najbole posrečilo. Kasneje jih nisem več videl, čeprav me kolesarji navadno tekom dne prehitijo.
Moj današnji cilj je prehoditi razdaljo do Valdelacasa. V Baños de Montemayor si nakupim nekaj hrane, nato pa se pot strmo dvigne. V Calzadi de Béjar, ki je na polovici poti izvem, da v Valdelacasi ni albergeja, zato moram ali prenočiti tu, ali pa pešačiti do Fuenterroble. Odločim se za slednje, saj nisem prehodil niti še polovico poti in imam le en dan viška, ki ga lahko še izkoristim za skrajševanje etap.
Po zadnjih nekaj napornih dneh se prav zadnji kilometri vlečejo v neskončnost. Povrhu vsega je pot prav neprijetna. Blato, ki se je posušilo po tem, ko je nekaj traktorjev peljalo čezenj.
V albergu srečam še dva starejša pohodnika, Gottfried-a iz Nemčije in Španca.
Več pa v prihodnjih dneh.
Lepa fotografija in malo manj obetaven dan. Blatni kolovoz, ki vodi v tunel brez izhoda. Uf, kako turobna tura, da izgubiš upanje! Ne, ne, ti se ne daš. Ti riješ kot divji prašič, ki uživa, ko ves blaten, na drugem koncu, prerije brozgo. Oba pa sta se morala truditi, oba sta zadovoljna. Ti si premagal težo blata, prašič pa se je najedel.
Andrej, upam, da se ti ne kolca preveč. V teh dneh je najpogostejša beseda prav Andrej. Pridno te opravljamo in prav vsi v mislih spodbujamo. Res imaš naporne etape. Ker pa te poznam, ne dvomim v tvoj uspeh, vem da te tudi kakšna bolečina več ne bo ovirala na poti proti cilju. Drži se in vedi, da smo vsi s tabo.