Castro – Padron

V Castru sva se med močnim dežjem sprehodila do zajtrka. Najedla sva se vsaj za pol poti.
Zunaj je mraz, zato se nama nikamor ne mudi. Nekaj minut čez deveto se le odpraviva v še zadnji del asturijskega hribovja.
Med dežjem pričnejo prav počasi padati ledena zrna, kmalu zatem pa že prav lepo sneži. Saj ne da bi bila prav nizko, a v tem letnem času na 900 metrih res še nisva pričakovala zimske idile.
Na današnji najvišji točki se počutim že skoraj tako kot pred dvemi leti na pohodu iz Pasje ravni v Dražgoše.
Tu tudi prestopiva v Galicijo in sledi le še spust v dolino. Ko v baru malo pomalicava, se nama pridrži španski znanec iz prejšnjih dni.
Pot do današnjega cilja se vleče po novo narejeni cesti, ki jo prav danes asfaltirajo. Delavci, ki se danes že tretjič peljejo mimo naju sprašujejo, če se želiva peljati v mesto. Seveda jih prijazno zavrneva, saj sva vendarle prišla na trekking in ne na avtoštop.
Po poti naju dohiti španec in skupaj nadaljujemo do hostla. Med potjo pove, da je že dva dni prenočeval sam, prav tako kot midva in da o pohodnikih iz Borresa ni ne duha ne sluha.
Zvečer nam vsem skupaj speče kostanj, in po ogledu španskih novic (da, ta hostel ima tv), kjer je glavna atrakcija sneg, se počasi odpravimo spat v mrzle postelje. Temperatura je namreč le 10 st. C.
Prehodila sva 23km ter 730m vzponov in 510m spustov.