Zjutraj je nad 1000m še kar mrzlo, vendar precej nad lediščem. Čaka naju prijetna etapa, ravno prav dolga in hribovita.
Mesta ni več in oznake poti so zaenkrat solidne. Kmalu po spustu se znajdeva sredi oljčnih nasadov, kolikor daleč seže pogled. In ravno sredi teh nasadov seznajdeva brez oznak. Malo po občutku se sprehodiva naprej in nazaj, potem pa se odločiva da nadaljujeva po ravni črti proti cilju. Po nekaj 100 metrih griča prideva do steze, kjer se oznake čudežno ponovno pojavijo.
Včasih so prav ne logične. Na ravni casti brez križišč po 3 istočasno, na razpotjih pa ničesar.
Vreme je vseskozi rahlo oblačno in vetrovno. Ravno pravo za hojo.
Proti koncu poti ponovno naletiva na popolnoma novo cesto brez oznak, a ker do cilja ni več daleč, nama to ne dela težav.
Poiščeva prenočišče (tudi tu ni alberga), in se kmalu po tuširanju, pranju perila in hranjenju odpraviva spat.
Jutri naju čaka lep dan in nekoliko več kilometrov (37?)
Oljčni nasad. Geometrično pravilen ali naraven? Oznak ni. Počutiš se kot v hiši brez oken. Gledaš in nič ne vidiš, ali pač. Saj je vseeno, samo da sta se prav orientirala in brez težav našla izhod.
Sicer pa je to področje precej valovito. Čaka vaju še kar nekaj vzponov predno bosta prišla v nižinsko področje.
Iz vrhov Andaluzijskih hribov bo razgled čistejši.Morda nas bosta celo videla :), če le ne bo megleno, kot je bilo predvčerajšnjim in včeraj na Pohorskem Bolfenku, ki ima tudi 1050m višine.
Pa lep in čist razgled, dobro markacijo, odlično počutje in srečno nadaljevanje….