Danes je nedelja in imava kar nekaj srece, saj je v vasi odprta trgovina. Seveda pa se tu vse odpre šele okrog 9h in sva zato pozna pri odhodu iz vasi. Na sreco morava prehoditi le 21km.
Oznake so vseskozi odlicne in na zacetku hoje kar nekaj casa hodiva ob vojašnici. Pot kmalu zavije iz glavne ceste in kot izgleda, so se oljcni nasadi poslovili. Pojavljajo pa se prvi evkvaliptusi. V Estacion de Obejo kupiva še nekaj dobrot, ki jih pojeva ob postanku.
Temperatura ozracja se je nekoliko ohladila (20 st.) in tudi sonce se skriva za posameznimi oblaki. Jutri bo menda ponovno brez oblacka.
Pot v Villaharto naju vodi mimo zdravilnih izvirov vode in po 21 kilometrih se ob 15h znajdeva na cilju.
Povecerjava v baru tipa ‘alo-alo’ (lastnik lokala je pravi Rene), jutri pa ponovno sledi nekoliko daljša etapa.
Po dolgem 50km-skem pohodu se kakšna krajša etapa res prileže. Prav tako kot se bo prilegel vonj evkaliptusov pri višjih temperaturah. Kar poneslo vaju bo čez drn in strn.
Sicer vama gre pot res dobro od nog, ko se kar znajdeta na cilju. Vprašujemo se, ali vama res nobena zadeva ne otežuje hoje? Ali drug drugega znata tako prijetno vzpodbujati, da kar lebdita v južnošpanskem ozračju? Očitno vama le to zelo odgovarja. Samo, da ne ostaneta tam – Aika ni prijetno česati:) pa tudi Vid bi vaju preveč pogrešal.
Bodita svobodna, nahodita se, odlebdita, letita,… vendar pazita na nevarnost višin. Pa srečno, zdravo in veselo nadaljevanje pohoda.