Danes se pričnejo resnejše etape in zato že v startu narediva nekaj metrov preveč, saj se odpraviva po uradni poti, namesto bližnjici.
V vodiču sta navedeni dve poti, ena direktno v Córdobo, druga pa preko vmesne postaje, Santa Cruz. Slednja je nekoliko daljša.
Slediva puščicam, nad katerimi sva prav presenečena. A presenečenje ne bo trajalo… Ne bom dolgovezil nad oljčnimi nasadi in vročino, ki danes dosega 24 st. C.
Dan pričneva z blatno stezo, v katero se čevlji vgrezajo kakšnih 5cm in se razburnava nad poplavami, a tudi tu še ne veva, kaj naju čaka.
Nekajkrat se loviva po oljčnih nasadih, saj so oznake porazne, ali bolje – jih ni.
Po 20 kilometrih tudi tiste redke puščice izginejo in pot se razcepi na tri dele. Najbolj logična je leva pot, za katero se tudi odločiva. Blato levo in desno, pohodni čevlji pa so umazani vedno višje. Vezalk se kmalu ne vidi več, pa tudi hlače so že prav lepo rjave. Nekajkrat sem pomislil, da bom iz blata pkvlekel le nogo in nogavice. Po dveh kilometrih take hoje prideva do potoka, ki je za pohodniške razmere kar visok, okrog 30 cm in okrog 8m širok. Odločiva se, da to ni prava smer in se po blatu vrneva. Greva desno, ni prava smer, naravnost pa ne prideva nikamor. Na srečo najdeva delavce, ki pospravljajo po oljčnem nasadu in nama priporočijo prvotno pot. Grrrrr.
Vrneva se do potoka, čevlje v roko, hlače do kolen in čez potok. Na cesti naju že čaka puščica grrrr. Čevljev in hlač obloženih z blatom ne bom niti opisoval.
Pa kmalu ugotoviva, da sva šla po poti čez Santa Cruz, ki je 4km daljša. Zaradi najinega izgubljanja pa sva že do sedaj naredila okrog 8km preveč.
Tu srečava tudi nemca, ki sta se za danes ustavila in se pritoževala nad blatom in oznakami. Onadv sta hodila v glavnem po cesti.
Odločiva se, da kljub dolgi hoji nadaljujeva proti Córdobi.
Hodiva izključno po cesti, kjer prvih nekaj kilometrov še vidiva oznake, kasneje pa ne več.
Ob 20h končno prispeva v predmestje, prečkava nekj glavnih cest in velikih krožnih križišč, ter po dobri uri prispeva do starega dela, kjer po nekaj vprašanjih najdeva skoraj najcenejše prenočišče. Menda so tu še eni Slovenci. Žal jih ne srečava. Dobiva pa Credenciale Camino društva Córdoba, ki nama jih da gospod, ko opazuje kako si pred vhodom čistiva čevlje (verjetno je gospod predsednik društva).
Jutri pa naprej – krajša etapa.
Še pogled na GPS… Točno 50.2km. odlično!
Morda bo nemški par razmehčalo blato, če pa ju ne bo, naj kar ostaneta asfaltna. Toda, ko človek v stiski rabi ČLOVEKA se tudi on zmehča.
Z blatom so vedno problemi; če je razmočeno se paca in se vanj ugrezaš, če je presuho ga veter raznaša in megli pogled. Biti mora ravno prav trdno, da ustreza pohodniku. Pohodnik se kali, ne kot blato temveč kot jeklo, da premaguje ovire blatne brozge. Pomembno je, da se stopala še držijo nog in izpolnjujejo ukaze lastnika. Pot umaknjena v tišino poraja ideje, morda prideta do kakšne manj blatne.
Še dobro, da ima luna sijaj s katerim krona dan, ko se le ta poslovi. Vajin dan je bil naporen, slovo od njega sladko, noč popolna in prekratka. Jutro prinaša novo radost in z njo nov zagon za nove jeklenitve.