Po ponovnem štetju kilometrov in pogledu v nebo izgleda da se bo vse skupaj sešlo do nedelje. Noge na pot in po nekaj kilometrih sva že pri Magacela, katero le obideva. Za nama se kotalijo črni oblaki a midva se občasno še vedno sončiva na toplem soncu.
V La Habi pomalicava v baru, kjer nama ponovno vsi razlagajo kako naprej in skozi katere kraje. Pohodnikov – romarjev so tu vsi veseli. Verjetno poživiva njihov vsakdanjik. Včasih se kakšen od domačinov kar ustavi in gleda.
Don Benito je večje mesto, mimo katerega hodiva kakšno uro. Tu in tam se še vidi kakšna luža a večino je sonce že posušilo. Tokrat imava srečo, saj se dežju ves dan izogibava.
Po poljih do končnega cilja srečava veliko štorkelj, divjih zajcev, ki jih srečujeva od samega začetka pa niti ne štejem.
Po 35km se ustaviva v hostalu, kjer nama prikazna lastnica razkaže lepe prostore, dodeli spalnico, za vse ostalo pa pravi naj si privoščiva kot doma. Tu je mislila predvsem na kuhinjo.
V bližnji trgovini nskupiva stvari in po dolgem času je na mizi večerja po najinem okusu.
Vsak človek, ki se ustavi in gleda romarja, je ČLOVEK s srcem in dušo. Opazuje in razmišlja. S spoštovanjem in brez besed zre v vsakogar, ki ima toliko poguma, da se peš odpravi na tako dolgo potovanje.
Širno polje? Krasno.
Štorklje? Še lepše. Torej, je to področje ravno in mokro? So med njimi tudi bele?, kot na našem barju – našem mokrišču? Sta jim morda naročila dojenčka? Ali so tako oddaljene, da vaju ne morejo slišati? Ja, samo vidite se. Najlepše so v letu, vaju pa one vidijo najlepše v varni oddaljenosti.
Plahi zajčki bežijo pred vama, kakor vidva bežita pred oblaki. Samo,da bi še ostalo suho! Saj bo. Merida se hitro bliža. Konec počitnic pa tudi. Štorklje so se vrnile, vidva se bosta kmalu. Do takrat pa še veliko srečanj s srčnimi ljudmi in prijaznimi živalmi. Ostanita svobodna kot ptice v letu.