Kot so nama obljubljali že včeraj, naju je ob pol devetih (izjemoma za naju, drugače odprejo ob pol desetih) čakal obilen zajtrk s sokom ravnokar stisnjenih sladkih pomaranč, Cola-Cao (kakao, za tiste ki še niste bili v Španiji 🙂 opečen kruh, dve vrsti olivnega olja, namesto margerine ter nariban paradižnik.
Pot naju tokrat vodi po – kdo bi si mislil – oljčnih nasadih, po delno asfaltirani, delno makedamski poti, kjer so še vedno vidne posledice poplav.
Večkrat naju prehiti starejši nemški par, ki ga srečujeva že nekaj dni, a nista zainteresirana za kakšno navezavo stikov.
Etapa je tokrat kratka in pot zaključiva še pred tretjo. Jutri nadaljujeva proti mestu s 300.000 prebivalci.
Takšnega zajtrka pa ni vsak dan! To se zgodi le pohodnikom v Španiji.
Meni kruli po želodcuin le sanjam sladke pomaranče, kola kao, opečene kruhke,…. Jutri bomo vsi dobro zajtrkovali, da bomo dan kar najbolje izpolnili.
Vidva potrebujeta veliko energije, če hočeta v določenem roku priromati do Meride. Pot je še dolga. Oljk ne bo zmanjkalo in njihovega olja tudi ne. Španci ga imajo na zalogi.
Pot, ki vaju vodi le ni tako neobljudena kot se zdi na prvi pogled iz zemljevida. V mestu s številnim prebivalstvom vama pa tudi ne bo dolgčas in hrano bo lažje nabaviti kot potem nositi.
Stari nemci so precej nezaupljivi. Morda pa ima ta parček težave z razpoložljivo energijoin jo na drugačen način hrani za težje podvige:).
Vidva sta ljubezniva, če pa odziva ni se jih pač pusti, do naslednjega prehitevanja. Kaj pa če sta tako zagnana, da vaju pri prehitevanju še opazita ne?
Pomembno je, da imata vidva dovolj vztrajnosti in volje, da vaju žene tok veselja in želja užiti lepote narave.
Uživajta, dopust je kratek.