Zbudiva se v prevroči spalnici, saj sva zvečer pozabila pripreti radiator. Pogled v nebo je bil skoraj zaskrbljujoč. Popolnoma jasno, kar pomeni vročino in pripekajoče sonce.
Kasneje se izkaže moje predvidevanje pravilno. Temperatura je bila preko 20 stopinj, nos pa kljub sončni kremi lepo rdeč.
Danes je bila pot na nekaterih delih slabše označena in sva temu primerno naredila nekaj kilometrov (4) preveč.
Krajev med potjo ni bilo, je bil pa zaradi zaloge vode nahrbtnik precej težji. Pokrajina se še ni spremenila, oljke spredaj, zadaj, levo in desno kolikor daleč seže pogled. No, ni čisto res, vmes hodiva tudi mimo dveh ogromnih sončnih elektrarn. Po moji oceni je imela vsaka okrog 30.000 panelov. Verjetno več, kot jih je v celi Sloveniji. (Moja ocena je bila približno točna. Ena od elektraren ima moč 5,4 MW).
Danes bova ponovno spala v ‘nobel’ romarjem prijaznem (karkoli že to pomeni, verjetno zaradi nekoliko nižje cene) albergu, ki je še vedno daleč od tistega pravega Camino alberga.
Jutri naju zjutraj čaka zajtrk, ki je vključen v nočitvi in nekoliko manj kilometrov.
Danes sva v trgovinah opazovala tipične produkte Baene in zasledila olivno olje po 15 EUR. Pa ne za liter ampak za 5 litrov in to je popolnoma običajna cena v vseh trgovinah, praženih mandljev v sladkorju pa po štirih dneh še vedno nisem našel.
Praženi mandlji – cedijo se sline. Oljčno olje. 15 EUR za 5litrov – to pa je cena! Škoda, da ni pri nas.
Kaj pa se skriva v nasadih oljk? Goži na vejah in po tleh? Bolj ko bo toplo, več jih bo. Strupenjače? Sta blizu Afrike:)!
V albergu, hostelu ali hotelu pa je važno ležišče ali pa še to ne. Utrujen popotnik najbrž hitro zaspi in tudi dobro spi. Skoraj gotovo pa je noč prekratka ali pa prehitro pride jutro.
Kakor koli že, jutri bo novo jutro. Zbudila se bosta v nov dan in korak za korakom stopala cilju nasproti. Naj bodo koraki lahki, smer pa dobro označena.