Camino Frances 2006

Pozdravljeni vsi skupaj! Najprej nekaj o člankih ki jih bom objavljal na tej strani. Zaradi precej visoke cene mobilnega podatkovnega prenosa bodo objavljene fotografje slabše kvalitete, pa tudi članke bom verjetno pisal samo na nekaj dni. Se opravičujem, bom popravil, ko pridem domov. Tudi kakšen kraj bom verjetno napisal napačno…
—
31.05.2006 – Moja pot je že pred časom končana, zato bom članke počasi uredil in dopolnil. Fotografije bom nadomestil z enakimi, a boljše kvalitete.
—

O prvem potovalnem dnevu ne bi izgubljal besed… Iz Ljubljane se z avtomobilom okrog 5:00 odpravimo do Trevisa. Tu se za slab mesec poslovim od domačih in z enim izmed nizko cenovnih letalskih družb odletim do Londona. Za prestop imam malo časa, kar je po eni strani odlično, saj mi na Letališču ne bo potrebno predolgo čakati. Kljub malo časa med čakanjem na prevzem vozovnice srečam Avstralko, ki se prav tako odpravlja na pohod po Caminu. Po krajšem pogovoru skupaj nadaljujeva let do Biarritza. Na letalu je še en potnik z nahrbtnikom, ki ima vrjetno podobne namene kot midva. Po pristanku se z avtobusom vsi trije odpeljemo do Byona in od tu z vlakom do Saint Jean pied de porta, kjer uredim vse formalnosti. To je pridobitev potrdila z dnevnikom za žige (Credencial del Peregrino), s katerim bom dokazoval da sem romar – pohodnik, in bom lahko prenočeval v hostlih (Albergue – Hostal – Refuge) ob poti. Tu dobim tudi školjko, ki je zaščitni znak romarjev.

Poiščem si prenočišče v privatnem hostlu, kjer srečam Clare iz Walesa, s katero odideva skupaj na večerjo v bližnjo restasvracijo. (Draga vegi zadeva polna olja).

V prenočišču, okrog katerega je polno psov, mačkov, kokoši… So spali še Clare, in trije francozi, ki so do tu prehodili že okrog 1000km. Ponoči je deževalo, grmrlo in se bliskalo, zato smo spali odlično.

Tudi zjutraj, ko se odpravim na prvi podvig še vedno dežuje, a palerina je pri hoji precej bolj mokra znotraj kot zunaj. Iz St. Jean Pied de Porta, ki se nahaja na 200m nv. se povzpnemo proti Pirinejem na višino 1450m. Vreme ni nič kaj prijazno. Precej piha, tla so razmočena in zato zelo blatna, ozračje ima le 10°C. Opoldne se sicer zjasni, a temperatura je še vedno nizka. Prečkamo francosko – špansko mejo, na kateri je postavljen vodnjak Tu si lahko dopolnimo čutare. Med potjo se nama s Clare pridružita še Ana Paula iz Brazilije ter Nick iz Avstralije. Več ali manj hodimo skupaj do hostla. Blizu Roncesvales v gozdu srečam starejšo Kanadčanko, ki trdi, da se je v gozdu izgubila in bi želela z mano nadaljevati pot do hostla, kar z veseljem sprejmem. Ne vem, kako ji je to ob množici smerokazov in markacij lahko uspelo.

Po obveznih formalnostih – žigosanje dnevnika, preverjanje potnega lista in plačilo – se namestimo v hostlu, ki ima za spalnico en velik prostor s 40 pogradi (80 ležišč). Nekaj postelj je še praznih, a prespi nas po moji oceni okrog 60 pohodnikov. Po obilni večerji se pripravim na spanje, veliko pohodnikov, ki so tu iz verskih razlogov, gre na večerno mašo v bližnjo cerkev. Luči se ugasnejo ob 22:00.

Ponoči je precej glasno – smrčanje podolgem in počez. Zato je zjutraj ob pol šestih težko vstati.
Naša skupinica štirih po zajtrku v baru nadaljuje pot proti Santiagu. V trgovini si nabavimo nekaj kruha, sira, sadja in čokolade, ki jo bomo pojedli za kosilo.

Počasi pozabljamo na vsakodnevne skrbi in se začnemo zabavati, skupaj naredimo piknik – kosilo na travnati jasi ob poti. Čas hitro mine in žal se moram po 22 kilometrih v Zubiriju posloviti od Claire, Nicka in Ana Paule, saj so se odločili, do bodo tu prenočili. Vsi trije so si privoščili 5 tednov počitnic, sam pa nadaljujem, ker imam na voljo “le” 28 dni.

Ves dan je sončno, le zjutraj nekaj megle in jutranjega hladu (6°C). Kljub temu je pot na nekaterih delih še vedno zelo blatna.

Po nadaljnih 5 km. srečam Marie Louise iz Danske, ki tudi išče prenočišče. Skupaj v Larrasoani poiščeva hostel s prijazno receptorko, ki nama da nekaj literature o poti, priporoči restavracijo za večerjo in nama razkaže prostore. Po tuširanju in večerji v bližnji gostilnici, opereva in posušiva prerilo, ter odideva spat. Tu imajo tudi zastonj internet ter odprto WiFi omrežje, zato napišem in objavim prva dva članka.

Noč bo mirna, saj sva poleg nekaj študentov v zgornjem nadstropju edina gosta. 🙂

Med potjo sem se pogovarjal z veliko pohodniki. Na moje začudenje so na poti ljudje precej odprti in zelo prijazni in o njih v kratkem pogovoru izvem zelo veliko. Teh pogovorov na tem mestu ne bom opisoval, saj si vsak pohodnik zasluži nekaj zasebnosti. Morda napišem le kakšen osnoven podatek.

Lahko noč…..

Tretje jutro z Marie vstaneva precej pozno in pričneva s hojo šele okrog 8:30. Po nekaj kilometrih prideva do Pamplone, kjer ostaneva približno eno uro. V tem času si zelo površno ogledava mesto. Po obisku trgovine, kjer si priskrbiva malico, odidem naprej sam. Marie mora poiskati in kupiti pohodno palico, jaz pa prehoditi še veliiiko kilometrov. V mestu srečava tudi nekaj pohodnikov, ki nama vztrajno razlagajo, kje se da kupiti poceni hrano.
Ker sem precej pozen, hodim sam. Večina pohodnikov je daleč pred menoj. Pot je na nekaj delih strma in včasih zelo blatna. Sem in tja zaradi manjših plazov in dežja izpred nekaj dni, pot celo izgine. Vseeno se nekako prebijam naprej. Na okoliških hribih je veliko vetrnic za pridobivanje električne energije, na vrhu hriba nad Pamplono pa zanimiva kovinska upodobitev romarjev (fotografija).

Hodim mimo Cizur Minor, Uterge in Obanosa. V Ponte le Reine pridem zvečer okrog 6:30. Prehodil sem že kar nekaj kilometrov in očitno sem izbral primerno obutev ter težo nahrbtnika, saj zaenkrat nimam nikakršnih težav z nogami ali žulji.

V hostlu je ponovno nekaj smrčačev, ki jih uspem utišati šele z dobro izoliranimi slušalkami in glasbo. Najhujši pa zopet spi ravno pod menoj. Trese se cel pograd.

Po neprespani noči se tokrat zelo zgodaj (nekaj pred 7. uro) odpravim naprej. Nekaj časa hodiva z Georgem iz italije, ki sem ga srečal včeraj zvečer. Camino namerava prehoditi tudi nazaj, torej okrog 1700km. Ker je precej hitrejši, nadaljujem sam.
Med potjo grem mimo vodnjaka iz katerega na levi strani teče rdeče vino, na desni pa voda. Tu srečam tudi starejša pohodnika (par) s španije. Prosita me, naj ju fotografiram poleg vodnjaka. Pohodniki so v glavnem navdušeni nad levim delom vodnjaka, čeprav je precej vroče. Tudi sam si natočim 3dcl vina in nadaljujem pot.

Ker sem v zaostanku s kilometrino, prehodim danes 38km. 8 ur hoje (35km) mine kot bi mignil, potem pa se (kilo)metri prično razegovati. Vsakih naslednjih 100 metrov se vleče v nedogled. Hodim mimo Cirauqui, Lorca, Villatuerta, Estella, Villamayor. Najbolj utrujajoča je ravna pot med žitnimi polji, ki ji ni konca. In ko pridem do ovinka se pot obrne in zopet se ne vidi konca. Končno se ustavim v Los Arcosu.

V hostlu imajo zelo prijazno receptorko, ki začuda govori tudi malo angleško. Natančno mi vse razloži, predlaga najcenejšo trgovino in gostilno, kjer imajo pohodniški meni (pilgrin menu). Te meniji so najugodnejša ponudba, saj so cene kar nekaj evrov nižje od običajne večerje oz. kosila. Še vedno pa je precej dražje kot v Sloveniji.

Danes sem začel precej pozno, kar pomeni, da bom hodil do poznega popoldneva, če si želim pridobiti nekaj prednosti.
Pot se prične s strmim klancem, kjer spoznam gospo iz Kanade – Quebecka. Skupaj hodiva dobre 3 ure, potem pa ona začne ogledovati vsako podrto hišo, zato pot nadaljujem brez nje. Ponovno srečam Georga iz Italije. Prav tako tudi par iz španije. Nekajkrat ju prehitim, prav tako tudi onadva mene. Imamo približno enak tempo.

Pot skozi Logrono se precej vleče, saj v centru ni nič zanimivega – vrjetno bi se našlo kar nekaj zanimivih točk, a mene čaka še 13km hoje.

Po devetih urah in pol, že proti večeru, pridem mimo ograje polne križev v… mislim da Navarrete. Prvi hostel je zaseden, prav tako drugi, pa tudi nek penzion. Končno najdem skoraj prazen hostel, ki je nekoliko dražji, a zelo lepo urejen. Npr. nima skupinskih tušev ampak prav lepo kopalnico. Ker sem seveda zamudil večerjo, se zadovoljim z nekaj trikotniki topljenega sira, 2 dni starim kruhom ter pločevinko oliv. Olive imajo poseben okus in so polnjene z… olivami.

Zvečer se pogovarjam z enim od delavcev z bližnjega gradbišča nove ceste, ki je nastanjen tu. Je inženir za razstreljevanje in pravi da ga pojutrišnjem čaka na gradbišču težka naloga. Skupaj povečerjava, nato pa se odpravimo spat. Ljudje so tu res prijazni. Vedno pripravljeni si želijo pogovora, četudi se sporazumevamo le z rokami ali nekaj besedami angleščine oz. španščine.

Že včeraj me je pričela boleti desna noga. Vrjetno gre za vneto mišico oz. živec. Zjutraj me noga boli še nekoliko bolj kot sinoči, zato si privoščim malo krajšo pot mimo Najere, od koder tudi fotografija, do Azofre.
Tu prenočim v hostlu, kjer so sobe opremljene z dvema posteljama in me bolj spominjajo na omare. Tudi zunanjih žaluzij se ne da premikati, kaj šele odpreti. V sobi je sicer prijetno. Spim s starejšim italijanom.

Pot sem prehodil sam. Srečal sem le enega kolesarja. Tudi vasi se mi zdijo prazne. V Najeri si kupim malico. Trgovina izgleda tako kot kakšna naša vaška trgovina izpred 20 let. Prodajalki nekako razložim in pokažem kaj bi rad. Tudi ona se potrudi, tako da danes ne bom lačen. Imajo res odlične olive 🙂

Vreme je oblačno in precej mrzlo, saj je le 12°C, in povrhu še pošteno piha.

Danes je en od dni, ko nimam ravno veliko volje in energije. Pospravim po nahrbtniku, se stuširam povečerjam in popoldne preživim sam s seboj in meditacijo. Popoldne pride v hostel skupina otrok in postane kar živahno. Zvečer so odšli naprej.

Po mirni noči se znova zbudim z nogobolom, in nisem prepričan, kako bom prehodil zastavljenih 35km.
Vreme je ponovno zelo mrzlo in vetrovno. Samo čakam, kdaj se bo ulilo. K sreči pade le nekaj kapljic dežja in mi ni potrebno obleči palerine.

Sledijo Santo Domingo de la Calzada, Granon, Redecilla, Viloria de Rioja, Villamayor del Rio in končno tudi moj 40km. oddaljen Belorado. V krajih se zaradi razbolele noge ne ustavljam. Dokler se noga ne ogreje je po počitku samo še slabše. Kraji in poti se zato danes precej vlečejo. Tudi s fotografije je razvidno, da pot ni najbolj zanimiva.

Tokrat nas je v podstrešni spalnici okrog 25 in vsaj en smrčač gotovo ne uide. Ponovno srečam španca. Tokrat se ne spuščam v nikakršne pogovore. To popoldne oz. že večer bom po dolgem dnevu raje počival. Trenutno mi sprehodi po okolici ne odgovarjajo.

Veliko ljudi je prepričanih, da so glavne teme romarjev v popoldanskih pogovorih težave z nogami, žulji, bolečinami… Moje izkušnje so do sedaj popolnoma drugačne. Pogovarjamo se o krajih, kjer živimo, o ljudeh in njihovih navadah, hrani in običajih. Po sedmih dneh še vedno nihče ne more dojeti, da smo ljudje, ki smo se odločili prehoditi celotno pot popolnoima drugačni od večine, ki jih srečujemo v svojem normalnem življenju – sami posebni primerki.

Zaradi veliko prehojenih kilometrov nisem imel prav veliko časa sestavljati te komentarje, zato sem si vzel vsaj toliko časa, da opišem pot treh dni.
Danes ponoči je bilo v Beloradu znova precej smrčanja. Vstanem okrog 7. In pojem zajtrk v hostlu – mafini z margerino in marmelado ter tu slavno Cola-Cao (kakav). Za malico si nabavim nekaj rogljčkov ter 1/4 kg čokolade, ki je neprimerno boljša od tiste, ki jo zavijejo svizci.

Del poti prehodim s Špancema, ki ju srečujem že nekaj dni oz. od vodnjaka z vinom. Sicer pa je cel dan oblačno in vetrovno, z okrog 9°C.

Do cilja v Atapuerci, prehodim še pot od Tosantosa, Villafranca Montes de Oca, in 13km do San Juan de Ortega.

Danes je bil najvišji vrh okrog 1200m, prehodil pa sem okrog 36km.

Znova prespimo skupaj s Špancema Joakin in Fonsy, ki govorita (kot po pravilu) ravno toliko angleško, kot jaz špansko, torej – nada. Na srečo imam s seboj slovarček najpogostejših fraz in besed, s pomočjo katerega si izmenjamo nekaj informacij. Joakin je odličen igralec in kar mi želi povedati, pokaže z rokami in izrazom. Fonsy pa za razliko ni ravno zelo zgovorna. Jutri bomo pot nadaljevali skupaj.

Na zadnji aprilski dan res odidemo skupaj s špancema. Pot nadaljujemo od Atapuerca po dolgi poti skozi industrijsko cono do 14km oddaljenega Burgosa. Zjutraj je le 3°C in vsi se pritožujemo, da je frio. Na srečo imam s seboj tople zimske rokavice in kapo iz goretex-a.
Zato pa nas v Burgosu čaka katedrala. Ko sem jo zagledal sem se najprej začudil nad njeno velikostjo. Kasneje pa nad prelepo notranjostjo. Vrjetno je prav zarati tega zelo obiskana. Pohodniki imamo s potrjenim dnevnikom 50% popust, dovoljeno pa je tudi fotografiranje. Seveda brez bliskavice. Ko stopimo v katedralo, nas prevzame njena velikost in lepa notranjost. Velikost vsake sobane v katedrali bi lahko primerjal z velikostjo povprečne slovenske cerkve.

Tu srečamo še tri Španke, s katerimi nadaljujemo pot. Seveda tudi te ne znajo angleško, zato se sporazumevamo na vse do sedaj omenjene načine… Gre nam odlično, le tempo hoje imamo, glede na mojo nogo, kar hiter.

—
Pred kratkim (malo po prehojenem Caminu) sem na tv gledal film o Ivani Blazni. Snemali so ga tudi v tej katedrali. Prav zanimivo je v filmu gledati katedralo, po kateri sem že hodil.
—

Do Rabe de las Calzadas smo danes prehodili 28km. Jutri bomo pot nadaljevali skupaj, torej skupinica petih špancev in mene.