Pred 14 dnevi sem še deskal na snegu, ta teden pa bom prvomajske praznike in krajši dopust izkoristil za učenje jadranja na deski, predvsem obratov proti vetru in z vetrom, seveda še ne pri glisiranju, saj mi to še ni uspelo. Vlečenje jadra iz vode, po vsakem neuspelem obratu, mi že od samega začetka ni všeč.
Ker se učim sam in pogoji za učenje niso vsak dan idealni, gre bolj počasi, a po petih dneh je napredek viden. Obrati proti vetru niso več težava, z vetrom pa bo potrebno še malo vaditi. S časom in vajo pa bom zagotovo izpopolnil oboje. Vmesni čas porabim še za privajanje na trapez in treniranje starta iz plitve vode. Še dobro da je bilo na obali tudi nekaj izkušenejših windsurferjev z nasveti :).
Vse napake bom po vrnitvi pregledal tudi na posnetkih in pripravil izboljšave za naslednji morski dopust, ki bo verjetno precej bližje, vendar v slabših pogojih, a pustimo se presenetiti.
Zaradi 7,5m jadra, ki sem ga nevem koilikokrat potegnil iz vode bo prav prišlo malo počitka, saj so roke in prsti prav lepo razboleni in kljub uporabi rokavic brez prstov se vidi kakšen žulj. Za prihodnje vaje si moram priskrbeti rokavice s celimi prsti :).
Počasi se pričenja sezona lepih dni in jutranjega pešačenja v službo ob sončnih vzhodih.
Jutra kot je bil danes so res nekoliko hladna, a bi jih bilo preprosto škoda zamuditi in zapraviti za prevoz v kovinskih zabojih na kolesih.
Pot po kateri hodim je blizu glavnih prometnic in železniške proge, a vseeno toliko daleč, da namesto ropota lahko poslušam jutranje petje ptic in hojo po peščeni poti.
Če bi vsako leto videl le eno tako jutro, bi se splačalo vsak dan hoditi peš. Žal traja sprehod le tričetrt ure in uživanja je prehitro konec. Čaka me nov dan pred zaslonom računalnika.
Zadnji dan zimske sezone 2014-15 zaključim z lepim sončnim dnem sredi aprila na Krvavcu.
Letošnja sezona je bila bolj skromna s snegom, pa vendar dovolj hladna, da se je sneg obdržal pozno v april.
Po zapletih z ESSV vozovnico, tečaju za učitelja deskanja, deskanju na Kopaoniku, mnogih dneh in nočeh na slovenskih smučiščih, sem znova pridobil mnogo nepozabnih izkušenj na snegu.
Zaenkrat je dovolj mraza, bliža se poletje in počasi se bo potrebno iz ledenega agregatnega stanja vode preseliti na tekoče vode, z nekoliko večjo desko. Upam da bo letošnje poletje toplo in vetrovno. Jeseni pa ponovno na sneg 🙂
Po treh letih deskanja se letos odločim, da svoje znanje dopolnim na tečaju za učitelje deskanja na snegu 1. st. Trajal bo 6 dni, dodatni, 7. dan, je namenjen opravljanju izpita.
Pričelo se je odlično. Imamo odličnega učitelja, z norimi idejami, učimo se pravilno izvajanje osnovnih elementov, zabavamo se na snegu in uživamo na soncu. Vozimo pa SBX progi, se kepamo in ponovno učimo. Zvečer pa video analiza, teorija itd…
Četrti dan se počutim nekoliko slabše in termometer pove, da imam nekaj vročine. Kljub temu se odločim, da dokončam tečaj in grem na izpit. Naslednji dan je še slabše, saj je zvečer vročina že precej nad 38°. Prav taka je tudi v času izpita.
Nekaj posebnega je bil hitri tečaj prve pomoči, saj je predavatelj poučeval marsikatere zastarele metode. Napisal bom le en primer, ko je razlagal o počasnem segrevanju ozeblin. Podobnih cvetk pa je bilo več. V času pisanja je že nekaj časa jasno, da počasno segrevanjem ozeblin sicer ne povzroča bolečin, prav tako pa ne pomaga ozeblemu tkivu. Pravilno je hitro ogrevanje, z namakanjem prizadetega dela telesa (ali obkladkov) v topli, na občutek vroči vodi, temperature 38–42 °C, česar sem se naučil že pred nekaj leti, na tečaju športnega plezanja, kjer je bilo prav tako obvezno predavanje prve pomoči.
Tečaj je končan in na srečo ostane še cel vikend, ki ga preležim v postelji.
Cena tečaja je bila 445€, vključuje pa modro kartico, katere nisem nikoli videl (25€), nalepko, našitek in diplomo (po opravljenem izpitu), literaturo z DVDjem, 20 ur teorije, 40ur dela na snegu, izpit. Če zanemarim 20 ur teorije in odštejem modro kartico in literaturo, je cena ure na snegu okrog 10 EUR.
Po tednu druženja je moje mnenje, da velik del tečajnikov prišel le z namenom pridobitve licence in s tem možnosti zaslužka, ne pa zaradi veselja do promocije tega športa in navdušenega in privlačnega podajanja deskarskih elementov. Bil sem npr. edini, ki sem se potrudil in pripeljal učenca (celo brez deskarskega predznanja:) za obvezen dan praktičnega šolanja in si vzel toliko časa da sem sam napisal obvezen učni načrt.
Kljub vsemu izpita zaradi pomanjkanja izkušenj in visoke telesne temperature nisem opravil. Sam licence ne potrebujem, saj ne bom poučeval v smučarskih šolah, zato verjetno ne bom ponovno opravljal izpita. Trenutno sem (še) zaposlen in mi več kot dodaten zaslužek pomeni prost čas. Za občasno brezplačno učenje prijateljev pa je obnavljanje licence popoln nesmisel.
Enotna vozovnica, katero je potrebno na večini smučišč menjati
Individualna sezonska ESSV, enotna sezonska smučarska vozovnica, pri kateri sem si predstavljal, da bom z njo nemoteno smučal po slovenskih smučiščih, brez čakanja v vrstah pred blagajnami. Vendar je moja izkušnja daleč od besede “enotna”. Morda bi bila smiselna zamenjava besede v menjalna!
Ne vem, zakaj imetnikom ESSV ob vseh težavah ne izdajo posameznih sezonskih kart smučišč z omejitvami, ki jih ima ESSV. Kartica je vezana na lastnika in ob neprimerni uporabi / izposoji je v pogojih uporabe predviden odvzem.
Že pogled na pogoje nakupa, zadevo precej pokvari. Menjava kartice je potrebna na vseh razen 4 smučiščih. Cerkno, Kope, Rib. in MB Pohorje. Možno je tudi nočno smučanje, z izjemo Rogle.
Še lansko sezono je bilo možno smučanje brez menjave kart tudi na Voglu in v Kranjski Gori, letos pa je po “poenotenju” naprav na obeh smučiščih kartico potrebno menjati tudi tu. Kakšna je izkušnja menjave v Kranjski Gori, napišem malo kasneje.
Sama karta za odraslo osebo stane slabih 600 EUR, kar pomeni s povprečno plačo težko privarčevan denar, okrog 23 dnevnih smučarskih vozovnic, kupljenih v predprodaji oz. 3 letne karte za Krvavec/Roglo, z omejitvijo smučanja izven vikendov in praznikov oz. 14 rednih vozovnic v tujini, na neprimerno večjih / bolje urejenih smučiščih.
ESSV omogoča tudi 3 dnevno izmenjavo smučarjev v Srbiji (Skijališta Srbije) in na smučišču v Španiji.
Sam sem izkoristil možnost smučanja v Srbiji na Kopaoniku, kjer je potekala menjava za njihovo tridnevno karto brez težav, v pisarni smučišča, kjer sem se izognil čakanju v vrsti pred blagajno. Neprimerno boljša izkušnja kot na slovenskih smučiščih, za katere je ESSV primarno namenjena.
In kako je potekalo nočno smučanje v Kranjski Gori? Pridem na smučišče, zapnem desko, se odpravim do smučišča, pokažem kartico in beeeep, “Kartica je preklicana” ali nek podoben rdeč napis. Sistem kartico očitno prepozna a jo imajo na smučišču blokirano oz. sama programska oprema na kartici ni kompatibilna s programsko opremo smučišča. V redu si rečem, verjetno podobna napaka kot lani, ko so mi morali kartico zamenjati (brez kartice sem bil 3 dni). Opravičim se vsem, ki so za mano čakali in se mi morali umikati, da sem prišel iz vrste. Takrat sem bil še prepričan, da po poenotenju sistema kartica deluje še bolj verjetno kot lani. Odpnem desko, se odpravim do blagajne, postavim v vrsto in ponovno čakam. Ko blagajničarki razložim zadevo, prične klicati po telefonu in med čakanjem proda še nekaj kart. Razloži mi, da je po poenotenju sistema potrebna menjava tudi pri njih. Če bi v mojem poslu poenotenje sistema razumeli na tak način, bi ostal brez dela že prvi dan. Potem prinese kupček kartic in izmed njih potegne eno, na kateri so moji podatki in fotografija (ZVOP???). Poda mi jo in reče, da je to moja kartica za Kranjsko Goro, naj jo preizkusim, vendar da verjetno ne bo delovala!?
Ponovno do Dolenčevega ruta, bord na nogo v vrsto in beeeeep, ponovno rdeč napis “Wrong Pool”. Sistem tokrat pravilno prepozna kartico a je v napačnem naboru. Ponovno umikanje vseh za menoj, snemanje deske, pešačenje do blagajne, čakanje v vrsti… Blagajničarka mi prične razlagati o neki kartici s črno-belo fotografijo in modrim napisom, ki bi jo moral dobiti poleg ESSV in bi delovala v Kranjski Gori. Seveda te kartice nisem prejel. Še dobro, da je moja kontrola nad besom in živci kar v redu, drugače bi verjetno že vsi na smučišču vedeli, da ima smučišče ob takem odnosu do strank srečo, da še obratuje. Kljub vsemu mi blagajničarka zamenja karto z neko drugo papirno, seveda v zameno za mojo ESSV, ki jo dobim ob vrnitvi. Spet pohod do smučišča, zapenjanje boarda, čakanje v vrsti in končno, po pol ure se vratca čudežno odprejo. Seveda je smučišče zaradi nekoliko višje temperature že popolnoma razdejano. Po koncu smučanja pa ponovno nazaj do blagajne, čakanje v vrsti, saj letos izdajajo karte na povratne vozovnice, za katero po končanem smučanju vračajo kavcijo in ponovna menjava papirnate karte za moj ESSV. Za razliko Srbije, menjalnega avtomata za karte (še?) ne premorejo.
Na Krvavcu je celoten postopek menjave že nekoliko bolje organiziran, čeprav je tudi tu potrebno čakanje v vrsti, plačilo kavcije kartice… Ob prihodu vsakič naredijo kopijo ESSV kartice na papir (vrhunsko ekološko ravnanje), izdajo dnevno smučarsko karto in vrnejo ESSV, tako po koncu smučanja kartice ni potrebno ponovno menjati. Ob naslednjem obisku pa staro dnevno kartico vrnemo in se s tem izognemo ponovnemu plačilu kavcije. Vsekakor bi morali urediti tako, da ne bi čakal v vrsti.
Stari Vrh – tudi tu je potrebno čakati v vrsti na menjavo kartice, plačati kavcijo itd… a vse, če odmislim čakanje, poteka brez zapletov.
Vogla letos še nisem obiskal. Kakšna bo izkušnja tam, lahko le ugibam.
9. in 10.2. sem na Voglu uredil menjavo smučarske karte s čakanjem v vrsti pred blagajno. Lansko leto ESSV karte ni bilo potrebno menjati, letos po so s posodobljenim in poenotenim Access sistemom to pokvarili. Blagajničarka obdrži ESSV, kar pomeni še dodaten obisk blagajničarke ob odhodu, kavcije pa ni potrebno plačati, saj so karto izdali na papirnat medij.
Prav tako sem se uspel dogovoriti za izdajo večdnevne karte v času tečaja U1, seveda pa sem moral ESSV v tem času pustiti na blagajni. Zadnji dan sem se ob odhodu mirno odpeljal proti domu. Na srečo sem se že po nekaj kilometrih spomnil, da moram nazaj na menjavo vozovnice.
Razplet z mojo domnevno ne prejeto kartico s črno-belo fotografijo in modrim napisom v Kranjski Gori sporočim.
Ob mojem naslednjem obisku nočne smuke v Kr. Gori se ob 19h ponovno ustavim pred blagajno, kjer želim menjati ESSV za nočno karto. Blagajničarka mi reče, da karte ne bo menjala. Besen se odpravim proti avtu in pričnem po spletnih straneh iskati telefonske številke TC Kranjska gora in Združenja slovenskih žičničarjev, ki mi je izdala ESSV. Pričnem s klicanjem in pisanjem SMS-ov, saj se mi zdi 160 prevoženih kilometrov za obisk blagajničarke občutno preveč.
Po posredovanju obeh, me okrog 20h obvestijo, da je nič hudega sluteča blagajničarka narobe razumela moje želje?? in naj se, če imam še voljo do deskanja, odpravim nazaj.
Ker nisem taka zloba, in sem bil prepričan, da bom vsaj malo deskal, se res ves premražen odpravim nazaj, do objokane blagajničarke, ki se mi na dolgo in široko opraviči ter izda nočno karto.
Ob naslednjem obisku so mi za Kr. Goro izdali nadomestno kartico, s katero bom lahko deskal brez čakanja v vrsti, kar bi po mojem mnenju morali storiti istočasno z nakupom ESSV za vsa smučišča, kjer uporaba ESSV ni mogoča brez menjave.
Na TV ravno spremljam izgovarjanje smučišč za slabo sezono. Razlog so menda slabe vremenske razmere. Moje izkušnje so pokazale, da ni toliko krivo vreme, kot opremljenost in velikost smučišč in predvsem odnos do nekaterih neumnih obiskovalcev, ki kupujemo letne karte in podpiramo slovenska smučišča, s katerim se jih bolj otepajo, kot bi jih želeli privabiti.
Torej pred nakupom ESSV najprej dobro premislite, če si želite vseh nevšečnosti, pregovarjanj, čakanja v vrstah pred blagajno, plačil kavcij, ki bi se jih izognili z nakupom enotne sezonske smučarske vozovnice. Verjetno bi imeli precej boljšo izkušnjo z nakupom kart v predprodaji, ki večinoma veljajo 2 sezoni.
Sam ob enakih pogojih kot so letos, ESSV karte v bodoče ne bom več kupil. S tem seveda tudi ne bom več obiskoval slovenskih smučišč, saj v tujini dobim neprimerno boljšo deskarsko izkušnjo, v kartico vložen denar pa me ob lepih dneh in nočeh tudi ne bo priganjal na smučišča. Ob kakšni pozitivni spremembi v prihodnji sezoni, pa seveda dodam kakšen nov zapisek.
Vsi navedeni na kartici in verjetno še kdo, Active Slovenia, slovenska smučišča, Združenje slovenskih žičničarjev, Gospodarska zbornica slovenije, I feel Slovenija, pa se lahko zamislijo nad sicer odlično zamislijo in pohvale vrednim poskusom storitve, ki jo nudijo pod imenom enotna sezonska smučarska vozovnica – ESSV.
Božične počitnice tudi letos izkoristimo za zimske aktivnosti v cenovno ugodni Srbiji. Poleg tega bom izkoristil tudi tri dnevno brezplačno karto, ki jo omogoča ESSV.
Pred odhodom vremenske napovedi niso ravno obetajoče, saj je snega, podobno kot doma v Sloveniji, le za vzorec. V naslednjih dneh pa naj bi le padlo nekaj novega.
Prvi dan je oblačno meglen in odprta je le proga Karaman greben. Ob obilici smučarjev je čakanje na sedežnico prava nočna mora, prav tako kot deskanje po položnem terenu edine odprte steze. Edina dobra stvar so zelo nizke temperature, ki omogočajo zasneževanje, poleg tega pa veliko premraženih smučarjev, ki bi bili sicer na smučišču, večino časa prebije v okoliških gostilnah in kočah. Če bo naslednji dan enak, se verjetno ne bomo odpravili na smučišče. Ob odhodu že naletava sneg in upamo, da se bodo padavine okrepile.
Prvo opravilo naslednjega jutra je bil pogled skozi okno in pregled stanja na smučišču. Videti je obetavno. Ponoči je snežilo in pihal je veter. Trenutno se jasni, veter pa ne popušča, prav tako tudi ne temperatura, ki se je spustila pod -10°C.
Najboljša novica pa prihaja s smučišča. Odprli so še dodatni progi, kar se kasneje pozna tudi na smučišču. Če izvzamemo položni Karaman greben, na progah ni več čakanja na sedežnice. Tudi veter in nizke temperature so verjetno marsikomu že pri vhodnih vratih odpihnili misel na snežne užitke. Na smučišču smo preživelilep sončen dan, popolno nasprotje včerajšnjega.
Sledil je še en sončen dan, a zaradi vetra so bile najvišje proge Pančićevega vrha zaprte. S prevozi do smučišča in iz smučišča smo imeli nekaj manjših težav, saj domačinom, kjer smo imeli najet apartma s prevozom do smučišča, nekaj minut ne predstavlja neke težave. 15 minut čakanja na vetrovnih -10° pa nam je že pošteno ohladilo okončine.
Zadnji dan se ponovno zbudimo v megli in rahlim sneženjem. Temperatura je -16°C in nič ne kaže na sončen dan. Preden zaprejo Mali Karaman se še nekajkrat spustimo po smučišču, nato se odpravimo proti domu, saj se moramo pripraviti na jutrišnji odhod.
Zaradi snega se naslednji dan odpravimo po cesti Raška – Kragujevac – Beograd…
Morda naslednjo sezono preizkusimo smučišče kakšen mesec ali dva kasneje a časi so težki in leto je še dolgo.
Letos je poletni dež izpraznil vse zaloge vode, zato za zimo ni ostalo prav veliko. Še dobro, da je na smučiščih mraz in naprave za zasneževanje delujejo.
Današnji obisk Krvavca je minil v stilu brušenja deske na kamenju in potrditve, da preko poletja še nisem pozabil deskati. Za malo več občutka na snegu bom potreboval še kakšen dan.
Danes sem po nekaj spustih zaključil dan, saj je zimska sezona še dolga, deska pa se na kamenju ne počuti najbolje.
Letošnja zima je še zelo jesenska in prav tak je tudi izlet na Grmado.
Ker imava dovolj časa, se odpraviva v Medno, preko visečega mosta v Vikrče in od tam mimo Pirnič na Grmado. Zaradi gneče izpustiva vrh Šmarne gore in nadaljujeva preko sedla v smeri Tacna. Po slabih 10 kilometrih zaključiva sprehod.
Tako lep dan, kot je danes, bi bilo škoda zapraviti za “romanje” in prerivanje na Šmarno goro, zato se raje odpravim na bližnjo Rašico. Vreme je idealno za hojo, saj je sončno a ne pretoplo. Poti so suhe, pohodnikov skoraj ni. Startam iz parkirišča istoimenske trgovine in pot nadaljujem po cesti in ulicah do vznožja hriba. Sledijo markirane gozdne ceste in poti do slabe 4km oddaljenega vrha na višini 641 m. Na vrhu je obvezen obisk razglednega stolpa, čeprav je nekoliko megleno in razgled ni ravno optimalen. Spust do izhodišča poskusim prehoditi po drugi poti kar se mi ne posreči v celoti. V slabih dveh urah je kratek izlet končan in poln energije se vrnem domov. Pot bi znala biti zanimiva tudi za kakšen popoldanski zimski sprehod. Bomo preverili 🙂
Obstaja precej razlogov, zakaj za prevoz na delo ne uporabljam vlaka. Moja vsakodnevna relacija do službe je Lj.-Vižmarje – Lj.-Stegne.
Za prehojeno pot od vrat do vrat potrebujem slabih 40 minut. Vlak za razdaljo od vstopne do izstopne postaje v dolžini celih 2km potrebuje 2 minuti. Če prištejem še pot do postaje in nekaj rezerve, potrebujem za celotno pot 20 minut.
Za to relacijo moram plačati 1,28 € v eno smer, kar je danes približno 0,9l bencina ali 20kWh električne energije v času nižje tarife. S to količino bencina neko normalno požrešno (ne varčno) vozilo prevozi okrog 13km, z električnim vozilom pa z 20kWh brez težav prevozim 150km. Seveda tu ni upoštevana cena vozila. Mislim da je ob teh številkah vsak komentar odveč.
Naslednji razlog je seveda lokacija postaje. Od mojega doma je oddaljena dober kilometer, kar predstavlja v lepem vremenu okrog 12 minut hoje. Če dežuje ali sneži se čas nekoliko podaljša, pa tudi čevlji so običajno bolj mokri 🙂 Še 2x toliko in sem peš v službi. Z avtomobilom pridem v dobrih 5 minutah, vendar ga za prevoz na delo ne uporabljam. Z avtobusom, ki trenutno stane 1,2€ pa potrebujem za prevoz dobrih 15 minut. Postaja je od vrat oddaljena nekaj 10 metrov. Kolesa ne uporabljam, ker mi za prevoz v službo ni všeč 🙂
Še kakšen razlog bi se našel, na primer vozni red. V enem delovnem dnevu na teh postajah ustavi v eni smeri 19 vlakov, kar je povprečno vsakih 50 minut. In koliko za prevoz na delo prispeva delodajalec? 0,48€ za eno smer oz. 0,96€ vsak dan. Bi ob tem še kdo pomislil na javni prevoz?
Sam bom, dokler bo mogoče ostal pri pešačenju in poskrbel za čisto okolje in svoje zdravje. Ob slabem vremenu pa se bom poskusil izogniti sprevodniku na vlaku.
