V ceno je všteto:
– Dodatno zavarovanje za čas 45 dni
– prevoz iz Ljubljane v Milano in iz Zadra v Ljubljano (v eno smer), z vsemi cestninami in porabo goriva
– avtobusni prevoz letališče – Sevilla in Santiago d. C – letališče
– letalo: Milano – Sevilla in Santiago – London – Zadar, z vsemi taksami in dajatvami:
275€

– 35 nočitev: 197€

35 zajtrkov, malic, kosil in večerij (kompletna prehrana): 306€

Povprečna dnevna poraba brez prevoza in zavarovanja: 14,40€

35 nepozabnih dni, mnogo novih znancev in ena najlepših izkušenj v življenju: neprecenljivo

Vsi skupaj vstanemo šele ob pol osmih, se prav počasi uredimo, pojemo zajtrk in pospravimo stvari v nahrbtnik.Pot bo danes kratka in čaka nas čudovit sončen dan brez oblačka. Camino poteka v prvem delu v glavnem po gozdovih, kasneje pa se v bližini Santiaga d. C. preseli na ceste. Večji del poti prehodiva skupaj s Taha, saj Pepe in Mahé hodita zelo počasi in bi se rada utavila v vsakem baru.
Vsi se veselijo Santiaga, kot da bo to odrešitev njihovih tegob med potjo. Sam pa vem, da se bo s prihodom končal še en Camino, na katerem sem užival v vsakem trenuteku vsakega dne.
Po dobrih štirih urah se Camino konča. Prva oseba, ki jo srečam na glavnem trgu je Marija, pri kateri imam rezervirani dve nočitvi. Seveda me takoj spozna, mi izroči ključe in paket z mojimi odvečnimi stvarmi, katerega sem ji poslal pred tremi tedni.
V -Oficini de Peregrino-, ki se nahaja nasproti stavbe z mojo sobo uredim formalnosti, za zvečer pa se odločimo preizkusiti kako deluje brezplačna večerja za prvih 10 romarjev v enem najdražjih in najstarejših hotelov v Santiagu. Parador se nahaja na glavnem vrgu Plaza de Obradorio.
Uro pred večerjo se postavimo pred stranski vhod, kjer že čaka 6 pohodnikov. Imamo srečo, saj mi štirje zapolnimo vrsto.
Večerja sicer ni taka, kot jo imajo gostje v hotelu, je pa večerja, ki jo skuhajo kuharji s petimi zvezdicami svojim uslužbencem. Prvovrstno sadje, odlična juha iz buč, pečen krompir, meso ki ga bo Pepe zamenjal za krompir ter vino. Vsega je bilo na pretek in polnih želodcev se počasi odpravimo spat.
Jutri budilka ne bo zvonila in spal bom toliko časa, dokler me ne zbudi sonce.
Zaključek bom napisal po vsej verjetnosti v sredo, nekje nad oblaki, še predno se spustim na trdna tla.

Zjutraj dežuje kot pod prho in ob sedmih je še popolnoma temno. Odhod bom seveda prilagodil novemu času.
Ob devetih je prav lepo svetlo in tudi dežuje ne več. S Pepetom se odpraviva na pot, ostali trije so odšli že prej, saj gre Lethitia danes z avtobusom v Santiago, ker jutri že leti domov.
Camino je ponovno tipičen Galicijski. Na levo stran ceste, ovinek, malo po cesti, na desno stran itd.
V prvi vasi srečava mladega psa, ki se na vsak način želi igrati z nama. Pes je sicer mlad a vseeno visok vsaj pol metra. Vleče naju za rokave, dokler se malo ne pozabavava z njim.
Pepe pravi da se ne gre več hoje malo po stezi in malo po cesti. Hodil bo po cesti, sam pa se odločim za Camino, tak, kakršen je. Danes mi tudi prija, da hodim sam, saj sva včeraj hodila skupaj in se pogovorila že o veliko stvareh.
Pot bo danes dolga 34km in ker sem začel pozno, ne morem pričakovati, da bom končal pred peto. Po desetih kilometrih si v pasteleríji kupim čokoladni rogljiček, ki bo moral zadostovati za naslednjih nekaj kilometrov.
Vreme se odlično drži, le piha kar pošteno in tudi prave vročine ni, saj se menjava obdobje dolge oblačnosti in kratkih trenutkov sonca.
V Seixo se zaradi gradnje hitre železnice ne da naljevati po originalni poti. Začasna poteka levo in s tem smo prikrajšani za razgled na star železniški most v Puente Ulla.
Na poti proti albergu srečam Portugalca, ki ga včeraj nismo videli. Danes me ne spozna in ko pot tik pred albergom zavije desno v gozd, on nadaljuje po cesti. Pravi da je tam bolje.
N cilju me že čakata… …dva pohodnika, avstrijski starejši par, ki sta pot prav tako pričela v Sevilli. Pred tem sta prehodila že Frances in Norte.
Po tuširanju prija počitek na oblazinjenih stolih in premišljevanje o poti. Čez dve uri pridejo še ostali trije popotniki, ki so se srečali na poti. Jutri imamo le za dobre štiri ure hoje, zato bomo skupaj nadaljevali do mojega cilja. Pepe nadaljuje pot do Finistere, Mahé in Taha pa po francoski poti proti St. J. P. d. P.
Zvečer si skuhamo vsak svojo večerjo in skupaj popijemo metin čaj za lepšo noč.

Noč je mrzla in že zvečer prične prav čudno ropotati. Na dež nisem niti pomislil a ko prične še pihati in ko pride pravi naliv, ni več dvoma.
Celo noč je zelo mrzlo, saj ugasnemo klimo, ki kar naprej stresa cel kontejer. Toda kaj je to pravi mraz začutim šele ko stopim iz spalnice.
V drugem kontejnerju s kuhinjo si skuham čaj, da se nekoliko ogrejem.
S Pepetom odideva na pot ob osmih, kot sva se se dogovorila prejšnji dan, saj ga ščipa v hrbtu in bi rad čimprej prišel v alberge, zame pa je to popolnoma običajen čas odhoda.
Po treh tednih iz nahrbtnika izvlečem dežno opravo in se podam na pot. Ta najprej vodi po asfaltni in makedamski cesti, nato pa zavije levo v gozd, na blatno pot.
Vreme je prav tipično špansko. Pri nas bi mu rekli aprilsko. Pet minut dežuje, deset minut sije sonce, nato zapiha veter, nakar se vse skupaj ponovi.
Camino je dolgočasen, saj poteka med pogozdenimi predeli in redko naseljenimi vasmi. Ponekod je mokro, drugje pa suho, kot da ne bi padla niti kaplja dežja.
Med potjo pri -letečem- panaderu kupiva velik hlebec kruha, ki ga bova pojedla za večerjo.
Ob enih prideva pred alberge v Laxe, ki pa je zaprt. Uradno se odpre ob 13h, a bova zaradi zgodnje ure odšla v restavracijo in si po dolgem času privoščila toplo kosilo.
Za večerjo bova pojedla samo še kakšno malenkost, ki jo bova kupila v trgovini, ki je začuda odprta kljub temu, da je sobota.
Ko se vrneva pred alberge pokličem hospitaliero, ki pride v petih minutah, uredi vse obveznosti in obljubi, da se vrne še kasneje.
Popoldne mine hitro in po obisku trgovine je čas za hitro večerjo in počitek, saj nam bodo danes ponoči vzeli eno uro. Že drugič zaporedoma bom uro prestavil v Španiji, da jim vrnem tisto, ki so mi jo podarili jeseni 🙂
—
Botafumeiro je okrog 85kg težka kadilnica, ki jo zanihajo tako, da potuje iz enega na drugo stran cerkve, skoraj do stropa, ogleda v živo pa ne more nadomestini noben video. Žal.
Sam sem imel obred možnost spremljati nek popolnoma navaden dan – ponedeljek, čisto navadnega leta 2006, v kar sta me prepričala španska prijatelja, s katerima sem prehodil večji del francoskega camina.
6. Januarja 2008, na praznik sv. treh kraljev, ki je v Santiagu DC glede na sprevod in osale dogodke, ki spremljajo sprevod, kar velik praznik, botafumeira ni bilo, prav tako ne jeseni istega leta, na nek navaden dan, kar me je v obeh primerih razočaralo. Če ga tokrat ne bo pod stropom, ne mislim niti zapravljati časa med 12. in 13. uro.
—
Da res ne bo res izgledalo smešno. Francozinja je Lethitia, Francoz Taha je varovanec Mahé. V podrobnosti se ne bi spuščal, saj ima na Caminu vsak svoje težave in vsak svojo zgodbo, ki jo deli le s tistim, ki mu zaupa.
—
Ja, Sonja to je tisto slavno zelje, ki ima velike liste in zraste prav visoko. Okus je odličen, prav tako je bila okusna tudi juha, ki sem jo skuhal. Njihova mi zaradi vseh razkosanih živali, ki plavajo v njej ni všeč. Toda to zelje sem videl le v Galiciji. Drugo leto bom poskusil, če uspeva pri nas 🙂

Monasterio de Santa María de Oseira

Zbudim se v takem stanju, kot sem zaspal, kar pomeni, da je bilo z juho vse v redu :). Tokrat sem vstal prvi in v kuhinji mi ne dela družbe Paul. Ob sedmih zbudim Portugalca, ki me je včeraj to prosil v polomljeni portopanščini. Iz alberga izgine še predno se vrnem v kuhinjo.
Dan je lep, jasen in sončen toda že jutri lahko dežuje. Tako vsaj napovedujejo lokalni prebivalci.
Današnja pot bo zelo kratka toda potekala bo prek hribovja, zato pričakujem za 20km okrog 6 ur hoje.
Po 8h je že prav toplo, dodatno pa me ogreje še strma pot po peščenih stezah. Danes so oznake precej slabe, zato moram kar naprej opazovati in na razpotjih večkrat na slepo ugibati. Imam srečo in vedno pridem do puščic.
Pepe bo danes ubral krajšo različico, a se bo s tem izognil znamenitega -Monasterio de Oseira-.
Do tja je pol drugo uro hoje deloma po makedamskih stezah, deloma po cesti. V Oseiro pridem okrog 11h. Ravno takrat se skozi vas pripelje panadera. Smejim se že od daleč, ona pa meni. Kupim njen zadnji kruh, čokoladna zavitka, pa mi podari.
Samostan v Oseiri je kar star in je bil pred leti v zelo slabem stanju. Kasneje so ruševine restavrirali in sedaj je ponovno vreden ogleda (fotografija). Žal so obiski le v skupinah ob 11h, 12h in 17h. Prvega sem zamudil za 10 minut.
Pa se najde prijazen menih, ki mi bo razkazal samostan, toda govori le špansko. Povem mu, da me to ne moti, ker bom kakšno stvar že razumel. Imam torej svojega vodiča po samostanu.
Razlaga in razlaga, krili z rokami, kaže na stene, tako da mi je na koncu klub slabem znanju španščine vse jasno. Ko ga na koncu vprašam za ceno, ki sicer znaša okrog 2 EUR pravi da je to naredil z veseljem in da od popotnika do Santiaga ne bo ničesar vzel. Za povrhu mi podari še majhno darilce. Pove mi, da je to njegovo delo in mi zaželi srečno pot.
Tako vedno znova in znova spoznavam prednosti, če po Caminu potuješ sam.
Sledi ponoven vzpon, nato pa spust po ozki poti, ki jo vsake toliko časa zamenja potoček. Oznake so ponovno slabe a nekako le pridem do cilja. Tam me pred barom že čaka vedno nasmejan Pepe. Ker ne razume Špansko še enkrat vprašam za pot do alberga in v dobrih desetih minutah sva že v začasnem počivališču. To je skupina štirih velikih kontejnerjev. V dveh so postelje, v enem kopalnica in v enem kuhinja. Vrata so odprta, na njih pa piše, da se lahko udobno namestimo in pokličemo na telefonsko številko – če ne zaradi drugega, zaradi žigosanja dnevnika.
Po tuširanju pojeva vsak nekaj malega, potem pa greva po nakupih. Kruha ni več, zato pa srečava ostale tri pohodnike. Nemec mi pred tem razloži njihovo zgodbo.
Po večerji nekoliko razmislimo o jutrišnji poti, a ker francosko – švicarska zasedba začne komplicirati, se s Pepetom odpraviva spat, saj do Santiaga ni prav veliko opcij in jutri greva zagotovo do naslednjega, 16km oddaljenega alberga.

GPX Cea – Castro Dozón

Ponoči je prav nesramno vroče in za povrhu se najdeta še dva, ki glasno smrčita. Tokrat bom uporabil skrivno orožje in poslušal glasbo.
Zjutraj nekateri že odidejo, ko se šele zbudim. Drugi pa spijo, ko že zdavnaj pojem. Tokrat bom odšel na pot okrog osmih, saj bom sicer prezgodaj v naslednjem albergu.
Za spremembo danes ne zmrzuje. Termometer na lekarni kaže celih 8°C. Pot iz mesta se kjub temu vleče in šele ob pol desetih končno zagledam prve gozdove. Camino se ves čas dviga, in mesto je že daleč v dolini.
Tu me dohitita Španca, katera skoraj vedno prespita v hostalu ali hotelu. Kakšno uro hodimo skupaj, nato pa onadva nadaljujeta s hitrejšim tempom, saj imata nahrbtnike težke le 8kg. In vidita stvari le 10 metrov pred sabo.
Vasi se zdaj držijo ena druge, prav tako kmetije in polja, na katerih raste znameniti grelos oz. Berza ali verdura Galego. Ne nem točno, kakšna je razlika, menda ima en močnejši okus. Vsakega, ki ga vprašam mi pove drugačno ime. Vsekakor sem si za danes zadal cilj, da nekje najdem semena za te stvari.
V vmesnih gozdovih pa se ponovno menjata evkvaliptus in bor. Etapa je kratka in komaj se dobro ogrejem – no ja, po včerajšnjih 38km je dolžina ravno prava – že stojim pred albergom. Ura je šele 14, odpre pa se ob 16h. Vseeno poskusim. Vrata so odprta, nikjer nikogar. Za vsak slučaj pokličem na telefonsko številko, ki je napisana na vratih. Seveda, ni problema, ti se kar stuširaj, pridem malo kasneje.
Čez kakšno uro se le prikaže visok možak s klobukom na glavi in cigaro v ustih. Urediva vse obveznosti, sam pa zaradi zgodnje ure operem nekaj perila.
Še kakšno uro kasneje pride četverica mlajših pohodnikov, katere sem spoznal včeraj. Skupaj se odpravimo po nakupih, a bodo jedli posebaj, saj imajo na sporedu ponovno meso.
Sam se spomnim mojega današnjega cilja, grem do hosteliera in ga malo pocukam za rokav, glede njihove zelenjave. Najprej kaže bolj slabo, saj ta zelenjava ravno cveti in bo seme dozorelo nekoliko kasneje, potem pa se sprehodiva do bližnjih kmetov in izbrskajo nekaj lanskoletnih stebel, s katerih se smejejo majhni stroki s semeni. Tistih nekaj bo že zraslo, si rečem in pomislim, da bi uničil še eno muho hkrati. Prosim ga za nekaj listov, pa se mi samo smeji, saj ta reč raste kamor pogledaš. Ob prvi hiši pomaha kmetici in nabere listja za celo vas.
Večerja bo torej prirejena “caldo galego”. Če bi domačini vedeli, da sem iz njihove slavne juhe naredil neko vegi brozgo, v katero sem uspel narezati cela dva lista “couve gallego”, bi se še cel teden križali. Toda bila je odlična!
Ko smo že vsi prepričani, da bomo v albergu sami, prikoraka najprej Portugalec, ki ne vem, kaj je delal cel dan, saj je odšel še v temi, za njim pa še Javier, ki vedno pride zvečer. Sprašujem ga glede znamenitega butafumeira v Santiagu in po telefonskem klicu mi pove, da se izvaja le v nedeljah in vsak dan v Jakobovem letu. Včasih pa tudi po potrebi, če je veliko obiska.
Danes se točneje pozanimam o sopotnikih. To so Nemec Pepe, Francozinja xy, ki ni preveč zgovorna, Francoz Tahe in Švicarka Mahé.
Jutri bomo vsi končali pot v 19km oddaljenem albergu.