september 2009

Popoldne je čudovito, vendar je že precej pozno. Časa imam še ravno dovolj za okrog 15km. Odločim se za krajši izlet v Gornjo Radgono in to ob Muri. Domačini me pripravijo na to, da pot po vseh neurjih ni najbolje urejena, je pa do Gornje radgone le 6 km.

Pričnem pred parkiriščem, kjer sem že včeraj opazil smerokaz z napisom “Pot ob Muri”. Toda že po nekaj metrih se izkaže, da pot vodi proti JV, nameto severo-zahodu. Izberem prvo pot levo in prav kmalu končam med visoko travo in polomljenim drevjem. Kljub temu pot nadaljujem do bližnjega jezera. vmes moram prečkati še potok, preko katerega se je na srečo podrlo drevo.

Okrog jezera, mlake, ali kakorkoli bi lahko rekel tisti vodi, vodi pot, ki se konča z opozorilom o privatni lastnini in hoji na lastno odgovornost. er nikoli ne veš, kakšni ljudje se sprehajajo tod okoli, se emljišču seveda izognem in nadaljujem proti reki. Na Panonski cesti prečkam enega izmed rokavov Mure, nato se po gozdnih poteh počasi prebijam do sprehajalne poti. Vmes me čaka še okrog 200 metrov skokov čez podrta drevesa, visoko travo, koprive in pajkove mreže. Tu že dolgo ni bilo nobenega sprehajalca. Morda pa sem sam zgrešil pot.

Končno hodim ob reki in na sosednjem bregu opazujem sosednnjo državo, na kar opozarja tudi napis ob brežini. Po šestih kilometrih seveda ne duha ne sluha o Gornji Radgoni. Izkaže se, da je pot le nekoliko daljša. Recimo okrog 3km oz. dobre pol ure. V Gornjo Radgono prispem precej pozno, zato naredim krog po ulicah, mimo igrišča in se poskušam vrniti po najkrajši poti nazaj v Radence. Ob Muri, mimo Mele, Črne mlake in ker je bilo že temno, po cesti do centra, kjer me je že čakala večerja.

Če se boste odpravili po tej poti, vam za pričetek poti svetujem Pannsko cesto, s katere se lahko po gozdni cesti elegantno priključite prehajalni poti ob muri. In ne pozabite na zaščito pred komarji, ki jih je v teh krajih v izobilju.

Prav danes je evropski dan brez avtomobila, zato se v popoldanskih urah odpravim po poti hunskega kralja Atile, imenovanega tudi “bič božji”, ki se je na enem od vojaških pohodov ustavil na Kapeli.
Očaran nad pokrajino si je dal tu zgraditi grajsko trdnjavo z zakladnico. Atila si je poleg jezera z nenavadno toplo izvirsko vodo omislil še menda najstarejšo kopalnico na svetu. Z izvirsko voda pa je menda ogreval celo graščino. Na severni strani pa je Atila zgradil zakladnico, ki je roparji niso nikoli odkrili.

Potres, ki je v davnih časih trajal cel teden pa je seveda izbrisal tako graščino kot tudi mineralni vrelec.

Ker sem trenutno v Radencih, in je Kapela oddaljena le nekaj kilometrov, se seveda do izhodišča odpravim peš. Pričnem pri krožnem križišču, pred vhodom v zdravilišče. Sledim poti proti kapeli. Na pločniku je pot označena z belimi srci, tu in tam je kakšna puščica z imenom poti.

Dan je sončen in ob zgodnjih popoldanskih urah je temperatura za hojo nekoliko previsoka. Po glavni cesti zapustim Radence in tu pot zavije desno proti pokopališču. Tu je nekaj parkirnih prostorov, ki bi bili lahko tudi izhodišče za to pot.

Sledi vzpon proti Kapeli in cerkvi, od koder je čudovit razgled proti Radgoni in okoliških gričih. Kraja imenovanega “Atilova graba” se je menda dolgo časa držalo prekletstvo in prav s postavitvijo te cerkve je bilo končano. Kraj se sedaj imenuje “Šutjova graba”.

Po peščeni poti po nekaj metrih pridem do ozke asfaltne ceste, kjer srečam domačina, ki obira kostanj. Povabi me na vino, a ker sem šele dobro pričel, se raje odločim za vodo. Prinese pa mi še sladko domače grozdje. Pripoveduje mi o gradu, o Atili in da ne bom presenečen, če na določenem kraju ne bom videl ničesar. Obdelava še nekaj tem, nakar nadaljujem v grapo in na domnevno mesto graščine.

Seveda ni bilo ničesar videti. Nadaljujem proti Dolini miru, po gozdu do glavne ceste. Tu se pot razcepi. Desno zavije krajša različica, naravnost pa daljša. Odločim se za slednjo.

Prvih nekaj metrov poteka pot dvoriščih in vrtovih. Lastniki morajo biti nad začrtano potjo zagotovo navdušeni. Ko pridem iz gozda zavijem desno in od tu le še sledim znakom. Hlaponc, Radenska pot in nazaj proti Kapeli, kjer se po isi poti vrnem nazaj v Radence.

Skupna dolžina poti iz Radencev je okrog 12km, krožna Atilova pot pa je dolga 5,5km oz. 4km (krajša različica). Pot je lahka, z nekaj krajšimi vzponi.