Camino del Norte 2007

Današnjega cilja ni na zemljevidu, je pa v bližini Bolibar-a.
Zbudim se v še kar toplo in začuda tiho jutro. Ker so mi obljubljali še več dežja kot včeraj, sem prav začuden, kajti zunaj je le malo oblačno in mirno vreme. Vseeno pojem, naredim nekaj vaj za raztegovanje in se pripravim na dež. Ko prečkam pokrito tržnico, v kateri so se pravkar nameščali trgovci z vzhodno robo, in železniško postajo, se zazrem v hrib, kamor vodijo puščice. Pogled ni ravno prijeten, saj bom moral popolnoma neogret v klanec, ki mu ni videti konca. Prvi večji kraj, do katerega moram priti je Apain in sicer mimo cerkve Calvario. Duga pot vodi mimo Sasiola in podaljša današnjo pr cej težko etapo še za dodatne pribl. 4km. Ko se dvigujem na hrib, se prične počasi tudi hladiti. Iz prijetnih 16 stopinj, pade temperatura na 13. Kljub včerajšnjemu dežju je pot zaradi kamenja kar znosna. Vseskozi se pot do Apaina, z izjemo nekaj 100m, strmo dviguje. Ko preverim mojo hitrost, sem precej začuden, saj bi tako naprej prišel do cilja že zvečer. A če je klanec navzgor, sledi tudi spust. Res je sledil, do Olatz-a, a za naslednjim ovinkom je ponovno vzpetina. Tokrat blatna, s potoki vode. Seveda sedaj lezem navzgor še počasneje, saj se čevlji dobesedno ugrezjo do gležnjev. Če bo šlo tako naprej, bom v nekaj dneh hodil do kolen v blatu 😉 Ker se pomikam v notranjost, stran od obale, je pričela padati tudi temperara, vse tja do 8st.
Do Markine se pot strmo spusti in potrebno je precej pazljivosti, saj sta sredi poti strugi potoka globoki okrog pol metra.
Pri dveh domačijah opazujem zrele kakije, a so gotovo še prekisli 🙂 Pot nadaljujem ob potoku, kjer si za silo s čevljev odstranim največje blato. A kot se mi je to zgodilo v teh dneh že večkrat, ravno za konec sledi pot z najbolj debelo blatno podlogo. V Bolibarju sem bil prepričan, da je najhujšega že konec, a za zadnji finiš sledi še 150m vzpona. Končno ob 18h prispem do cilja in sledim oznakam za hostel. Na vratih pa za presenečenje tabla z napisom: zaradi praznikov zaprto. Kakšni prazniki? Delavci, ki so preurejali prostore me napotijo v samostan.
Tam me menih v dolgi beli halji in pasom pospremi v manjšo sobo, preurejeno za pohodnike. Pove, da bo ob 21h večerja, mi pokaže kopalnice, ki so mimogrede precej stran od spalnice (ven na mraz, po zunanjih stopnicah do ceste in druga vrata poleg garaž). Vsi prostori so tako umazani, kot bi jih zapustili pred tremi leti.
Po tuširanju, tudi tokrat s toplo vodo, natanko ob 21.00 potrka na vrata drug menih ter mi prinese večerjo ter pečat za Credential. Vpraša me še, če mi bo tole všeč, in pokaže na popolnoma zrel domač kaki. Če ne bi imel ušes, bi mi verjetno padla glava z vrata. Poleg tega mi prinese še zelenjavno juho z lečo ter neko mešanico sira, kisle smetane in paradižnika, globlje v vsebino se pa raje ne bom spuščal, ker sem po 1200m vzponov in 1000m spustov precej lačen, pa tudi zebe me, saj po dobrih treh urah gretja s kaloriferjem temperatura še ni presegla 13stC, kar je celih 7st. več kot zunaj. Hrana je božanska – pa saj smo (oz. sem – ponovno sam) v samostanu. Upam da bom tudi spal tako. Se bom pa dobro zaklenil, ker nikoli ne veš, kakšne fantke imajo radi ti ljudje 🙂

Večerja, zajtrk + prenočišče: 10
Trasa poti

Noč sem prespal tako sladko, kot že dolgo ne. A prišlo je jutro in na vrata je že trkal moj današnji sopotnik. Še predno se dobro zavem vse okolice, se poskusim osredotočiti na šumenje, nekje v daljavi. Kljub prižgani luči se mi malo temni. saj zunaj še vedno dežuje. Če sta glavni temi na Caminu Frances bolečine in žulji, sta tu ob tem času prav gotovo vreme in odprti hostli.

Za zajtrk nam je Fonsy pripravila sok iz sveže stisnjenih pomaranč, popečene kruhke z marmelado in zame Cola-Cao. Za na pot sendvič s tortillo patato. Stehtali so moj nahrbtnik, ker nihče ni verjel, da ima le trinajst kg. Res se je izkazalo, da je dobrega pol kilograma težji. Seveda, včeraj sem nabavil tudi olive, ki niso prav lahke.

Pokažeta mi še časopis, v katerem so glavna novica visoki valovi. Ponoči ko je prišla plima, so popolnoma uničili vse izložbe ob obali, morje pa je zalilo prostore. Očitno so bili valovi res nekaj posebnega. Vreme ponavadi ni tako, letos je popolnoma ponorelo, pripomnita.

Dan se prične z običajnim ritualom raztezanja mišic, nato pa naravnost navkreber. Pot je kamnita, zelo strma in temu primerno drsi. Je pa zato pogled na obalo, ki se skriva v mraku in meglici z razburkanega morja toliko lepši. Tudi bučanje ogromnih valov je prav nenavadno.

Že po prvih nekaj korakih mi postane jasno, da sem se ponovno preveč oblekel. Navajen slovenskih razmer, vedno pričakujem nizke temperature. Tu pa je tu kljub dežju in vetru že zjutraj 16st. Med potjo se ponovno izmenjujeta dež in oblačno vreme, z Joakinom pa veselo brodeva po blatu in premagujeva hribe in doline. Pot je večinoma široka, na obeh straneh poraščena z bodičevjem, vmes pa polna blata. Čevelj se pod težo vsakokrat ugrezne vsaj 3cm in popolnoma prisesa na blato. Je pa glasno cmokanje prav prijetno poslušati.

Hodiva mimo Getarie, Askizu, Zumaie in po šestih urah ter 24km. le prispeva do Debe. Z dvigalom se spustiva do centra in tu se končajo rumene puščice. Greva naravnost do policije, kjer naju prijazna gospa usmeri do turističnega urada. A nimava sreče, saj se zapre le nekaj minut prej. Ne obupava in se vrneva nazaj do policistke, ki nama tokrat da ključe hostla in policijski pečat v dnevnik. Ni mi popolnom jasno, zakaj tega ni storila že prej. Hostel je majhen, prijazen, ima 8 postelj ter toplo vodo. In seveda bom v njem ponovno sam.

Odložim nahrbtnik in greva po mestu. Vreme je sončno in celo mesto je mirno, saj je do 17. ure vse zaprto. Ob okrepčilu s čokoladnim rogljičem natakar pojasnjuje, da tudi tu še ni nikoli videl tako visokih valov, zato se odpraviva na njihov ogled. A že po nekaj metrih se ulije kot bi odprl tuš in če sva na Caminu ostala suha, sva sedaj precej mokra. Ogled torej odpade. Raje v hostlu pregledava knjigo gostov. Zadnji se je vpisal pred štirimi dnevi, prej pa že dolgo nihče. V avgustu je svoj komentar napisal celo en Slovenec.

Okrog sedmih pride po Joakina sin z družino in vsi se še enkrat poslovimo. Od tu naprej bom verjetno do konca hodil sam.

Po tuširanju, čiščenju blata in pranju oblačil me obišče še skrbnik hostla. Malo se pogovoriva, razloži mi pot za naslednja dva dni in me razveseli z novico, da bo vreme jutri še precej slabše (vreme ima do najslabše možnosti res še nekaj rezerve, a prav veliko ne). Večerjam v hostlu, na nahrbtnik prišijem še slovensko zastavo mojega edinega sponzorja ter se odpravim pisat knjigo vtisov in ta dnevnik. Ker je hiša kjer bom prespal oddaljena le nekaj 10 metrov od morja, me bo tokrat uspavalo bučanje valov, veter in šum dežja.
Jutri pa novim dogodivščinam naproti.

Hrana: včerajšnje zaloge
Nočitev: 4
Trasa poti

Pozdravljeni vsi, ki me spremljate na severni Jakobovi poti oz. na Caminu del Norte. Prava pot se prične šele jutri, a bom zaradi vseh pripetljajev pri potovanju opisal tudi prihod na izhodišče. Ker so me vsi, ki so želeli izvedeti kaj več o mojem prejšnjem Caminu, spraševali tudi po stroških, bom toktat vključil tudi to. Vse številke predstavljajo evre. Večina zneskov je zaokroženih navzgor.

Letos Letalske povezave niso bile tako ugodne kot lani, vendar sem tokrat zaradi zime in s tem letnim časom povezanih težav za vsak slučaj startal z Ljubljanskega ups… z letališča J. Pučnika. Tudi letos sem izbral nizkocenovna prevoznika, s katerimi zaenkrat nisem imel težav.

Naj se potovanje prične! Z Brnika poletim ob 20:15. Poleg mene v letalu sedijo večinoma Slovenci in nekaj Angležev. Večinoma oblečeni v elegantna oblačila. Zazrem se v moje pohodne čevlje in hlače. Še vedno ne morem verjeti, da sem se ponovno podal na tisoč kilometerski pohod po Španiji.

Po dveh urah mirnega leta se ob 21:35 znajdem na Londonskem letališču.

Za dobrodošlico nas pričaka veter in obilo dežja. Tokrat sem prav vesel, da imam oblečeno vodoodporno jakno s kapuco, saj moramo z letala stopiti naravnost na dež. Po opravljenih obveznostih sem se odpravil v čakalnico, saj sem se odločil prenočiti na letališču. Žal so bili zaradi pozne ure vsi najboljši stoli (brez vmesnih naslonjal) že zasedeni. Priskrbim si večerjo in revijo, da me bo uspavala. Priskrbim si dva stola. Na enega naložim nahrbtnik, na drugega se pa se usedem. Nato po vzoru ostalih potnikov poskusim zaspati v čudnih položajih. A je bilo spanja vse skupaj bore malo. Videti pa je bilo, da je prenočevanje v STN priljubljen šport, saj so bili okrog enih po večini zasedeni že vsi stoli. Taktat se je tudi začelo počasi hladiti. Ponoči očitno ne ogrevajo velike spalnice, da se lažje spi :). Noč je minila in prebudilo me je sonce. Dopoldan uredim vse potrebne formalnosti in se zaradi zamude letala vkrcam šele ob 12.30. Po dobri uri in pol letenja se ponovno znajdemo na vetru in dežju.

Na informacijah si priskrbim karto Biarritza. Sledila je krajša, 2km pot do železniške postaje. Po dolgem čakanju in polurni zamudi vlaka smo se ob 18.00 le odpeljali proti Španiji.
V Irunu je bila zaradi pozne ure že popolna tema in vsake toliko časa se je pošteno ulilo. Pogledati grem do prvega hostla in ugotovim, da je že popolnoma poln, zato se dpravim še do drugega. Tu začuda ugotovim to, da ga sploh ni več. Začnem brskati po literaturi, ko do mene stopi mlajša družina in me povpraša, če sem pohodnik po Caminu. Razložijo mi, da tega hostla ni več, da pa me bosta odpeljala do nekega drugega, kjer bom lahko prespal. Gospod je namreč že prehodil pot in ve kako približno gre vse skupaj in bo rad pomagal.

Mimogrede mi zaupata še, da je jutri, v soboto pri njih “fiesta” in bodo vse trgovine zaprte. Dobro da sem imel v žepu samo še kruh, ki sem ga kupil v bližnji panaderiji in v nahrbtniku čokolado z letališča. Sicer pa bom hodil po naravi, kjer je polno trave, kakor bi rekel marsikdo, ki so se mu zamerili vegeterjanci.

Vse skupaj pa niti ni tako smešno, saj je moja dnevna poraba po hribovitem terenu okrog 3000 kcal. Očitno sta slutila, kako sem založen s hrano in mi dobre volje podarila pecivo, ki sta ga za jutrišnji praznik nabavila ravno preden so se zaprle trgovine. Ponudita mi tudi vožnjo do bližnjega hostla, ki je zagotovo v redu.

Po nekaj ulicah hoje pridemo do avta. Njegova žena gre z otrokom domov, midva pa se zapeljeva po nekaj krožnih križiščih do hostla, ki se skriva za drevjem. Posloviva se in veselo se odpravim proti hiši, ki mi je vedno bolj znana. Izkaže se, da je to tisti prvi youth hostel, ki je popolnoma poln. Žal sva prišla z druge strani in mi je bila hiša tuja, g. pa se je tudi že odpeljal.

Toliko o prepričanju mnogih ljudi, da Baski niso prijazni. Sedaj jih poznam že preveč, da bi rekel, da so to le svetle izjeme.
Iskanje prenočišča se zato znova lotim peš. Po priporočilu mimoidočih ljudi, so v okolici železniške postaje privatni apartmaji. V centru mesta po nekaj krogih le najdem ugodno prenočišče.

Namestim se v sobi in po tuširanju vidim le še posteljo, odejo in stikalo za izklop luči. Ko se uležem v posteljo premišljujem in razmišljam.

Današnji večerni pohod po Irun-u je le potrdil moja pričakovanja, da bo na severni poti precej težje najti primerna (oz. kakršnakoli) prenočišča in da bo hoja v tem letnem času v primeru dežja precej težja kot spomladanski Camino Frances.

Letalski prevozi: 42+40
Vlak: 5,20
Hrana: 5
Prenočišče: 35