Camino del Norte 2007

Zbudim se popolnoma “polomljen” in se do devetih komaj sestavim. Danes je počutje popolnoma drugačno kot včeraj. Zunaj dežuje, a neha že po nekaj minutah. Prav tako hitro se tudi razjasni.
Po Llanes-u hodim povsem “na slepo” saj ni niti ene oznake. Šele ko se mesto konča se pojavijo prve rumene puščice. Včeraj sem zapustil Cantabri-o in Prišel v Asturijo. Sem že pomislil, da bo tu z oznakami kaj bolje urejeno, a je le še slabše.
Po prvih kilometrih pridem do zapore, zaradi gradnje novega mostu – nadvoza. Seveda pri prehodu nisem imel težav, saj so delavci “za trenutek odložili delo”.
Pred Novales-om se naenkrat pojavi par vojaških letal. Španija je vsaj dovolj velika, da lahko obrnejo, ne da bi zašli na tuj teritorij.
Pot je danes precej bolj podobna pravemu Caminu, saj poteka večinoma po gozdu. Nikjer ni nikogar, šele po 16km srečam ata s psom, ki me ogovori. Ni mu jasno, kako da hodim pozimi po Caminu. Sam pa gledam v nebo, nikjer oblačka, 17 stopinj… A je to mogoče zima?
V Ribadesella-o pridem pozno in čaka me še zadnjih nekaj kilometrov, ki pa se kot po pravilu vlečejo in vlečejo. Povrhu vsega me prične na podplatu leve noge motiti še pekoča bolečina. Upam, da žulj ne bo velik. Zanimivo je, da se je pojavil šele po štirinajstih dneh in to ne na ravno najdaljši etapi.
Razmišljam, če bom ponovno potreboval svetilko, a odgovor se pojavi že na prvem neosvetljenem križišču. Oznak se seveda ne vidi.
Knjiga je za današnji dan predvidevala 32km, a ustavim se po osemintridesetih. Pozvonim in hosteliera mi prijazno pokaže spalnico, kopalnico itd. Vključi še ogrevanje vode ter pokaže na majhen električni radiator. Ta je bil popolnoma enak tistemu včeraj, le da je tu soba vsaj petkrat večja, stropi pa so visoki vsaj štiri metre. Posebnega efekta ni. Na srečo je temperatura nekoliko višja kot pretekle dni.
Ko vprašam za večerjo, oz. trgovino ali bar, se mi nasmeji in reče, da je prvi oddaljen 2km. Razmišljam in razmišljam, ko se oglasi čudna avtomobilska hupa. Približno se mi je sanjalo, za kaj gre, zato pohitim ven in pred hostlom stoji kombi poln hrane. Nakupim si večerjo in zajtrk, prodajalec pa v vrečo natrosi še nekaj pesti slaščic. Za romarje, namigne in odhiti naprej.

Nočitev: 4
Hrana: 14
Trasa poti

Sredi noči se sredi morečih sanj zbudim, a ker mi spanje ne dela preveč težav, še isti trenutek ponovno zaspim. Zjutraj se prebudim kot prerojen. Poln nove energije, nič me ne boli. Zajtrk me čaka malo pred osmo uro.Kot da ne bi imel že dovolj poln nahrbtnik, si kupim pri Sofiji in Jose priročnik o severnem Caminu. Sledi še fotografiranje in na Josejevo željo mi razkaže sosednjo cerkev, ki jo ravno renovirajo a nama vseeno odprejo in spustijo notri.
Jose vsem vneto razlaga, da sem s Slovaške, pa ga vedno znova popravim. Verjetno si ne bo nikoli zapomnil. Na splošno ljudi iz Slovenije ne poznajo prav dobro. Ponavadi pogovor z ljudmi poteka nekako tako: iz kje pa si? Iz Slovenije, Eslovenie. Aaaa, iz Slovaške. Neee, iz Slovenije. Potem me čudno gledajo… Aaaa, bivša Rusija. Nee! Pa rečem: Slovenija, z glavnim mestom Ljubljano, severna republika iz bivše Jugoslavije, Tito itd… A, tako. Dubrovnik, lepi otoki… Pa ponovno Neee, Slovenija nima otokov (mogoče bi si pa veeno kakšnega naredili, da bi jim lahko pokimal), ima pa nekaj obale, pa hribe in jezera in jame… In ko naštejem še vse sosednje države, prav z negotovostjo rečejo A ja seveda, Slovenija. Mislim, da bi morali nekaj konkretno spremeniti, da bi nas poznali že po samem imenu države.
Ogled cerkve in okolice traja celo uro, zato se šele malo pred deveto uro odpravim na pot. Že po prvih kilometrih pot zavije proti vzhodu, zato se kljub puščicam vrnem dober kilometer nazaj. Možak, ki polaga tlakavce pravi, da puščice res kažejo tja, ampak prava pot je a tam, in pokaže na pot ki vodi navzgor. Po nekaj sto metrih se res pojavijo oznake.
Vreme je danes popolno. Temperatura med 15 in 18 stopinj, sonce včasih pokrijejo koprenasti oblaki, nič ne piha in vse se zdi popolno. Po predvidevanjih me čaka 42km sprehoda.
Mimo Hortigala se vije zelo ovinkasta cesta, sledi še Estrada, Muhjorederro, kjer pomalicam in Pesues. Med potjo vidim kar nekaj že lepo razcvetelih trobentic. Juhu, kmalu bo pomlad. V Ribadevi se ponovno izgubim, in šele po nekaj krogih, ko srečam prvega sprehajalca, mi razloži, naj se ne oziram na oznake, ker ne vodijo nikamor, ampak mi pokaže pravo pot. Sledi vzpon in prečudovit pogled na morje.
Po tridesetih kilometrih pridem do Buelne in tu mi je že jasno, da bom danes ponovno hodil v temi in da je napovedanih 42km čisti nesmisel.
Pot je od tu naprej nezanimiva, saj poteka po glavni cesti, z nekaj nesmiselnimi ovinki v okoliške vasi. Za vsak prehod čez cesto pa je potrebno kar dolgo čakati, saj je cesta prometna in brez prehodov. Za pešce je prostora dobra dva metra, a ko se znoči, kljub odsevniku in naglavni svetilki nimam najboljšega občutka.
V Llanes pridem pozno. Ura je že skoraj osem. Pohitim do kraja, kjer naj bi bil hostel, v katerem bom prespal. Vprašam, kje je in mi pokažejo na bližnji mladinski hostel. Seveda je tu dovoljeno spanje le z mednarodno člansko izkaznico. Verjetno si mislil tisti hostel na drugem koncu ulice. Pohitim tja, a na vratih le list s telefonsko številko v primeru, da ni nikogar na recepciji. Pokličem in odgovori mi moški, ki mu je vse odveč. Pove, da je zaprt, ker prenavljajo. Odpravim naj se v center, kjer bo takoj za mostom penzion Bulevar. Seveda ni tega nikjer. Pokličem še enkrat, da bi izvedel točni naslov. A izvem le, da se moški ne bo še enkrat oglasil na telefon. Končno se po 46km, ob pol devetih ustavim v prvem penzionu, ki sem ga zagledal. Kolikor se da hitro povečerjam, se stuširam in operem perilo, saj imajo tu topel radiator.

Nočitev: 25
Hrana: 2
Trasa poti

Gostitelj mi tokrat pripravi topel zajtrk. Neko popečeno stvar, v kateri pravi da je maslo in marmelada. Poleg je seveda še polno drugih stvari, tako da na pot odidem pozno, a zelo sit.
Jutro je razmeroma toplo, le zelo vetrovno. Celo noč je tako pihalo, da so vsa vrata pokala in loputala.
Danes se izgubim že po prvih kilometrih v Santillani del Mar. To je lepo staro mesto, a rumenih puščic res primanjkuje. Hodim v pravi smeri a nikjer smerokazov. Vprašam receptorja v campu in mi razloži, da poteka pot preko avto campa. Zanimivo. Vsaj nepotrebnih kilometrov nisem nabral.
Cel dan poteka pot po asfaltu, le redko zaide na utrjen makedam. Sledijo Arojo, Oreña… Temperatura je vedno višja, v moji smeri pa se pokaže gorovje, ki je povsem zasneženo, a precej oddaljeno od morja.
Že precej utrujen od celodnevne hoje pridem do El Tejo-a. Želim kupiti hrano a je še vse zaprto, saj ura še ni 17. To bom opravil v današnjem še 8km oddaljenem San Vincente de la Barquera. Pot me vodi v hrib, mimo oz. čez golf igrišče in počutim se kot v deželi Telebajskov.
Med potjo se zvrsti kar nekaj dvigov in spustov. Na koncu dneva naštejem pribl. 800m vzponov in prav toliko spustov.
Ko pridem do hostla je že popolna tema. Pot do tja mi razlagajo mimoidoči, saj se rumene barve na sivi neosvetljeni površini ne vidi.
V bivalnem prostoru me začudeno gledata Jose in verjetno njegova žena. Ponovno je prišel en romar. Začneta se zabavati s kuhanjem. Medtem se stuširam v mrzli kopalnici z mlačno vodo, poiščem najbližji supermercado in se dodobra založim s hrano, saj me jutri ponovno čaka 38km poti.

Hrana: 9
Nočitev+večerja+zajtrk: 10
Trasa poti

V spalnici zjutraj izmerim 11 stopinj in nič se mi ne da iz tople vreče. Po zajtrku se ob pol devetih končno odpravim čez center Santandra, proti zahodu. Na ulicah je živahno, saj se vsi odpravljajo v službe. Na cesti začuda ni gneče. Po pločniku pa se komaj prebijam. Po dobrih petih kilometrih končno pridem do predmestja. V mestu je zaradi visokih stavb še temno in hladno. Tu pa že sveti sonce. Vasi so precej bolj prijazne od mest. Enako velja za prebivalce. Edina prednost mest je ta, da ni težko najti kakšne -brezplačne- Internetne dostopne točke.
Šele danes v mišicah čutim predvčerajšnjih 52 kilometrov, zato potujem nekoliko počasneje. Do večera bom že prišel do kakšnega prenočišča.
Včerajšnja hosteliera mi je na srečo zaupala bližnjico, ki mi bo današnjo pot skrajšala za približno 8km. Vseeno jih bom moral prehoditi 36. Hodim mimo Peñacastillo in vse do Boo de Pielagosa je pot precej dolgočasna. Sledi bližnjica ob progi in čez most. Do tu se ozračje že lepo ogreje, a rokavice so vseeno potrebne.
Kmalu se dvignem na hrib in od tu je pogled precej bolj zanimiv, saj na desni strani lahko opazujem obalo in morje. Vreme je sončno, a tu prične kar močno pihati. Nahrbtnik nudi še dodaten upor in sunki vetra se ob hoji pošteno čutijo. Na vaškem izviru, kjer vsi na veliko polnijo plastenke, se tudi sam oskrbim z dodatno količino vode.
Na poti izven Santandra srečam le peščico naključnih sprehajalcev. Vsi pa so zaviti v plašče in šale in na obrazih se jim vidi, da so popolnoma premraženi.
Nekje okrog Oruña pričnem hoditi ob cevovodu, za katerega res ne vem čemu bi služil, a se ne konča vse do Cudon-a. Cevi so speljane kar po vrhu in vodijo do neke tovarne.
V Camplengu, majhnem naselju poiščem Alberge Arco Iris (mavrica), ker me sprejmeta starejša gospa in gospod. Takoj dobim vroč kakav, na večerjo bom moral pa malo počakati, ker je kuhar sin. Zaradi mraza mi za tuširanje nudijo svojo kopalnico, pa še brisačo dobim, da mi ne bo treba sušiti svoje.
Medtem sin že skuha večerjo, vsi skupaj pa gledamo televizijo, na kateri povsod predvajajo samo novice o snegu in mrazu in še večjem mrazu itd. itd. Pravijo, da je res nenormalno mrzlo. V odprtem kaminu, ki ne zaleže prav veliko kurijo kolikor se da in soba je že prav lepo zadimljena. Vsi bomo lepo prekajeni. V tej hiši tako kot verjetno v še kateri drugi nimajo centralnega ogrevanja.
Trenutno sem prehodil približno tretjino poti in če bo še kakšen dan brez dežja, potem bi moralo po statistiki do konca poti le še deževati oz. snežiti. V primeru snega pa je pot zelo težko nadaljevati, saj se talne oznake skrijejo.
To, da sem v hostlu še vedno in ponovno sam verjetno nima smisla ponavljati. In ko pišem ta dnevnik, se pošteno kadi ko diham. Pri gostiteljih, ki vodijo statistike, je videti, da jih celo leto obišče okrog 2000 gostov, decembra in januarja skupaj pa le 5-10.

Hrana: 1,5 + zaloge
Nočitev+večerja+zajtrk: 18
Trasa poti

Ponoči se je pošteno ohladilo in zunaj so psi zavijal kot volkovi. Ampak ne spomnim se, da bi v vasi videl kakšnega psa. Zjutraj se zbudim ob osmih in prva stvar je pritisk na stikalo za ogrevanje. Radiator začne pokati a kakšnega hudega učinka ni. Padre Ernesto danes odide na fakulteto nekaj predavat. Ima ogromno količino zgodovinskih diapozitivov. Ker ga želim vprašati še nekaj stvari, se odpravim v kuhinjo. Tam že pripravlja zajtrk. Čez deset minut odide.
Reče mi, da naj se najem, naj vzamem karkoli želim in še malico za na pot.
Po obilnem zajtrku se res prav počasi odpravim na pot. Ker bo danes dan počitka – 15km, se mi nikamor ne mudi. Vreme je ponovno oblačno in samo še čakam na dež.
Padavin k sreči ni, je pa pot prav dolgočasna in poteka ob glavni cesti proti mestu Somo. Od tam bom odplul z barko v Santander. V pristanišču oz. Pomolu počakam barko, kjer vstopimo trije potniki. Tokovi so tu tako močni, da morje za stebri, ki so postavljeni v plitvinah, valovi. V 20 minutah in enem vmesnem postanku se znajdem v Santandru. Alberge je le nekaj sto metrov oddaljen od pristanišča, a je trenutno zaprt. Informacije v bližnjem baru. Gostilničarka se mi smeji še preden vstopim. Ker ima v baru zamenjavo šele ob 16h, moram počakati še slabo uro, da gre odpreti hostel. Za kratkočasenje mi ponudi knjigo z napotki o El Caminu.
Hostel je tako mrzel, da imam oblečene rokavice in razmišljam še o kapi. Radiatorjev pa tu ne poznajo. Verjetno bom postavil tudi nov rekord v hitrostnem tuširanju.
Zaradi malo kilometrov naj bo tudi ta prispevek krajši, jutri pa me čaka verjetno 34km razmočene poti.

Ladja: 2,1
Hrana: 12
Prenočišče: 5
Trasa poti 1. del
Trasa poti 2. del

Zjutraj navsezgodaj odidem, še preden se kdorkoli drug zave, da je že jutro. Še prej si za zajtrk pripravim kruh in ColaCao. Nedeljsko jutro je še bolj pusto od sobotnega. Le lokalni policisti ogrevajo svoje motorje, verjetno za kakšen ulov. Vse kaže, da bo danes dan čudovit, saj ni nikjer niti najmanjšega oblaka. Le nekaj meglic.
Hojo bom pričel v naselju, zato se odločim za lahke čevlje, ki jih ponavadi nosim popoldne po opravljeni poti.
Danes moram priti do naslednjega turističnega kraja Noje. Pot okrog zaliva je enolična in v naseljih zelo slabo označena. Kar nekajkrat moram za nasvet prositi domačine. Tu in tja pa me kakšen kar sam ustavi in povpraša od kje sem. Puščica kaže na del ulice, ki je zaprt s policijskim trakom. Ker gre le za neko staro podirajočo hišo nadaljujem pot.
Po suhoparnih dvajsetih kilometrih končno prvi smerokaz za Nojo, z napisom 22km. Pot iz glavne ceste le redkokdaj zavije na stranske ulice in čevlji se zdijo do sedaj odlična izbira. Po nekaj kilometrih nova tabla, tokrat z napisom 10km. Danes kilometri hitro bežijo, pomislim in pogledam dejanske. Naredil sem le 5km. Po naslednjih petih tabla z napisom 9km. Tu nekaj ne bo v redu, pomislim in nadaljujem. Izgleda da se na table ni zanašati.
Po sendviču in jogurtu sledi še nekaj dobrot iz pekarne.
Pot zavije ostro levo v gozd. Zemljo počasi zamenja mivka in pot se ostro povzpne na 120 metersko krtino. Na nekaterih delih je potrebnega že skoraj nekaj znanja plezanja. Po nekaj tednih je prav lepo zopet držati v roki skale.
Sledi pogled, zaradi katerega bi se izplačalo narediti tudi kakšen kilometer več. Obala polna mivke, valovi, evkvaliptusi…
Prepričan sem bil, da bi bilo lepše že kičasto, a ko sem prispel na vrh in zagledal še drugo stran, sem se premislil. Na vrhu sem malo posedel in se nato hitro spravil s hriba, da bi vse skupaj pogledal še od blizu. Pot se je med brinjem strmo spustila in v kolenih me je že pošteno bolelo a se vseeno nisem dal.
Nekaj trenutkov kasneje hodim bos po kakšnih 100m široki in približno 2km dolgi obali. Ura še ni veliko in malo posedim na soncu poleg morja, ki se mi z vsakim valom bolj približuje. Bliža se plima, sam pa se odpravim v mesto. Po 33 kilolmetrih stojim pred zaprtim turističnim uradom Noje. Za danes so zaprli že pred urami. Grem do prvih apartmajev – zaprto. Enako je pri naslednjih dveh. Mimogrede vidim tudi dva zaprta hotela in camp. Po dobri uri in petih prehojenih kilometrih ugotovim, da tu živijo le poleti. Vse zaprto, nihče nič ne ve. Ura je pol šestih in pomislim na 12km oddaljen Güemes. Slabe tri ure.
Malo me strese, a se vseeno kolikor se da hitro odpravim. Ustavi me kmet, ki ne more prehvaliti tamkajšnjega hostla. Ko ga vprašam koliko je do tam, me z dvema urama nekoliko potolaži. Tokrat pride prav naglavna svetilka. Oznake so blede, smerokazi prevrnjeni. Vseeno se prebijem do San Miguel de Meruelo in Bareyo. Končno v Güemesu. Prvega mimoidočega vprašam za hostel. Kakšna dva kilometra v tisto smer, mi pokaže. Števec se ustavi pri 50 kilometrih (45 brez iskanja v Noji), ura pa pri 12 urah. V hostlu so začuda tudi ob tej pozni uri ljudje in gori luč. Nekaj vaških parov je zbranih pri partiji domin.
Ernesto mi pokaže tuše, ki so mimogrede na stalnem zračenju brez vrat in oken, spalnico v kateri je potrebno vsako uro in pol pritisniti gumb za ogrevanje, ter me povabi na večerjo ob kaminu v bivalni prostor. Tako toplega sprejema na letošnjem Caminu še nisem doživel. Po tuširanju se vrnem tja in ga vprašam kdaj ga zapre. Pravi da je pri njih vedno odprto in tako bo tudi danes. Lahko prespim ob kaminu ali pa v spalnici. Nekaj časa skupaj posedimo ob kaminu, nato pa počasi vsi odidejo. V knjigo gostov vpišem nekaj vtisov in ko se dodobra ogrejem odidem v spalnico spat, saj so klopi sicer mehke a zelo ozke. Seveda bom spal na zgornjem pogradu poleg stikala za ogrevanje. Morda bo 2 metra visoko bolj toplo kot spodaj.

Hrana: 8
Prenočišče + večerja + zajtrk: 12
Trasa poti

Danes želim do prenočišča priti za vsak slučaj nekoliko prej, zato startam še v temi, a je do izhoda iz mesta že svetlo. V trgovini si nabavim nekaj popotnice, kjer prodajalka presenetljivo začne v angleščini razlagati, kako je ona delala v Londonu in ni znala niti besedice angleško. Danes se mi mudi in nadaljujem po asfaltni cesti v prve hribe.Danes je sobota in imajo lovci svoj dan. Srečam jih kar nekaj in v gozdu cel dan poka. Pot po pečinah me vodi do glavne ceste in še vedno se sprašujem, čemu moram prehoditi 30km, ko pa je zračne razdalje le dobrih 12. Kmalu mi postane jasno, ko cesta zavije globoko proti jugu. Danes ni alternativ, zato bo potrebno izpeljati celo pot.
Ceste so verjetno zaradi nedelovnega dne prazne in le tu in tja srečam kakšno vozilo. Nekaj ljudi mi celo trobi in maha v pozdrav.
Je pa toliko bolj živahno ko pridem do vasi, saj so na delu vsi traktorji in kmetje. Sledi prvi hrib, kjer srečam kmeta ki preganja bika izgleda da mu je ušel iz pašnika. Vrh hriba je na okrog 250 metrih in se počasi spusti v dolino. Na nogi se mi je naredil prvi manjši žulj, a me še kar moti, posebno pri hoji navzdol.
V vsaki vasi vsaj na eni hiši visi božiček in pleza ali na balkon ali pa vsaj na okno. Tudi vhodi v vasi so že okrašeni.
Sledi še vzpon na zadnji današnji hrib. Ker imam za seboj že precej kilometrov, ga prehodim precej počasi. Sredi ceste srečam majhno miš, ki prav išče nesrečo in se ne da motiti.
Po 33km se končno spustim v Laredo. V knjigi sta do naslednjega mesta dve opciji. Prva z ladjo čez zaliv, druga pa peš okoli zaliva. Če bi izbral drugo možnost, bi bilo morda boljše izhodišče mesto Colindres. Ampak meni je bolj všeč opcija z ladjo. Tokrat najprej preverim, v katerem delu je turistični urad. Ker je na začetku, grem najprej tja vprašati za prenočišče.
Danes bom prespal pri nunah. V lasti imajo hostel z okrog 20 ležišči. Mimogrede vprašam še kdaj gre ladja na drugo stran zaliva, pa se mi gospa samo zasmeji. Ladja namreč ne vozi več. Torej druga možnost. Peš okrog zaliva.
V hostlu, ki ga vodijo nune je povsem drugače kot s tistim ki ga vodijo menihi. Vse je lepo pospravljeno, polno slik, cvetja, vse se sveti… Ima pa eno pomanjkljivost. Ni hrane 🙁
Nuna mi priporoči bar, kamor me tudi pelje. Ampak tam ni nič konkretne hrane. Poskusim še nekaj okoliščih ulic in nič. Samo bari, vse ostalo je zaprto. V edino bližnjo odprto trgovino grem po nekaj stvari, da se mi ne bodo od lakote jutri sezuvali čevlji. Žal nune tudi kuhinje nimajo, tako da bo hrana mrzla. Danes grem spat nekoliko prej, da bom jutri lažje hodil. Mislim, da se tu ne rabim zaklepati, saj imajo tudi sveče 🙂

Prenočišče: 13
Hrana: 8
Trasa poti

Noč je minila hitro in še predno se uspem do konca urediti, zaspana Hosteliera odklene vrata ter gre takoj nazaj spat. Tu so naravnani na deveto uro. Zajtrk me že čaka na mizi. Seveda si moram vodo pogreti sam in iz hladilnika vzeti kar bom jedel.Dokončno sem se odločil, da bo za danes 52km odločno preveč, zato v mestu poiščem podzemno železnico in se spustim po treh tekočih stopnicah globoko v podzemlje.
V nekaj krogih najdem rumene puščice in se odpravim proti Muskizu. Vreme je danes zelo oblačno in temu primerno je tudi temno. 15km hodim po urejeni poti za pešce in kolesarje. Pot je asfaltirana in zato neprijazna za podplate. Tudi okolica ni prav nič zanimiva. Predmestje, avtocestna križišča… Srečam le celo kopico kolesarjev, ki se kljub mrazu ne dajo motiti.
Vse pa se spremeni v Muskizu. Tam me pričaka plaža polna mivke, valovi in čudovita pokrajina… in 120 stopnic. Od tu naprej je tudi podlaga prijazneša. Med potjo je zanimiv v skale izklesan predor.
Pred hribom gradijo nov most, starega pa trenutno nadomešča nek čuden nasip. Vzpon je precej strm, spust pa se vijuga po serpentinah. Tu bi morali biti neka bližnjica, a je nikjer ne najdem, zato sledim puščicam, ki ponekod skoraj niso vidne. Če nisi vedno popolnoma zbran kaj hitro kakšna uide. Na srečo nisem spregledal nobene.
Do Castro Urdiales-a pridem zelo pozno in najprej poiščen turistični urad. Razložijo mi, da je en odprt hostal ravno na drugi strani mesta – tam od koder sem prišel. Po 37km se le ustavim. Ljudje se na veliko pritožujejo, da je pri osmih stopinjah strašen mraz. Meni pa se zdi za ta letni čas prav solidna temperatura.
Povečerjam tortillo patato, ob tem ravno ujamem še vremensko napoved, ki obljublja oblačno vreme, se stuširam itd. Preučim tudi jutrišnjo pot. Verjetno ne bo ravno kratka.
Hvala tudi vsem za vzpodbudne komentarje.

Prevoz: 1,4
Prenočišče + zajtrk: 38
Hrana: 5
Trasa poti Bilbao
Trasa poti

Spalnica je bila ponoči tako vroča, da sem komaj spal, zajtrk pa še zdaleč ni bil tako točno na mizi kot pri menihih. Zamujal je pol ure, a ker tudi sam še nisem vsega postoril, me to ni nič motilo. Zunaj je ponovno mrzlo in ker sem zgoden še precej temno. Najti moram še Camino, saj je hostel v Meakurju in je oddaljen 3km od poti v Morgi, pa še včeraj sem se to pot pripeljal z avtom po čudnih cestah. Na karti so vrisane poti, ki bi me dokaj hitro pripeljale do izhodišča. Le te pa so zaraščene in se le po polžje prebijam. Po eni uri končno nadaljujem, kjer sem včeraj končal. Ker je sončno so tudi poti malenkost bolj suhe. Ponekod se blato celo ne ugreza več. Kmalu pridem do asfaltne ceste in kilometri tečejo hitro, ura pa počasi, tako da malo upočasnim tempo, saj bo hosteliera odprla hostel šele ob 18h. Proti prejšnjim dnem, je današnji prava šala. Za mano nekdo besno trobi in ko se ozrem, sedi v avtu gospod, ki me je včeraj peljal do hostla in na vse pretege maha ter se smeji. Zares dobrovoljni ljudje. Na nekaterih delih je pot tako ozka in trnjeva, kot bi se prebijal k Trnuljčici. Jakna, hlače in spodaj koža zo sicer precej odporni, a na koncu le nekoliko popustijo. Rezultat so izvlečene niti in popraskane noge. Cel dan me tudi nizko preletavajo letala, ki pristajajo na letališču v Bilbao-u.
V trgovini si nabavim nekaj potrebščin, kot je npr. krtača za čiščenje blata, hrana za danes in nekaj zaloge za jutrišnji podvig.
Po dvajsetih kilometrih se pot ponovno vzpne. In ko sem že mislil, da sem za danes opravi z blatom, pod nogami veselo začofota.
Povzpnem se na okrog 450m visok hrib Monte Avril nad Bilbao-m, ki je precej obiskan. Sledi še spust do prenočišča na začetku mesta.
Seveda sem przgogen, zato se preobujem in pomalicam. Delavci iz sosednjega lokala me povabi o v prostore, da ne bom zunaj zmrzoval. Med drugim se ukvarjajo tudi z izkoriščanjem altermativnih virov el. Energije. S testnim sistemom, ki ga imajo so pridobili že 20103kwh, s čimer so naravi prizanesli s 19097kg CO2.
Ura je hitro 18 in tako se v hostlu udobno namestim in stuširam. Nekaj ulic stran obiščem trgovino s kruhom in slaščicami ter drugo s sadjem.
Jutri bi moral do prve možne nočitve prehoditi nekaj več kot 50km. Obstaja še možnost, da se prvih 15km peljem z Metrojem do Portugalete, da ne bom imel konec dneva težav. Menda je tudi pot nezanimiva in verjetno bom izkoristil slednjo možnost.

Hrana: 14
Prenočišče + zajtrk: 10
Ostalo: 2
Trasa poti

Ayer: mucho barro y duro. Oy: bonito y buen tiempo.
Ponoči je bila temperatura kar ugodna, sicer sem pa spal v termu. Jutro je ponovno prišlo prehitro in da me ne bi zbudili menihi, sem raje sam vstal nekoliko prej. Ponovno natančno ob dogovorjeni uri potrka menih in mi prinese ogromen vrč vroče bele kave in koš kruha. Še nekoliko v mraku se podam v smeri Gernike.
Zunaj je mrzlo, povsod je slana, a temperatura le ni dovolj nizka, da bi zmrzovale tudi luže in blato.
Pot je zmerna, počasi se dviga dober kilometer, nato se spusti levo, po asfaltni cesti. Kjer ni trdne podlage, je blata še vedno na pretek. Prijazen kmet, ki je tudi že zgoden, mi ponudi hojo po njegovem travniku, saj so na stezi krave popolnoma premešale zemljo in vodo. Vsaka hiša ima vsaj dva psa in tako sem spoznal verjetno že skoraj vse možne mešanice ovčarjev, labradorcev in zlatih prinašalcev, pa vejetno še vse kaj drugega. So pa vsi po vrsti prijazni.
Počasi prisopiham do kraja, kjer začne zmanjkovati rumenih puščic. Ker ni nikjer človeka, ki bi ga lahko vprašal za pot se odločim za metodo poskusov in napak. Pot se razdeli in odločim se za tisto z zumeno in belo črto (tu imajo poti označene z rumeno puščico, rumeno-belo črto, rdeče-belo črto in modro-belo črto – te sem zasledil do sedaj). Po kakšnem kilometru se konča in odidem nazaj. Sledi druga pot, in kmalu se pokažejo rumene puščice, za katere se izkaže da imajo popolnoma drug pomen, saj se tudi ta pot po dobrem km. konča. Za tretjo pot se nisem odločil, saj je potekala v popolnoma napačni smeri. Odločim se da grem nazaj in poskusim najti kakšno zbledel smerokaz. Izk z lo se je, da sem enega spre ledal, saj se je skrival v grmovju, kjer se je pot skrenila z glavne ceste. Končno na pravi poti, a izgubil sem več kot uro časa in prehodil dodatne 4km. Na poti sem moral še enkrat nekaj 100m nazaj, saj je bila oznaka na drugi strani stebra in kazala nazaj na pot, katere smer se je spremenila za več kot 120 stopinj.
Precejšenj zaostanek me je prisilil, da se v Gerniki nisem ustavljal. Pozno popoldan pridem do Morge, kjer pokličem hostel, kjer naj bi govorili tudi angleško hahaha… Samo špansko. Nekako se dogovorim, da pridem prespat. Če ni nikogar, ta hostel ki je oddaljen 3km od poti, enostavno zaprejo.
V Morgi je že trdna tema in seveda ne duha ne sluha o kakšnem hostlu. Prveg možnega prebivalca vprašam za nasvet a mi pove, da je precej zapleteno do tja, pa še daleč je, zato me bo kar peljal.
Hostel je kar velik in zelo topel. Tudi danes sem edini gost. Po tuširanju in večerji s hotelirjem sledi še pranje perila, telefoniranje v Bilbao za jutrišnje prenočošče in določanje tistega za pojutrišnjem. Izkaže se, da ga bo težko najti. Vmesni trije so zaprti, četrti pa je oddaljen že več kot 50km. Upam, da bom jutri v Bilbao-u dobil kakšen namig.

Večerja + nočitev + zajtrk: 20
Trasa poti