Camino del Norte 2007

Prehoditi moram 37km, zato pričnem še v temi. Takoj ko na policiji vrnem ključe, se odpravim po sledi puščic. A v temi je težje, kot sem pričakoval. Kljub temu najdem pot in ob prvih sončnih žrkih sem že daleč.
Do Lousade se pot vztrajno dviguje, temperatura pa pada. Ko prispem do vrha, je že prav mrzlo in tudi blatne poti se proti vrhu strjujejo v led.
Sonce kuka iznad vrhov bližnjih hribov in vse kaže, da bo ponovno lep dan. A ne traja dolgo, ko se iz dolin pripodijo meglice in pokrajna ter gozdovi, ki so bili prej obsijani s soncem postanejo neznansko skrivnostni. Po dobri uri sonce popolnoma izgine za meglo, stemni se, sam pa se lotim fotografiranja. Neverjetno, kaj vse odkriješ, ko se ustaviš, in se približaš stvarem.
Pot je še dolga in pohitim proti Abadin-u. Sonce se skoraj ne prikaže več, zato se v celoti posvetim poti. Opremljena je odlično in kljub temu, da oči nimam vedno sto odstotno na -pecljih- se kljub megli skoraj ne da izgubiti.
Na poljih in v gozdu delajo le kmetje, vsi ostali se že pripravljajo na zadnji letošni dan.
Danes je ponedeljek in večina trgovin je zaprta, zato le stežka najdem odprti supermercado. Hrano si moram nakupiti vsaj za dva dni, saj bo jutri vse zaprto.
Do Vilalba-e pridem ob 18h. V hostlu me na začudenje pričaka hosteliera. Ko vstopim se mi usta razlezejo v širok nasmeh. Po petih mrzlih nočeh končno ogrevan hostel. Hosteliera sedi v plašču in se pritožuje nad hladom, meni pa je vsaka temperatura nad 15 stopinj pravo razkošje. A tu jih je bilo vsaj dvajset. In ne samo to. Tu je tudi kuhinja s posodo. In kot nalašč, sem si v trgovini nabavil testenine.
Ima le eno pomanjkljivost. Pralnica perila – ročna seveda, je zunaj na hladnem, kjer tudi teče le hladna voda. Kljub vsemu operem najnujneše. Tudi sušilnica je na prostem, zato bo perilo do jutra nemogoče posušiti, edino če ga prinesem na toplo, ko hosteliera odide. Ta se namreč kljub temu da sem sam drži pravil.
Lotim se tuširanja, večerje itd itd. Okrog osme hosteliera res odide in perilo bo do jutra rešeno. Sam se na zadnjo letošnjo noč lotim pošiljanja nekaj sporočil, urejanja nahrbtnika in priprave na jutrišnji dan.
Noč bo nocoj topla in v miru lahko zaspim.

Nočitev: 2
Hrana: 20
Trasa poti

Jutro je prehitro tu in danes se na pot odpravim že pred deveto uro, a je zunaj še precej temno. Tu se prične daniti približno eno uro kasneje kot v Sloveniji, zato tudi sonce sveti zvečer toliko dlje. A za danes je napovedan dež, zato se tako tudi oblečem.
V mirnem nedeljskem jutru najprej poskrbim za nekaj zaloge hrane, nakar se odpravim do prve vasi Vilela. Pot se strmo dvigne in od tu si še zadnjič letos ogledam morje.
Danes je tak dan, zaradi katerega ostane Camino nepozaben. Hodim po gozdovih, mir kalijo le ptice in veter. Oblaki se počasi redčijo in ozračje je vedno toplejše. Idealno za hojo, okrog 16 stopinj, sonce pa se skriva za tankimi oblaki.
Nikamor se mi ne mudi, zato si bom vzel več časa za fotografijo.
Po evkvaliptusih skačejo veverice, a so zelo plašne. Okrog poldneva se pokaže sonce v svoji polni moči. Povsod okrog temni oblaki, ravno nad menoj pa modro nebo. Danes me resnično spremlja sreča. Pot se ponovno dvigne do Villamartin grande, na 340m.
Pot po Galiciji je označena bolje, kot kjerkoli, Označevalci so se res potrudili. Velja pa eno opozorilo. Do sedaj je školjka obrnjena v obliki E pomenila smer v levo. V Galiciji enako obrnjena školjka pomeni smer v desno.
Sledi še zadnji spust v Lourenza-o. Pot me pripelje naravnost pred hostel.
Čaka me le še telefonski…. Ne, na vratih ni lista s telefonsko številko temveč obvestilo o prenovi, zato je zaprt. Naslednji je v 9km oddaljenem Mondeñedu. Tu bi se zagotovo našla tudi kakšna druga možnost prenočitve, a dan bom izkoristil do konca. Če na poti ne bom imel težav pridem do prenočišča v dobrih dveh urah.
A težave pridejo vedno v paru. Prehodim dober kilometer, ko pridem do gradbišča. Odstranil so vse smerne kamne. Po nekaj neuspelih poskusih končno najdem pravo pot. Le ta zavije v gozd. Gozd pa postaj vse temnejši in gostejši, stezice pa vse ožje (znano?).
Pozno zvečer se le prebijem do današnjega cilja. Ključ moram poiskati v mestni hiši, pri lokalni policiji. Pri tem mi pomaajo domačini. V zameno za ključ jim moram pustiti dnevnik s pečati. Jutri zjutraj pa ponovno zamenjamo, se mi zasmeji policist. Pa se mu zasmejim nazaj, ob pol osmih? Debelo me gleda, ob devtih, desetih… V redu, naj ti bo, ob pol osmih.
Ko vstopim sem bil kar nekoliko začuden. Tako lepo urejenega hostla še nisem videl. A bilo je ponovno mrzlo in za povrhu je imela vroča voda le kakšnih 25 stopinj. V kuhinji najdem posodo in ob odpiranju omar sem našel špagete. V pol ure je večerja pripravljena.

Hrana: 5
Nočitev: 5
Trasa poti

Včeraj zvečer sva skupaj s španskim pohodnikom odšla na večerjo v bližnjo (edino) restavracijo, kjer na žalost niso imeli dnevnega menija – zato tako visoka cena.
Na pot je odšel iz Mora D Ebra, na jugo-vzhodu španije, kjer se izliva reka Ebro, in tja se tudi vrača. Z nogo je imel popolnoma enake težave, kot sem jih imel sam in ko je odšel k zdravniku, mu je predpisal znano protivnetno zdravilo, katero mi je kasneje tudi dal.
Noč je bila hladna, saj tudi tu ni ogrevanja, sem pa zjutraj presenečen ugotovil, da je zunaj občutno topleje. To lahko pomeni samo… Pogledam v nebo in res je oblačno, a za zdaj še ne dežuje. Danes se ponovno poln volje in energije in pot bo minila prav hitro, že zaradi samo 22 kilometrov.
Proti Porcija-ji poteka pot po ravnini, deloma po cesti, deloma po stezah. Tu pa se strmo spusti po gozdni poti. Oblaki so vedno gostejši, tako da se sonce popolnoma skrije.
Prečkam glavno cesto in nadaljuem proti Brol-u. Gledam lovce in ni mi niti potrebno razmišljati, da je danes sobota. Tu so več ali manj vsi dnevi enaki. Le v ponedeljkih so nekatere trgovine zaprte – da ne omenjam praznikov. Z neba prične rahlo kapljati, zato se ustrezno opremim in nadaljujem proti Tol-u. Tu prične močneje deževati in na križišču se moram odločiti, po kateri poti bom nadaljeval pot do Ribadea. Levo, po notranjosti, mimo Castropola, ali desno čez most. Po levi poti bi imel dodaten dan hoje. Odločim se za krajšo varianto.
Do Figueras-a že postopno neha deževati in ko pridem do mostu me čaka še eno presenečenje. Popravljajo ga in zato so vozni pasovi močno zoženi, prehod pešcev pa zaradi tega prepovedan. Na hitro si ogledam celotno situacijo in ker imam tudi tokrat srečo in je sobota, prometa skoraj ni. Problematičnih je samo prvih 20 metrov, nato se vozna pasova razmakneta ob rob, po sredini mostu pa je več kot 3 metre prostora. V manj kot 10 minutah se znajdem v zeleni deželi, polni dežja ter kamnite kritine. Most namreč povezuje Asturijo in Galicijo.
Do hostla je samo še nekaj metrov. Ključi naj bi se nahajali v telefonski govorilnici poleg vrat, a jih zamanj iščem. Začnem brati liste na vratih in najdem enega, na katerem je številka lokalne policije, ki naj bi imela ključe. Že začnem iskati telefon, ko se ustavi starejši par in reče, da ni treba klicati, ker so ključi na skrivnem mestu. Začneta brskati po govorilnici a tudi onadva zamanj. Pokličeta na policijo, kjer obljubijo prihod čez slabih 15 minut. Seveda se to zavleče na dobre pol ure. In policaja kot policaja še enkrat preverita govorilnico, ključev pa nimata. Znova sledijo telefonski klici policajev. Čez pol ure pridejo ključi, obljubita in odbrzita.
Res se tokrat že po dobrih 20 minutah pojavi moški s ključem. Pečat pa pride kasneje, okrog 18h. In odhiti neznano kam.
Tu se namestim, a nikjer ne odej, ne blazin. Sicer pa za tako ceno niti ni pričakovati hotelskega udobja. Je pa zanimivo tu kuhinja – brez posode seveda.
Ura je seveda že zdavnaj 18 in tudi 22, ko na vrata ob 23:20 ravno ko končujem ta dnevnik in se pripravim na spanje potrkajo policaji. Prinesli smo pečat, saj ni prepozno in se mi smejijo. V knjigo vpišejo podatke, nato sledi kot mnogokje datumsko prepričevanje v smislu danes smo tridesetega, ne devetindvajsetega. Komaj jih prepričam. Nič zato, bom imel pa dva pečata in se odpravim spat z mojo najboljšo prijateljico čutaro.

Nočitev: 0
Hrana: zaloge
Trasa poti

Ponoči ves čas nekaj ropota. Ali avtomobili po nekaj metrov oddaljeni glavni cesti, ali vlak ki je na drugi strani prenočišča, ali pa zvoni v bližnji cerkvi.
Prva stvar, ki jo želim izvedeti je, ali dežuje. Odprem vrata in presenečen ugotovim, da je prav toplo. Sledi pogled v nebo in zagledam zvezde okrog in okrog. Izgleda, da bo ponovno lep dan. A tu se vreme lahko spremeni v nekaj minutah.
Danes se ne morem odločiti, ali bom odšel do naslednjega prenočišča v La Caridad, ki je precej blizu, ali do 39km oddaljenega v Ribadeo.
Za vsak slučaj naredim plan tudi za bolj oddaljenega. Morda bi bilo v lepem vremenu pametno narediti kakšen kilometer več. Ker pa je pot tu pomembnejša od samega cilja, se bom verjetno odločil za bližnjega in se po napornih dneh malo odpočil. Tudi od pisanja dnevnika, zato bo nekoliko krajši. To je tudi malo večje naselje in upam, da najdem kakšno restavracijo, v kateri bom povečerjal.
Pot poteka do Villaoril-a po glavni cesti, nato po stranskih vzporednih poteh. Ponekod se še opazi nočno zmrzal, temperatura opoldne pa je blizu 15 stopinj.
Po 18 kilometrih pridem do hostla, ključe pa poiščem v sosednji hiši. Ker lastnice ni doma, jo moram počakati do 15h. Ko jo vprašam za ceno samo skomigne in reče: nič.
V prostorih, kamor že dolgo ni nihče vstopil (od 11.12.) je mraz in ko odprem vsa okna se prične lepo segrevati.
Malo še posedim zunaj, ko pride proti hostlu moški z nahrbtnikom. Ampak prišel je z napačne smeri. Začudeno ga gledam, saj bo to prvi pohodnik, s katerim si bom po 21 dneh delil hostel.
Je Španec in če sem ga prav razumel, se je sprehodil po Caminu Frances in se sedaj vrača iz Finistere po severni poti. Pričel je desetega novembra.

Hrana: 25
Ostalo: 10
Trasa poti

Vstajanje v mrzlem hostlu je nakaj najhujšega. Zlezem iz tople spalne vreče, pojem in se odpravim na pot.Jutro je hladno in vetrovno. Hribovje po katerem sem taval včeraj, pa soncu zakriva pot do nižin. Camino vodi po vaških in gozdnih poteh, ki se nemalokrat spremenijo v pravo močvirje. V večini mlak se veselo razvijajo paglavci.
Pot vodi mimo San Crisobal-a, Queruas-a do Canero. Sonce že prijetno greje, zato si po treh urah hoje malo oddahnem. V dolinah kjer sem hodil je bilo precej pusto. Ko pa sem se dvignil na ta hrib, je vse precej lepše.
Ležim oz. sedim na asfaltni poti ki vodi poleg avtoceste in uživam na soncu. Včerajšnje jabolko se prav lepo prileže in težko mi je vstati ter nadaljevati pot. Tu bi lahko sedel še vse do večera.
Starejša gospa, ki jo srečam na tej poti mi namiguje na neko bližnjico, a ker sem se že prevečkrat izgubil, se držim nekoliko daljše uradne poti do Barcie.
Ko sem v Luarci, začnem razmišljati, kje bi tu lahko bil hostel. Gledam po vodičih in nazadnje ugotovim, da je več kot dva kilometra oddaljen od poti in to v kraju ji je že tri kilometre za menoj.
Pokličem številko, na kateri naj bi se oglasila odgovorna oseba za hostel v naslednjem možnem kraju. Po zagotovilu, da bo odprt, nadaljujem pot pot. Nekoliko težav imam ponovno priti do pravih informacij o nadaljevanju Camina, a na koncu le pristanem na regionalni cesti N-634. Nikjer ni nikogar. Pot naenkrt zavije levo, do kraja Otur, Vilapedre do končnega cilja Piñera.
Tu v hiši ob poti, kjer na veliko piše alberge, dobim ključe. Do hostla, na drugi strani vasi, ob cerkvi in šoli, je še dober kilometer.
Nekoliko me spominja na tistega včeraj, saj tudi ta ni ogrevan in okna ne tesnijo. Ima pa električen bojler, tako da se ni za bati, da bi plamen ugasnil. Tokrat nihče noče denarja in nikjer ni posode za donacije. Torej si bom privoščil brezplačno nočitev.
Po hrano se po nasvetu “ključarke” ponovno odpravim na drug konec vasi. Tokrat si kupim nekoliko več hrane, saj imam vedno težave, ko v večja mesta pridem med 14 in 17 uro, ko je vse zaprto.
Sledi večerja in hitro tuširanje, polnjenje pripomočkov za gretje ter počasi tudi spanje. Za naslednje dni ni napovedano najboljše vreme, a kakšno bo, bom videl jutri.

Nočitev: 0
Hrana: 19
Trasa poti

V Cudillero-u, mestu ob morju, sem bil od Camina de Santiago oddaljen približno 4 km. Nazaj do El Pito-a ne bi hodil, zato si omislim pot do Villademar-ja. Za pot vprašam receptorko, a ker mladim damam na Caminu ni zaupati, se za nasvet obrnem še na starejšega gospoda. Ta mi svetuje popolnoma drugo in bolj logično pot.
Po dobri uri sem ponovno na začrtani poti. Včeraj in ponoči je deževalo, zato je vse razmočeno. Danes pa je nekaj povsem drugačnega. Niti najmanjšega oblakca. Nebo je jasno, temperatura pa za zgodnje dopoldne sorazmerno visoka, okrog 10 stopinj. Današnji prvi cilj bo Soto de Luiña, če pa bodo razmere ugodne, bom nadaljeval do Cadavedo-a.
Pot do Las Dueñas, Rellayo in Lamuño vodi v glavnem po kamnitih poteh in se večkrar dvigne in spusti.
Prvi cilj dosežem ob enih in ne zdi se mi smiselno čakati do petih, ko odprejo hostel. Tudi kilometrov sem naredil šele 10. Naslednji cilj je oddaljen še 22km in če bo šlo vse po načrtih, ga lahko dosežem okrog šestih.
A tu še nisem vedel, kakšna bo pot. Prične se s strmim vzponom, med bodičevjem in travo. Po nekaj deset metrih sem do pasu moker, ter podoben novoletni jelki – polno nitk, ki jih je izvleklo trnje visi iz hlač in vetrovke. Končno pridem do Albuerne, kjer se pot razcepi. Desna sledi cesti N-632, leva je speljana po hribovju.
Sledim krajši desni, ko že po stotih metrih zmanjka smerokazov in vprašam mimoidočega za nasvet. Pove mi, da je uradna pot tista leva in da je na tej cesti malo prostora za pešce in je nevarna. Sledim nasvetu in se odpravim v hribe.
Sledijo vzponi po še ožjih trnavih poteh, ko tudi tu po petih kilometrih zmanjka oznak.
Na križiščih sledijo ugibanja. Po kakšni uri hoje nov znak in od tu do cilja nobenega več.
Vaška asfatna pot, po kateri sem hodil 2km se konča in razdeli na tri. Levo, naravnost in desno. Če ni oznak je navadno prava pot naravnost. A ta se po 500m konča.
Leva pot zavije po kilometru na napačno stran hriba. Desna pa se skoraj obrne nazaj. Splezam še na hrib, da bi videl kam vodijo poti, a se nič ne vidi.
Ko sem bil že prepričan, da sem kaj spregledal, se obrnem in poskušam najti kakšen znak. Že po nekaj metrih začuden srečam sprehajalca. Do tega trenutka v tem hribovju nisem videl nikogar. Kar po desni pojdi, naravnost prav do nižin.
Res sem prišel do Bellota.
Od tu do Cilja je bilo le še 6km zračne razdalje, ura pa je bila tudi že pet.
Sledim smerokazu za Tablizo ki vodi v gozd a se tudi tu pot konča in vrnem se na izhodišče. Zdaj se bom držal le še ceste, saj je že temno. Nadenem si svetilko, kresničko pa tako ali tako vedno nosim obešeno na nahrbtniku.
Sledim cesti in sledijo si ovinki drug za drugim. Kilometri se nabirajo, razdalja do cilja pa se lepočasi manjša. Cesta je prazna, zato si čas krajšam s hojo po ovinkih kot kakšen velik priklopnik. Strašijo me le velike ptice, ki z drevja preplašene odletavajo.
Noč je jasna in vidijo se vse zvezde. V Cadavedo pridem nekoliko po osmi uri, ko so trgovine že zaprte, a prijazni prodajalec meni na ljubo nekoliko podaljša obratovalni čas. Nakupim nujne stvari za večerjo in zajtrk, potem pa na lov za prenočiščem. 500m iz centra naletim na restavracijo, v kateri bi morali imeti ključe hostla. A tam mi rečejo le, da naj grem kar do vrat, in tam je listek s telefonom. Na vratih ni nič in odpravim se nazaj. Ne na sprednjih, na zadnjih, po stopnicah navzgor. Še enkrat do hostla, zadaj, po stopnicah in na vratih… Nič.
Odložim prtljago in začnem svetiti naokrog. Končno na stopnicah najdem ves premočen list s telefonsko številko. Poberem ga, pripravim telefon, a v te trenutku že pripelje na dvorišče hostelera. Ko opraviml formalnosti je ura že pol desetih. Tu ni ogrevanja, le plinska peč za toplo vodo, ki jo je treba po uporabi ugasniti, ker nima dimnika. Pri vseh vratih in oknih pa piha in žvižga veter.
Poskusim se stuširati a peč po nekaj minutah ugasne in zalije me mrzla voda. Ponovno prižgem, ponovno ugasne. Za danes dovolj tuširanja. Pripravim si le še priročen termofor – čutaro z vrelo vodo, pojem in se odpravim spat.

Nočitev: 5
Hrana: 8
Trasa poti

Po zajtrku se po Aviles-u sprehajajo le psi, mačke, golobi pa se hranijo z že na pol prebavljeno hrano. Smetarji na veliko odvažajo smeti, ulice pa čistijo z gasilskimi pripomočki – brizgalnimi. Vse je zaprto, vključno z bari. Sonce kmalu po vzhodu posije na vrhove zgradb, a ga temni oblaki kmalu zakrijejo. Iz bližnje cerkve se sliši posneta glasba.
Mesto ni veliko, zato asfaltne ulice kmalu zamenjajo makedamske poti. Po San Cristobal-u sledi Sallnas, kjer si v eni od redko odprtih bencinskih črpalk kupim nekaj hrane za malico in večerjo. Teren je razgiban in se ves čas dviga in spušča. Do 12km oddaljenega Santiago del Monte. Sem se vzpel že na tri hribe.
V bližini mora biti letališče, saj približno vsake pol ure nizko prileti kakšno letalo.
Vse vasi so kot izumrle. Nikjer nikogar. Le psi se oglašajo, pa še ti so danes bolj tiho kot ponavadi.
Ponoči je deževalo in suhe poti, ki sem jih bil vajen zadnjih nekaj dni so ponovno zamenjali blatni kolovozi.
Oblaki so vedno temnejši, zato se odločim za dežno opravo. Pol ure zatem se to izkaže kot dobra odločitev, saj začne sprva le rahlo, nato pa vse močneje deževati. Tudi piha vse močneje in na mostu proti Muros-u se moram nekajkrat pošteno držati ograje. Tu si bom poskusil najti kakšno prenočišče, saj je ura že pet in hostel je šele v Soto de Luna-i. Tega pa sem si nameraval prihraniti za jutri, saj je trenutno moja potovalna hitrost precej nizka.
Po pričakovanjih je vse zaprto. In bolj ko iščem, manjša se mi zdi možnost za spanje v tem mestu. Po nekaj krogih uspem najti odprt bar, kjer vsi vedo o vsem najbolje – skoraj tako kot pri frizerju 🙂
Pa se zamislijo, sledijo telefonski klici – nič. Vse zaprto. Do konca popijem ColaCao in se odpravim iskat dalje. Pa me poklčejo nazaj. Nekdo pozna rešitev v svojem kraju, kamor se vrača. V 5km. oddaljenem Cudillero-u je hotel, ki je odprt. Že ko slišim hotel mi ni preveč všeč, a bolje, kot spati na dežju. Pa še pripravljen me je peljati tja.
Hotel je urejen, prav tako tudi cena. In ker je ravno praznik, si privoščim toplo mehko posteljo, saj bo verjetno že jutri vse drugače.

Hrana: 10
Nočitev: 62
Trasa poti

V postelji najprej pomigam z desno nogo, nato še z levo in se zamislim.. Dan bo danes dolg in s hojo bo treba pričeti zgodaj. Res mi uspe postoriti vse 15 minut prej. Zunaj je še tema, v sobi pa prav prijetno toplo.
Na El Caminu mi velika mesta kot sem že enkrat omenil niso všeč. Tudi sicer ne. Ljudje bežijo mimo, če jih želim vprašati po poti se raje daleč izognejo ali pa nočejo ničesar vedeti. Šele ko vprašam prijazno točajko v baru, mi razloži, kako priti z mesta. Danes je luna skoraj (ali pa je popolnoma) polna in ujamem njen zahod nad mestom. Ker je ura še zgodnja, so trgovine še zaprte, prav tako tudi vse znamenitosti.
Sprehod do industrijske cone traja več kot uro in čeprav je sonce že visoko, me zaradi stolpnic ne more ogreti. Danes se je precej shladilo, saj je bila jutranja temperatura le 5 stopinj.
Končno se v Poago-u pot vzpne iz mesta v naravo. Dvignem se na nadmorsko višino 200 metrov a tudi danes zaradi meglic pogled ni ravno brezhiben.
Lepše poti si verjetno ne bi mogel zamisliti. Suha makedamska pot, toplo sonce, dišeča drevesa, le bolečina mi kvari dan. Toda za doseganje ciljev je potrebno včasih do določene mere tudi potrpeti.
Nikjer žive duše… Razen… ja, danes srečam v gozdu lisico. Prvič na Caminu sem videl divjo žival, če izvzamem ptice. Ne vem, če bi temu lahko rekel ravno srečanje, saj sem jo ujel le toliko, da sem videl, da je lisica. V naslednjem trenutku je že zbežala v gosto visoko travo.
Pot navzdol mi ne prinese kakšnega posebnega navdušenja, saj so mi danes vzponi ljubši.
V Santa Eulalia-i, po desetih kilometrih pomalicam in se zamislim. Deset kilometrov v skoraj štirih urah. Če želim priti v Aviles pred večerom, moram malo pospešiti. Lahko si je misliti, izpeljati pa je popolnoma drugo.
Pomislim že, da bi se letošnjemu Caminu enostavno odrekel in nadaljeval kdaj drugič. A volja je premočna. Kaj pa če bo jutri bolje. Dan bo ponovno čudovit in izgubil bi dragocene trenutke in nove izkušnje. Misli se mi podijo po glavi, saj drugega na dolgi suhoparni, senčni poti ob avtocesti nimam početi. Na desni strani veliki žerjavi iz kupa na kup prestavljajo kovinske bloke, na levi pa nekoliko nad mano slišim le ropot avtomobilov.
Okrog pete ure se le nekako prikotalim do Avilés-a. Po več kot osmih urah mi je uspelo premagati 24 kilometrov.
Alberge de peregrinos je ob glavni cesti, zato ga ni težko najti. Kot mi je včeraj po telefonu obljubil hostelier, so me pričakala odprta vrata. Sam? Me je najprej vprašal. Seveda, že od Iruna.
Sledile so formalnosti z vpisom v knjigo romarjev, pečat v dnevnik, plačilo nočitve, s katerim ne vem kako pokrijejo stroške itd. Sledi klasičen razgovor o Sloveniji in Slovaški. Takoj zatem mi ponudi banano, saj sklepa da sem že lačen, da mi ključe, nato pa mi obljubi, da me bo peljal na poceni večerjo.
Še prej v veliki spalnici z okrog 50 ležišči vključi majhen radiator, ki je tam bolj zaradi dobrega vtisa kot gretja.
Restavracije so zaradi božiča večinoma zaprte, zato me pelje v bar in naroči pijačo. Na šanku imajo zloženo celo vrsto dobrot. Ribe, zelenjavo, kroketke takšne in drugačne, kruh… Vzemi si kar želiš in jej dokler ne boš sit, mi razlaga točajka. Danes je praznik. Hostelier se odpravi domov, sam pa se do sitega najem.
Točajka in vsi prisotni mi zaželijo še srečne praznike ter lepo pot, ter mi pomahajo v slovo.
V hostlu se seveda ni nič segrelo, zato se bom kar se da hitro spravil v toplo spalno vrečo ter pokril z oddejo, ki mi jo je prinesel hostelier.
Vsem Vam pa zaželel še vesel prazničen večer.

Nočitev: 3
Hrana: 8
Trasa poti

Zjutraj prav hitro pospravim vse stvari v nahrbtnik, si pripravim topel 🙂 zajtrk in nekaj pred deveto odidem novim dogodivščinam naproti. Ključ vržem v nabiralnik hiše št. 7. Prav veliko več številk v tej vasi ni.
Zazrem se v nebo, ki je brez oblaka. Ponovno bo lep dan. Poti pa bodo razmočene, saj je včeraj deževalo. Sledim poti, prebiram knjigo, ki za danes napoveduje 29km poti. A to ni bila najboljša poteza. Izmuzne se mi smerokaz, a vseeno sledim cesti, saj tudi ta vodi v Villavisciosa-o. Izognil se bom le eni blatni poti in naredil približno 500m več. Pot je danes vertikalno razgibana in že pri prvem vzponu se tokrat v levi nogi pojavi znana bolečina. Popolnoma enaka kot lani, le druga noga. Če je to res, bodo sledili štirje neznansko dolgi dnevi, nato pa bo v štirinajstih dneh bolečina počasi popuščala.
Poti so zares blatne in v zraku je vlaga, tako da vidljivost ni ravno najboljša. Temperatura počasi narašča in kmalu doseže okrog 17 stopinj. Pomislim na ljubljansko meglo in nizke temperature, tu pa pravo pomladno vreme…
Na današnji etapi se moram odločiti, ali nadaljujem pot po severnem caminu Gijon – Aviles – Ribadeo – Baamonde – Lavacolla, ali pa najstarejšem znanem Caminu Primitivo Oviedo – Polla de Allende – Lugo – Arzua. Slednji je zahtevnejši in za ta letni čas manj primeren. Počakati bo moral na kakšno drugo priložnost. Nadaljujem po Camunu del Norte.
Za Nievares-om se pot strmo vzpne na okrog 440m visok hrib. Napredujem zelo počasi, a vseeno uživam, ko se nadiham svežega zraka, prepojenega z vonjavami sveže posekanih evkvaliptusovih dreves.
Pričnem računati razdalje in čas. Knjiga se ponovno moti za okrog 5km. Moj čas prihoda v Gijon bo okrog 19h.
Kakor se je pot hitro vzpela, tako se tudi hitro spusti do Peon-a, ki je na 23km. današnje poti. Tu me ustavi starejša ženska in bolj ko jo gledam, manj mi je jasno. Razloži mi, da me je srečala v Villavisciosa-i in da sem gotovo že lačen. Povabi me v Bar, kjer skupaj z njenima hčerkama pomalicamo. O kakšnem plačilu niti ni hotela slišati. Do Santiaga je še daleč.
Povprašajo me po današnjem cilju, in ker se hčerki vračata v Gijon na delo, mi ponudijo prevoz. Ko pomislim na svojo nogo, takoj sprejmem povabilo, saj bi me čakalo še 10km hoje.
Ke tu v Gijonu ni hostla za romarje, si poiščem hostal. Pove ceno 25,75 eur in začnem na glas razmišljati, koliko je že to veintecinco…
V redu, v redu pravi, ampak 22 je pa res najmanj, kar lahko ponudim. Seveda sprejmem ponudbo in se udobno namestim sredi mesta.

Nočitev: 22
Trasa poti
Trasa poti Gijon

Danes se zbudim ne ravno najbolje razpoložen, pa še žulj ki se mi je naredil včeraj, se izkaže za precej bolečega.
Preden odrinem iz hostla je ura že devet, vreme pa je delno oblačno. Nikamor se mi ne da, zato je tudi potovalna hitrost danes precej nizka. Po prvih kilometrih pridem do zanimive obale Playa de Vega. Pot ob obali bo potekala slabih pet kilometrov. Nekaj najbolj navdušenih surferjev poskuša ujeti čimboljši val.
Ko se ogrejem, je videti vse precej bolje. Pot me vodi po pašnikih, kjer se sprehajam mimo krav in bikov, ki me gleajo kot nova vrata. Upam da teh tu ne dresirajo za bikoborbe ali tek po ulicah.
Še predno prispem do konca obale prične močno pihati veter, ki je sicer precej topel, saj ima ozračje okrog 16 stopinj. Prej delno oblačno nebo prekrijejo temni oblaki in po nekaj minutah prične deževati. Iz dežja pospravim fotografski aparat, si nadanem vodonepropustne hlače ter se posvetim razmišljanju. Ob takem vremenu bi se najraje usedel na vlak in se dolgo, dolgo peljal domov na toplo.
Oznake so tu res odlične in zelo težko bi kakšno spregledal. Vrstijo se manjši kraji z nekaj hišami. Po dobrih dveh urah pade samo še kakšna kaplja in na zahodu se prične jasniti.
Malico si kupim v Colungi, kjer s prodajalko, ki zna začuda tudi angleško, pokramljava o vremenu. Pove, da je tak rahel dež zelo tipičen za Asturijo in nekaj povsem običajnega, da je letos še presenetljivo lepo.
Pot se nadaljuje po gozdovih a tokrat po že znanih blatnih poteh, o katerih ne bi izgubljal besed. Med potjo vidim kar nekaj sončnih elektraren, ki jih uporabljajo za razsvetljavo.
Knjiga je tokrat točna in po 28km in 550m vzponov ter nekaj več spusta, se ustavim pred precej zapuščenim hostlom v Sebrayo-u. Na vratih je napis, da se odpre ob 14h. Ali pa se sprehodite do hišne št. 7 in vprašajte za informacije. Pozvonim a nikjer nikogar. Naredim dva kroga, še enkrat pozvonim, ponovno nič. Pa pride mimo sosed, ki me je prej le od daleč opazoval, in mi predlaga še eno hišo. Odpravim se tja, ko mimo mene pripelje avto in zavije k št. 7. Vseeno grem do predlagane hiše, saj sem oddaljen le nekaj metrov. Pa me gospod pošlje nazaj, češ da se je hosteliera ravno vrnila. Verjetno se ni mogla ustaviti, ker je mislila, da sem nek naključen sprehajalec, z velikim nahrbtnikom, ki slučajno popoldne potuje skozi neko majhno vasico, za katero razen pohodnikov na Caminu nihče ne ve. Še enkrat pozvonim in pride hosteliera s telefonom na ušesu, me pogleda, pomoli ključ, reče jutri ključ sem, pokaže na nabiralnik, se nemoteno pogovarja dalje in odide nazaj v stanovanje.
Tako neprijazne hosteliere nisem srečal ne na prejšnjem, ne zdajšnjem Caminu. So pa zato vaščani toliko bolj prijazni. Gospod, ki me je že prej napotil po ključe, mi pove, da v tej vasi ni nikjer trgovine ali bara, kaj šele restavracije, da pa živi tu gospod, ki z avtom razvaža hrano in mi bo rad pomagal. Odpravim se nekaj hiš stran in srečam njegovo mamo. Ja ni problema, samo zbudit ga grem. Res pride ves zaspan in rade volje odpre velik kombi poln hrane. Nabavim si večerjo in zajtrk.
Odločen sem, da si bom danes pripravil vroč kakav, saj je v hostlu kar mraz in imajo celo štedilnik. A bolj ko iščem posodo za gretje, manjše je upanje. Pa se zagledam v pločevinko piva, ki sem ga kupil, jo hitro izpraznim, z odpiračem odstranim pokrov, kolikor se da poravnam poden in čez nekaj minut se že veselo kadi iz novo nastale skodelice.
Tudi tuširanje je prav zabavno, saj se zaradi hladnega ozračja hitro vse zamegli in komaj vidim predse. Pa nasvidenje do naslednje etape.

Nočitev: 4
Hrana: 12
Trasa poti