Camino del Norte 2007

Pozdravljeni vsi, ki me spremljate na severni Jakobovi poti oz. na Caminu del Norte. Prava pot se prične šele jutri, a bom zaradi vseh pripetljajev pri potovanju opisal tudi prihod na izhodišče. Ker so me vsi, ki so želeli izvedeti kaj več o mojem prejšnjem Caminu, spraševali tudi po stroških, bom toktat vključil tudi to. Vse številke predstavljajo evre. Večina zneskov je zaokroženih navzgor.

Letos Letalske povezave niso bile tako ugodne kot lani, vendar sem tokrat zaradi zime in s tem letnim časom povezanih težav za vsak slučaj startal z Ljubljanskega ups… z letališča J. Pučnika. Tudi letos sem izbral nizkocenovna prevoznika, s katerimi zaenkrat nisem imel težav.

Naj se potovanje prične! Z Brnika poletim ob 20:15. Poleg mene v letalu sedijo večinoma Slovenci in nekaj Angležev. Večinoma oblečeni v elegantna oblačila. Zazrem se v moje pohodne čevlje in hlače. Še vedno ne morem verjeti, da sem se ponovno podal na tisoč kilometerski pohod po Španiji.

Po dveh urah mirnega leta se ob 21:35 znajdem na Londonskem letališču.

Za dobrodošlico nas pričaka veter in obilo dežja. Tokrat sem prav vesel, da imam oblečeno vodoodporno jakno s kapuco, saj moramo z letala stopiti naravnost na dež. Po opravljenih obveznostih sem se odpravil v čakalnico, saj sem se odločil prenočiti na letališču. Žal so bili zaradi pozne ure vsi najboljši stoli (brez vmesnih naslonjal) že zasedeni. Priskrbim si večerjo in revijo, da me bo uspavala. Priskrbim si dva stola. Na enega naložim nahrbtnik, na drugega se pa se usedem. Nato po vzoru ostalih potnikov poskusim zaspati v čudnih položajih. A je bilo spanja vse skupaj bore malo. Videti pa je bilo, da je prenočevanje v STN priljubljen šport, saj so bili okrog enih po večini zasedeni že vsi stoli. Taktat se je tudi začelo počasi hladiti. Ponoči očitno ne ogrevajo velike spalnice, da se lažje spi :). Noč je minila in prebudilo me je sonce. Dopoldan uredim vse potrebne formalnosti in se zaradi zamude letala vkrcam šele ob 12.30. Po dobri uri in pol letenja se ponovno znajdemo na vetru in dežju.

Na informacijah si priskrbim karto Biarritza. Sledila je krajša, 2km pot do železniške postaje. Po dolgem čakanju in polurni zamudi vlaka smo se ob 18.00 le odpeljali proti Španiji.
V Irunu je bila zaradi pozne ure že popolna tema in vsake toliko časa se je pošteno ulilo. Pogledati grem do prvega hostla in ugotovim, da je že popolnoma poln, zato se dpravim še do drugega. Tu začuda ugotovim to, da ga sploh ni več. Začnem brskati po literaturi, ko do mene stopi mlajša družina in me povpraša, če sem pohodnik po Caminu. Razložijo mi, da tega hostla ni več, da pa me bosta odpeljala do nekega drugega, kjer bom lahko prespal. Gospod je namreč že prehodil pot in ve kako približno gre vse skupaj in bo rad pomagal.

Mimogrede mi zaupata še, da je jutri, v soboto pri njih “fiesta” in bodo vse trgovine zaprte. Dobro da sem imel v žepu samo še kruh, ki sem ga kupil v bližnji panaderiji in v nahrbtniku čokolado z letališča. Sicer pa bom hodil po naravi, kjer je polno trave, kakor bi rekel marsikdo, ki so se mu zamerili vegeterjanci.

Vse skupaj pa niti ni tako smešno, saj je moja dnevna poraba po hribovitem terenu okrog 3000 kcal. Očitno sta slutila, kako sem založen s hrano in mi dobre volje podarila pecivo, ki sta ga za jutrišnji praznik nabavila ravno preden so se zaprle trgovine. Ponudita mi tudi vožnjo do bližnjega hostla, ki je zagotovo v redu.

Po nekaj ulicah hoje pridemo do avta. Njegova žena gre z otrokom domov, midva pa se zapeljeva po nekaj krožnih križiščih do hostla, ki se skriva za drevjem. Posloviva se in veselo se odpravim proti hiši, ki mi je vedno bolj znana. Izkaže se, da je to tisti prvi youth hostel, ki je popolnoma poln. Žal sva prišla z druge strani in mi je bila hiša tuja, g. pa se je tudi že odpeljal.

Toliko o prepričanju mnogih ljudi, da Baski niso prijazni. Sedaj jih poznam že preveč, da bi rekel, da so to le svetle izjeme.
Iskanje prenočišča se zato znova lotim peš. Po priporočilu mimoidočih ljudi, so v okolici železniške postaje privatni apartmaji. V centru mesta po nekaj krogih le najdem ugodno prenočišče.

Namestim se v sobi in po tuširanju vidim le še posteljo, odejo in stikalo za izklop luči. Ko se uležem v posteljo premišljujem in razmišljam.

Današnji večerni pohod po Irun-u je le potrdil moja pričakovanja, da bo na severni poti precej težje najti primerna (oz. kakršnakoli) prenočišča in da bo hoja v tem letnem času v primeru dežja precej težja kot spomladanski Camino Frances.

Letalski prevozi: 42+40
Vlak: 5,20
Hrana: 5
Prenočišče: 35

Noč sem prespal tako sladko, kot že dolgo ne. A prišlo je jutro in na vrata je že trkal moj današnji sopotnik. Še predno se dobro zavem vse okolice, se poskusim osredotočiti na šumenje, nekje v daljavi. Kljub prižgani luči se mi malo temni. saj zunaj še vedno dežuje. Če sta glavni temi na Caminu Frances bolečine in žulji, sta tu ob tem času prav gotovo vreme in odprti hostli.

Za zajtrk nam je Fonsy pripravila sok iz sveže stisnjenih pomaranč, popečene kruhke z marmelado in zame Cola-Cao. Za na pot sendvič s tortillo patato. Stehtali so moj nahrbtnik, ker nihče ni verjel, da ima le trinajst kg. Res se je izkazalo, da je dobrega pol kilograma težji. Seveda, včeraj sem nabavil tudi olive, ki niso prav lahke.

Pokažeta mi še časopis, v katerem so glavna novica visoki valovi. Ponoči ko je prišla plima, so popolnoma uničili vse izložbe ob obali, morje pa je zalilo prostore. Očitno so bili valovi res nekaj posebnega. Vreme ponavadi ni tako, letos je popolnoma ponorelo, pripomnita.

Dan se prične z običajnim ritualom raztezanja mišic, nato pa naravnost navkreber. Pot je kamnita, zelo strma in temu primerno drsi. Je pa zato pogled na obalo, ki se skriva v mraku in meglici z razburkanega morja toliko lepši. Tudi bučanje ogromnih valov je prav nenavadno.

Že po prvih nekaj korakih mi postane jasno, da sem se ponovno preveč oblekel. Navajen slovenskih razmer, vedno pričakujem nizke temperature. Tu pa je tu kljub dežju in vetru že zjutraj 16st. Med potjo se ponovno izmenjujeta dež in oblačno vreme, z Joakinom pa veselo brodeva po blatu in premagujeva hribe in doline. Pot je večinoma široka, na obeh straneh poraščena z bodičevjem, vmes pa polna blata. Čevelj se pod težo vsakokrat ugrezne vsaj 3cm in popolnoma prisesa na blato. Je pa glasno cmokanje prav prijetno poslušati.

Hodiva mimo Getarie, Askizu, Zumaie in po šestih urah ter 24km. le prispeva do Debe. Z dvigalom se spustiva do centra in tu se končajo rumene puščice. Greva naravnost do policije, kjer naju prijazna gospa usmeri do turističnega urada. A nimava sreče, saj se zapre le nekaj minut prej. Ne obupava in se vrneva nazaj do policistke, ki nama tokrat da ključe hostla in policijski pečat v dnevnik. Ni mi popolnom jasno, zakaj tega ni storila že prej. Hostel je majhen, prijazen, ima 8 postelj ter toplo vodo. In seveda bom v njem ponovno sam.

Odložim nahrbtnik in greva po mestu. Vreme je sončno in celo mesto je mirno, saj je do 17. ure vse zaprto. Ob okrepčilu s čokoladnim rogljičem natakar pojasnjuje, da tudi tu še ni nikoli videl tako visokih valov, zato se odpraviva na njihov ogled. A že po nekaj metrih se ulije kot bi odprl tuš in če sva na Caminu ostala suha, sva sedaj precej mokra. Ogled torej odpade. Raje v hostlu pregledava knjigo gostov. Zadnji se je vpisal pred štirimi dnevi, prej pa že dolgo nihče. V avgustu je svoj komentar napisal celo en Slovenec.

Okrog sedmih pride po Joakina sin z družino in vsi se še enkrat poslovimo. Od tu naprej bom verjetno do konca hodil sam.

Po tuširanju, čiščenju blata in pranju oblačil me obišče še skrbnik hostla. Malo se pogovoriva, razloži mi pot za naslednja dva dni in me razveseli z novico, da bo vreme jutri še precej slabše (vreme ima do najslabše možnosti res še nekaj rezerve, a prav veliko ne). Večerjam v hostlu, na nahrbtnik prišijem še slovensko zastavo mojega edinega sponzorja ter se odpravim pisat knjigo vtisov in ta dnevnik. Ker je hiša kjer bom prespal oddaljena le nekaj 10 metrov od morja, me bo tokrat uspavalo bučanje valov, veter in šum dežja.
Jutri pa novim dogodivščinam naproti.

Hrana: včerajšnje zaloge
Nočitev: 4
Trasa poti

Današnjega cilja ni na zemljevidu, je pa v bližini Bolibar-a.
Zbudim se v še kar toplo in začuda tiho jutro. Ker so mi obljubljali še več dežja kot včeraj, sem prav začuden, kajti zunaj je le malo oblačno in mirno vreme. Vseeno pojem, naredim nekaj vaj za raztegovanje in se pripravim na dež. Ko prečkam pokrito tržnico, v kateri so se pravkar nameščali trgovci z vzhodno robo, in železniško postajo, se zazrem v hrib, kamor vodijo puščice. Pogled ni ravno prijeten, saj bom moral popolnoma neogret v klanec, ki mu ni videti konca. Prvi večji kraj, do katerega moram priti je Apain in sicer mimo cerkve Calvario. Duga pot vodi mimo Sasiola in podaljša današnjo pr cej težko etapo še za dodatne pribl. 4km. Ko se dvigujem na hrib, se prične počasi tudi hladiti. Iz prijetnih 16 stopinj, pade temperatura na 13. Kljub včerajšnjemu dežju je pot zaradi kamenja kar znosna. Vseskozi se pot do Apaina, z izjemo nekaj 100m, strmo dviguje. Ko preverim mojo hitrost, sem precej začuden, saj bi tako naprej prišel do cilja že zvečer. A če je klanec navzgor, sledi tudi spust. Res je sledil, do Olatz-a, a za naslednjim ovinkom je ponovno vzpetina. Tokrat blatna, s potoki vode. Seveda sedaj lezem navzgor še počasneje, saj se čevlji dobesedno ugrezjo do gležnjev. Če bo šlo tako naprej, bom v nekaj dneh hodil do kolen v blatu 😉 Ker se pomikam v notranjost, stran od obale, je pričela padati tudi temperara, vse tja do 8st.
Do Markine se pot strmo spusti in potrebno je precej pazljivosti, saj sta sredi poti strugi potoka globoki okrog pol metra.
Pri dveh domačijah opazujem zrele kakije, a so gotovo še prekisli 🙂 Pot nadaljujem ob potoku, kjer si za silo s čevljev odstranim največje blato. A kot se mi je to zgodilo v teh dneh že večkrat, ravno za konec sledi pot z najbolj debelo blatno podlogo. V Bolibarju sem bil prepričan, da je najhujšega že konec, a za zadnji finiš sledi še 150m vzpona. Končno ob 18h prispem do cilja in sledim oznakam za hostel. Na vratih pa za presenečenje tabla z napisom: zaradi praznikov zaprto. Kakšni prazniki? Delavci, ki so preurejali prostore me napotijo v samostan.
Tam me menih v dolgi beli halji in pasom pospremi v manjšo sobo, preurejeno za pohodnike. Pove, da bo ob 21h večerja, mi pokaže kopalnice, ki so mimogrede precej stran od spalnice (ven na mraz, po zunanjih stopnicah do ceste in druga vrata poleg garaž). Vsi prostori so tako umazani, kot bi jih zapustili pred tremi leti.
Po tuširanju, tudi tokrat s toplo vodo, natanko ob 21.00 potrka na vrata drug menih ter mi prinese večerjo ter pečat za Credential. Vpraša me še, če mi bo tole všeč, in pokaže na popolnoma zrel domač kaki. Če ne bi imel ušes, bi mi verjetno padla glava z vrata. Poleg tega mi prinese še zelenjavno juho z lečo ter neko mešanico sira, kisle smetane in paradižnika, globlje v vsebino se pa raje ne bom spuščal, ker sem po 1200m vzponov in 1000m spustov precej lačen, pa tudi zebe me, saj po dobrih treh urah gretja s kaloriferjem temperatura še ni presegla 13stC, kar je celih 7st. več kot zunaj. Hrana je božanska – pa saj smo (oz. sem – ponovno sam) v samostanu. Upam da bom tudi spal tako. Se bom pa dobro zaklenil, ker nikoli ne veš, kakšne fantke imajo radi ti ljudje 🙂

Večerja, zajtrk + prenočišče: 10
Trasa poti

Ayer: mucho barro y duro. Oy: bonito y buen tiempo.
Ponoči je bila temperatura kar ugodna, sicer sem pa spal v termu. Jutro je ponovno prišlo prehitro in da me ne bi zbudili menihi, sem raje sam vstal nekoliko prej. Ponovno natančno ob dogovorjeni uri potrka menih in mi prinese ogromen vrč vroče bele kave in koš kruha. Še nekoliko v mraku se podam v smeri Gernike.
Zunaj je mrzlo, povsod je slana, a temperatura le ni dovolj nizka, da bi zmrzovale tudi luže in blato.
Pot je zmerna, počasi se dviga dober kilometer, nato se spusti levo, po asfaltni cesti. Kjer ni trdne podlage, je blata še vedno na pretek. Prijazen kmet, ki je tudi že zgoden, mi ponudi hojo po njegovem travniku, saj so na stezi krave popolnoma premešale zemljo in vodo. Vsaka hiša ima vsaj dva psa in tako sem spoznal verjetno že skoraj vse možne mešanice ovčarjev, labradorcev in zlatih prinašalcev, pa vejetno še vse kaj drugega. So pa vsi po vrsti prijazni.
Počasi prisopiham do kraja, kjer začne zmanjkovati rumenih puščic. Ker ni nikjer človeka, ki bi ga lahko vprašal za pot se odločim za metodo poskusov in napak. Pot se razdeli in odločim se za tisto z zumeno in belo črto (tu imajo poti označene z rumeno puščico, rumeno-belo črto, rdeče-belo črto in modro-belo črto – te sem zasledil do sedaj). Po kakšnem kilometru se konča in odidem nazaj. Sledi druga pot, in kmalu se pokažejo rumene puščice, za katere se izkaže da imajo popolnoma drug pomen, saj se tudi ta pot po dobrem km. konča. Za tretjo pot se nisem odločil, saj je potekala v popolnoma napačni smeri. Odločim se da grem nazaj in poskusim najti kakšno zbledel smerokaz. Izk z lo se je, da sem enega spre ledal, saj se je skrival v grmovju, kjer se je pot skrenila z glavne ceste. Končno na pravi poti, a izgubil sem več kot uro časa in prehodil dodatne 4km. Na poti sem moral še enkrat nekaj 100m nazaj, saj je bila oznaka na drugi strani stebra in kazala nazaj na pot, katere smer se je spremenila za več kot 120 stopinj.
Precejšenj zaostanek me je prisilil, da se v Gerniki nisem ustavljal. Pozno popoldan pridem do Morge, kjer pokličem hostel, kjer naj bi govorili tudi angleško hahaha… Samo špansko. Nekako se dogovorim, da pridem prespat. Če ni nikogar, ta hostel ki je oddaljen 3km od poti, enostavno zaprejo.
V Morgi je že trdna tema in seveda ne duha ne sluha o kakšnem hostlu. Prveg možnega prebivalca vprašam za nasvet a mi pove, da je precej zapleteno do tja, pa še daleč je, zato me bo kar peljal.
Hostel je kar velik in zelo topel. Tudi danes sem edini gost. Po tuširanju in večerji s hotelirjem sledi še pranje perila, telefoniranje v Bilbao za jutrišnje prenočošče in določanje tistega za pojutrišnjem. Izkaže se, da ga bo težko najti. Vmesni trije so zaprti, četrti pa je oddaljen že več kot 50km. Upam, da bom jutri v Bilbao-u dobil kakšen namig.

Večerja + nočitev + zajtrk: 20
Trasa poti

Spalnica je bila ponoči tako vroča, da sem komaj spal, zajtrk pa še zdaleč ni bil tako točno na mizi kot pri menihih. Zamujal je pol ure, a ker tudi sam še nisem vsega postoril, me to ni nič motilo. Zunaj je ponovno mrzlo in ker sem zgoden še precej temno. Najti moram še Camino, saj je hostel v Meakurju in je oddaljen 3km od poti v Morgi, pa še včeraj sem se to pot pripeljal z avtom po čudnih cestah. Na karti so vrisane poti, ki bi me dokaj hitro pripeljale do izhodišča. Le te pa so zaraščene in se le po polžje prebijam. Po eni uri končno nadaljujem, kjer sem včeraj končal. Ker je sončno so tudi poti malenkost bolj suhe. Ponekod se blato celo ne ugreza več. Kmalu pridem do asfaltne ceste in kilometri tečejo hitro, ura pa počasi, tako da malo upočasnim tempo, saj bo hosteliera odprla hostel šele ob 18h. Proti prejšnjim dnem, je današnji prava šala. Za mano nekdo besno trobi in ko se ozrem, sedi v avtu gospod, ki me je včeraj peljal do hostla in na vse pretege maha ter se smeji. Zares dobrovoljni ljudje. Na nekaterih delih je pot tako ozka in trnjeva, kot bi se prebijal k Trnuljčici. Jakna, hlače in spodaj koža zo sicer precej odporni, a na koncu le nekoliko popustijo. Rezultat so izvlečene niti in popraskane noge. Cel dan me tudi nizko preletavajo letala, ki pristajajo na letališču v Bilbao-u.
V trgovini si nabavim nekaj potrebščin, kot je npr. krtača za čiščenje blata, hrana za danes in nekaj zaloge za jutrišnji podvig.
Po dvajsetih kilometrih se pot ponovno vzpne. In ko sem že mislil, da sem za danes opravi z blatom, pod nogami veselo začofota.
Povzpnem se na okrog 450m visok hrib Monte Avril nad Bilbao-m, ki je precej obiskan. Sledi še spust do prenočišča na začetku mesta.
Seveda sem przgogen, zato se preobujem in pomalicam. Delavci iz sosednjega lokala me povabi o v prostore, da ne bom zunaj zmrzoval. Med drugim se ukvarjajo tudi z izkoriščanjem altermativnih virov el. Energije. S testnim sistemom, ki ga imajo so pridobili že 20103kwh, s čimer so naravi prizanesli s 19097kg CO2.
Ura je hitro 18 in tako se v hostlu udobno namestim in stuširam. Nekaj ulic stran obiščem trgovino s kruhom in slaščicami ter drugo s sadjem.
Jutri bi moral do prve možne nočitve prehoditi nekaj več kot 50km. Obstaja še možnost, da se prvih 15km peljem z Metrojem do Portugalete, da ne bom imel konec dneva težav. Menda je tudi pot nezanimiva in verjetno bom izkoristil slednjo možnost.

Hrana: 14
Prenočišče + zajtrk: 10
Ostalo: 2
Trasa poti

Noč je minila hitro in še predno se uspem do konca urediti, zaspana Hosteliera odklene vrata ter gre takoj nazaj spat. Tu so naravnani na deveto uro. Zajtrk me že čaka na mizi. Seveda si moram vodo pogreti sam in iz hladilnika vzeti kar bom jedel.Dokončno sem se odločil, da bo za danes 52km odločno preveč, zato v mestu poiščem podzemno železnico in se spustim po treh tekočih stopnicah globoko v podzemlje.
V nekaj krogih najdem rumene puščice in se odpravim proti Muskizu. Vreme je danes zelo oblačno in temu primerno je tudi temno. 15km hodim po urejeni poti za pešce in kolesarje. Pot je asfaltirana in zato neprijazna za podplate. Tudi okolica ni prav nič zanimiva. Predmestje, avtocestna križišča… Srečam le celo kopico kolesarjev, ki se kljub mrazu ne dajo motiti.
Vse pa se spremeni v Muskizu. Tam me pričaka plaža polna mivke, valovi in čudovita pokrajina… in 120 stopnic. Od tu naprej je tudi podlaga prijazneša. Med potjo je zanimiv v skale izklesan predor.
Pred hribom gradijo nov most, starega pa trenutno nadomešča nek čuden nasip. Vzpon je precej strm, spust pa se vijuga po serpentinah. Tu bi morali biti neka bližnjica, a je nikjer ne najdem, zato sledim puščicam, ki ponekod skoraj niso vidne. Če nisi vedno popolnoma zbran kaj hitro kakšna uide. Na srečo nisem spregledal nobene.
Do Castro Urdiales-a pridem zelo pozno in najprej poiščen turistični urad. Razložijo mi, da je en odprt hostal ravno na drugi strani mesta – tam od koder sem prišel. Po 37km se le ustavim. Ljudje se na veliko pritožujejo, da je pri osmih stopinjah strašen mraz. Meni pa se zdi za ta letni čas prav solidna temperatura.
Povečerjam tortillo patato, ob tem ravno ujamem še vremensko napoved, ki obljublja oblačno vreme, se stuširam itd. Preučim tudi jutrišnjo pot. Verjetno ne bo ravno kratka.
Hvala tudi vsem za vzpodbudne komentarje.

Prevoz: 1,4
Prenočišče + zajtrk: 38
Hrana: 5
Trasa poti Bilbao
Trasa poti

Danes želim do prenočišča priti za vsak slučaj nekoliko prej, zato startam še v temi, a je do izhoda iz mesta že svetlo. V trgovini si nabavim nekaj popotnice, kjer prodajalka presenetljivo začne v angleščini razlagati, kako je ona delala v Londonu in ni znala niti besedice angleško. Danes se mi mudi in nadaljujem po asfaltni cesti v prve hribe.Danes je sobota in imajo lovci svoj dan. Srečam jih kar nekaj in v gozdu cel dan poka. Pot po pečinah me vodi do glavne ceste in še vedno se sprašujem, čemu moram prehoditi 30km, ko pa je zračne razdalje le dobrih 12. Kmalu mi postane jasno, ko cesta zavije globoko proti jugu. Danes ni alternativ, zato bo potrebno izpeljati celo pot.
Ceste so verjetno zaradi nedelovnega dne prazne in le tu in tja srečam kakšno vozilo. Nekaj ljudi mi celo trobi in maha v pozdrav.
Je pa toliko bolj živahno ko pridem do vasi, saj so na delu vsi traktorji in kmetje. Sledi prvi hrib, kjer srečam kmeta ki preganja bika izgleda da mu je ušel iz pašnika. Vrh hriba je na okrog 250 metrih in se počasi spusti v dolino. Na nogi se mi je naredil prvi manjši žulj, a me še kar moti, posebno pri hoji navzdol.
V vsaki vasi vsaj na eni hiši visi božiček in pleza ali na balkon ali pa vsaj na okno. Tudi vhodi v vasi so že okrašeni.
Sledi še vzpon na zadnji današnji hrib. Ker imam za seboj že precej kilometrov, ga prehodim precej počasi. Sredi ceste srečam majhno miš, ki prav išče nesrečo in se ne da motiti.
Po 33km se končno spustim v Laredo. V knjigi sta do naslednjega mesta dve opciji. Prva z ladjo čez zaliv, druga pa peš okoli zaliva. Če bi izbral drugo možnost, bi bilo morda boljše izhodišče mesto Colindres. Ampak meni je bolj všeč opcija z ladjo. Tokrat najprej preverim, v katerem delu je turistični urad. Ker je na začetku, grem najprej tja vprašati za prenočišče.
Danes bom prespal pri nunah. V lasti imajo hostel z okrog 20 ležišči. Mimogrede vprašam še kdaj gre ladja na drugo stran zaliva, pa se mi gospa samo zasmeji. Ladja namreč ne vozi več. Torej druga možnost. Peš okrog zaliva.
V hostlu, ki ga vodijo nune je povsem drugače kot s tistim ki ga vodijo menihi. Vse je lepo pospravljeno, polno slik, cvetja, vse se sveti… Ima pa eno pomanjkljivost. Ni hrane 🙁
Nuna mi priporoči bar, kamor me tudi pelje. Ampak tam ni nič konkretne hrane. Poskusim še nekaj okoliščih ulic in nič. Samo bari, vse ostalo je zaprto. V edino bližnjo odprto trgovino grem po nekaj stvari, da se mi ne bodo od lakote jutri sezuvali čevlji. Žal nune tudi kuhinje nimajo, tako da bo hrana mrzla. Danes grem spat nekoliko prej, da bom jutri lažje hodil. Mislim, da se tu ne rabim zaklepati, saj imajo tudi sveče 🙂

Prenočišče: 13
Hrana: 8
Trasa poti

Zjutraj navsezgodaj odidem, še preden se kdorkoli drug zave, da je že jutro. Še prej si za zajtrk pripravim kruh in ColaCao. Nedeljsko jutro je še bolj pusto od sobotnega. Le lokalni policisti ogrevajo svoje motorje, verjetno za kakšen ulov. Vse kaže, da bo danes dan čudovit, saj ni nikjer niti najmanjšega oblaka. Le nekaj meglic.
Hojo bom pričel v naselju, zato se odločim za lahke čevlje, ki jih ponavadi nosim popoldne po opravljeni poti.
Danes moram priti do naslednjega turističnega kraja Noje. Pot okrog zaliva je enolična in v naseljih zelo slabo označena. Kar nekajkrat moram za nasvet prositi domačine. Tu in tja pa me kakšen kar sam ustavi in povpraša od kje sem. Puščica kaže na del ulice, ki je zaprt s policijskim trakom. Ker gre le za neko staro podirajočo hišo nadaljujem pot.
Po suhoparnih dvajsetih kilometrih končno prvi smerokaz za Nojo, z napisom 22km. Pot iz glavne ceste le redkokdaj zavije na stranske ulice in čevlji se zdijo do sedaj odlična izbira. Po nekaj kilometrih nova tabla, tokrat z napisom 10km. Danes kilometri hitro bežijo, pomislim in pogledam dejanske. Naredil sem le 5km. Po naslednjih petih tabla z napisom 9km. Tu nekaj ne bo v redu, pomislim in nadaljujem. Izgleda da se na table ni zanašati.
Po sendviču in jogurtu sledi še nekaj dobrot iz pekarne.
Pot zavije ostro levo v gozd. Zemljo počasi zamenja mivka in pot se ostro povzpne na 120 metersko krtino. Na nekaterih delih je potrebnega že skoraj nekaj znanja plezanja. Po nekaj tednih je prav lepo zopet držati v roki skale.
Sledi pogled, zaradi katerega bi se izplačalo narediti tudi kakšen kilometer več. Obala polna mivke, valovi, evkvaliptusi…
Prepričan sem bil, da bi bilo lepše že kičasto, a ko sem prispel na vrh in zagledal še drugo stran, sem se premislil. Na vrhu sem malo posedel in se nato hitro spravil s hriba, da bi vse skupaj pogledal še od blizu. Pot se je med brinjem strmo spustila in v kolenih me je že pošteno bolelo a se vseeno nisem dal.
Nekaj trenutkov kasneje hodim bos po kakšnih 100m široki in približno 2km dolgi obali. Ura še ni veliko in malo posedim na soncu poleg morja, ki se mi z vsakim valom bolj približuje. Bliža se plima, sam pa se odpravim v mesto. Po 33 kilolmetrih stojim pred zaprtim turističnim uradom Noje. Za danes so zaprli že pred urami. Grem do prvih apartmajev – zaprto. Enako je pri naslednjih dveh. Mimogrede vidim tudi dva zaprta hotela in camp. Po dobri uri in petih prehojenih kilometrih ugotovim, da tu živijo le poleti. Vse zaprto, nihče nič ne ve. Ura je pol šestih in pomislim na 12km oddaljen Güemes. Slabe tri ure.
Malo me strese, a se vseeno kolikor se da hitro odpravim. Ustavi me kmet, ki ne more prehvaliti tamkajšnjega hostla. Ko ga vprašam koliko je do tam, me z dvema urama nekoliko potolaži. Tokrat pride prav naglavna svetilka. Oznake so blede, smerokazi prevrnjeni. Vseeno se prebijem do San Miguel de Meruelo in Bareyo. Končno v Güemesu. Prvega mimoidočega vprašam za hostel. Kakšna dva kilometra v tisto smer, mi pokaže. Števec se ustavi pri 50 kilometrih (45 brez iskanja v Noji), ura pa pri 12 urah. V hostlu so začuda tudi ob tej pozni uri ljudje in gori luč. Nekaj vaških parov je zbranih pri partiji domin.
Ernesto mi pokaže tuše, ki so mimogrede na stalnem zračenju brez vrat in oken, spalnico v kateri je potrebno vsako uro in pol pritisniti gumb za ogrevanje, ter me povabi na večerjo ob kaminu v bivalni prostor. Tako toplega sprejema na letošnjem Caminu še nisem doživel. Po tuširanju se vrnem tja in ga vprašam kdaj ga zapre. Pravi da je pri njih vedno odprto in tako bo tudi danes. Lahko prespim ob kaminu ali pa v spalnici. Nekaj časa skupaj posedimo ob kaminu, nato pa počasi vsi odidejo. V knjigo gostov vpišem nekaj vtisov in ko se dodobra ogrejem odidem v spalnico spat, saj so klopi sicer mehke a zelo ozke. Seveda bom spal na zgornjem pogradu poleg stikala za ogrevanje. Morda bo 2 metra visoko bolj toplo kot spodaj.

Hrana: 8
Prenočišče + večerja + zajtrk: 12
Trasa poti