Via de la Plata – 2009

V dnevni sobi iz nahrbtnika zložim vse stvari in pričnem razmišljati o večni dilemi pred daljšim trekkingom. Česa v naslednjih dneh ne bom potreboval? Končno se odločim, da doma ostane ultra lahki dežnik in originalna knjiga.
Ko je nahrbtnik ponovno naložen, stopim na tehtnico. Celih 40 dag manj. Skoraj pol kilograma… Še vedno sta dva preveč. Časa za razmislek imam še celo noč in dopoldan.
Kaj pa palerina? Pomislim na deževne dni Camina Primitivo in jo prav hitro pospravim nazaj. Morda pa dodaten flis? Misli mi uidejo na severni Camino in noči, ki sem jih prespal z rokavicami in kapo… Vse to ostane v nahrbtniku, pa še topla spalna vreča povrhu. Morda pol kilogramski športni copati? Ne, popoldnevi v težkih pohodnih čevljih niso prav nič zabavni in kakšen dan udobne hoje je prav prijeten. Tudi gorilnik in mala posodica znata priti prav v hostlih brez kuhinje. Bolje da nosim kakšen kilogram več kot da lačen zmrzujem sredi Španije. Morda mobilni telefon in vsa ostala tehnika? Res bi se prav rad nekoč odpravil na pot brez te novodobne navlake. Toda želim ostati v stiku z najdražjimi. Morda bodo te objave komu nekoč celo koristile. Torej mobilni telefon ostane…
Čaka me dolga pot in ura je že pozna, zato zaprem nahrbtnik in se odpravim v mehko toplo posteljo.

Danes smo celo noč in jutro potovali, zato bom tudi članek skrajšal na minimum in se posvetil spanju.
Če izvzamemo potnika, ki je na letalu omedlel, je vse potekalo po načrtih. V centru Seville smo bili okrog 10.00 in nakupili nekaj najnujnejših stvari.
Ura je bila kar naenkrat 12 in bil je skrajni čas, da se odpravim iz mesta proti Santiponce.
Sonce pripeka in vreme spominja na lep poletni dan, kar se zvečer pozna na mojem vratu. Pot iz seville je lepo označena, le nekateri avtomobili zakrivajo male rumene puščice.
Končno se znebim mesta, a pot je še vedno asfaltna. V Santiponce pa pot končno zavije na makedam in zagledam sliko, ki sem jo pričakoval morda nekoliko kasneje. Levo polje, desno polje, v sredini pa pot, kateri ni videti konca. Tudi po eni uri je podobno, le da je slika enaka tudi za menoj.
Sredi ceste pa se nenadoma pojvi ogromna luža. Kmalu ugotovim, da je to reka, ki ima nenavadno strugo in se je bo potrebno lotiti drugače. Grem po najbolj shojeni poti, na levo stran ceste. Ta pot me privede do zasilnega -mostu-, narejenega iz vej. Žal je voda pregloboka in poskusim še na desno stran. Tokrat potok prečkam preko podrtega drevesa, ki se še vedno trdno drži v zemlji.
Do Guillena pot zaradi podrte ceste, ki jo je odnesla voda nekoliko skrene iz začrtane poti, a se ji centru mesta ponovno pridruži.
Sledi slavno iskanje Hostla in ključev in po vseh zapetljajih le dobim ključe. Tuš ima seveda le ledeno mrzlo vodo in tuširanje – če temu lahko tako rečem opravim v ultra kratkem času.
V bližnji trgovini se oskrbim s hrano, hitro pojem in sedaj grem nadoknaditi včerajšnjo in današnjo noč.

Po prespani noči se zbudim še v temnem jutru. Navaditi se bom moral, da ima tu sonce v primerjavi s Slovenijo enourno zamudo. V Albergu sicer ni bilo tople vode, ima pa namesto te klimo, ki me je prav lepo grela.
Danes v nahrbtnik pospravim pohodne čevlje in si nadanem športne copate. Že dolgo ni deževalo in ne pričakujem blata. Toda z njimi je nahrbtnik težji še za slab kilogram. Glede teže nahrbtnika bom moral kaj postoriti.
Po odhodu pod vrata porinem ključe in pogledam na streho. Tam se v vsem svojem blišču svetita dva sončna panela za toplo vodo. Res ne vem, zakaj je ni bilo.
Pot nadaljujem čez potok, mimo industrijske cone, kjer po 2km končno zavije v levo na makedamsko pot. Makedam je tu bolj mivka in ker veter zelo piha, jo nosi vse povsod.
Pot se ves čas dviguje ob oljčnem nasadu na levi strani ter nasadu pomaranč na desni. Neko drevje močno cveti vendar se za vrsto ne bi mogel odločiti, saj to presega moje botanično znanje. Na tleh je polno pomaranč, večina gnilih, a nekaj jih je še uporabnih, zato se odločim, da si enkrat privoščim prave španske pomaranče, ki so bile še pred kratkim na drevju. So sočne, sladke, skratka odlične.
Pot se vije po gozdovih, hribih in dolinah. Po dveh dneh hoje se naselja in ljudje zdijo bolj naključje kot pravilo, zato si moram pred pričetkom hoje zagotoviti vode in hrane za cel dan, kar še močno poveča težo nahrbtnika.
Danes se mi zdi odličen dan za ponavljanje španščine, kar je tudi en izmed mojih ciljev Camina. A po dobri uri mi zaradi nepazljivosti veter odnese list, na katerem imam izpisanih prvih 12 strani zvezka. Bom nadaljeval jutri, z drugim listom, na katerega bom bolj pazil.
Po 19km se ponovno prikaže civilizacija in poiskati moram ključe prenočišča. Ti se nahajajo na bencinski črpalki. Mimogrede, super 98 – 0,995 super 95 – 0,880 in dizel 0,825.
Alberge je čist in juhu, ima toplo vodo. Po prhi se odpravim v mesto, kjer mi kmet, ki prodaja sadje v roke potisne dve ravnokar odtrgani pomaranči. Tu jih imajo očitno res v izobilju in ne vedo kam bi z njimi.
V kotu sosednje sobe najdem pripomoček za mojo toplo večerjo. Toda štedilnik je potrebno najprej usposobiti, saj ni priključen na jeklenko plina. V Španiji imajo nek poseben sistem priključkov, za katerega ni potrebno orodje. Ventil se le potisne na vrh jeklenke in topla večerja je že na mizi. Še dobro, da imam s seboj posodo, saj le te v hostlu ni.
Tokrat v prostorih ni klime in ker se ponoči močno shladi, me bo grel majhen električni grelnik.

Danes sem imel poleg golega ležišča tudi blazino, toda to so ogromne gmote, ki so bolj v napoto kot pomoč. Zavit v spalno vrečo se zbudim šele ob groznem zvoku budilke na telefonu.
Danes je cilj oddaljen 30km. Končno se bom približal dnevnemu povprečju Camina.
Ključe vrnem na bencinsko postajo in odhitim na pot, saj je ura že pol devetih. Tokrat hodim po asfaltu in kar nič ne kaže, da ga bo zmanjkalo. Pokrajina se ne spreminja, prav tako ni nobenih stranskih poti. Zato vzamem v roke španščino in se odločim, da se končno pravilno naučim vse dneve tedna, letne čase, svojilne zaimke, številke in spreganje vseh treh oblik pravilnih glagolov v sedanjiku.
Promet po cesti je redek, Morda vsakih 20 minut pripelje kakšno vozilo, toda nihče ne odpelje mimo brez mahanja. Vreme je za hojo idealno. Sonce sveti skozi zelo redke oblake, ozračje pa je segreto na 20 stopinj.
Po 16 kilometrih Camino končno zavije desno na makedamsko cesto. Pot od tu dalje poteka po parku natural. Pesek je oranžen, skoraj rumen in res se počutim skoraj tako kot Dorothy na poti v Oz.
Oblaki se počasi gostijo in ob 14h je skoraj popolnoma oblačno. Tokrat prvič vidim nekaj divjih živali. Pred menoj sta stala dva jelena s svojimi veličastnimi rogovi. O fotografiji nisem niti razmišljal, saj sta ob mojem prvem gibu za seboj pustila le prašen oblaček.
Pot po parku poteka po čisti naravi, brez večjih sledi civilizacije. Celo Gsm signal za nekaj ur izgine.
Za veliki finale današnjega dne se moram še povzpeti na približno 100 metrov visok hrib, in se nato spustiti v dolino, kjer je vasica in moje današnje prenočišče.
V naselju so trgovine, v Albergu pa kuhinja, zato ne vidim nikakršnega razloga, da si večerje ne bi pripravil sam. Danes bom opral nekaj perila, saj za naslednje dni napovedujejo deževje.
Po večerji se mi pridružite dva kolesarja, ki pa prav hitro odhitita nekam proti centru, verjetno na večerjo. Sam pa se počasi odpravim na spodnji del zelo nizkega pograda.

Pred menoj je 16km dolga etapa, za katero piše, da je precej težka.
Iz mesta vodi pot levo, mimo oz. skozi sončno elektrarno. Sam imam na strehi 7 panelov in mislim da sem glavni na vasi. Tu pa sem jih na palec preštel okrog 4.000 (štiri tisoč). Brez besed se podam na hrib. Za hribom vedno pride dolina in tu se jih naniza cel kup.
Sledi nekaj farm, kjer je polno pujsev in ovac. Mirno se valjajo v prahu in se zame niti ne zmenijo. Prav tako leni so tudi tukajšnji psi, ki ležijo na travnikih, ki so tu v Španiji prav posebno zeleni. Pri nas take zelene barve še nisem videl.
Pot je prašna, kot da nebi videla dežja vsaj eno leto, toda vsakih nekaj kilometrov čez cesto teče potok, ki je precej globok in širok. Brez pohodnih čevljev bi bil pošteno moker.
Danes je vreme precej oblačno in sonce se le redko prikaže. Kljub temu je toplo (16°C). Za danes je napovedano malo dežja, jutri pa naj bi deževalo precej več.
Po 15 kilometrih pridem do El Real de la Jara. Tokrat nimam prav veliko težav z imeni krajev, saj zankrat med začetno in končno točko ni ničesar. Nada. Ura je šele 12 in pogledam, kako je z naslednjo etapo. Monesterio je oddaljen dobrih 21km, torej okrog 5 ur. Edina težava je, da tam ni Albergeja. Z naslednjo etapo pa ga tudi ne bi rad združil, saj je dolga naslednjih 22km. To je eden izmed petih krajev, kjer si bo potrebno poiskati kakšno dražje prenočišče.
Odločim se, da etapo prehodim danes in pridobljeni dan raje izkoristim za dodatno postajo med prihajajočimi 45, 48 in 49 kilometerskimi etapami.
Pot je odlična. Sicer ne bi rad hvalil poti pred Santiagom, a zaenkrat je čisti užitek. Možgani na off, čivkanje ptičev, šumenje potokov in dreves v vetru… Manjka le še kakšen majhen dežek. Camino brez dežja? Kot juha brez soli.
Torej pri letečemu prodajalcu kupim kruh in zapustim deželo flamenca. Podam se v menda najrevnejšo pokrajino Extremaduro.
Pot je enolična in ne vem kdaj zapustim Parque natural Sierra Norte. Ugotovim tudi, da mi sojin napitek pri zamašku pušča in iz stranskega žepa nahrbtnika veselo kaplja. Za nameček sem mu dodal še Cola Cao in vse skupaj je prav prijetno lepljivo. Neprecenljiv občutek 🙂
Sledi hoja levo in desno ob glavni cesti, kar me spominja na Camino del Norte.
Ob treh se precej pooblači in pričnejo padati posamezne kapljice. Uro kasneje si komaj še uspem nadeti palerino. Do današnjega cilja je še slabo uro hoje. Tu si poiščem Hostal, se stuširam, obiščem trgovino, nato pa se po 36km zvalim v sveže urejeno posteljo 🙂
Sledi obredno kurjenje dišečih indijskih paličic, česar sem se naučil pri Luisu. Gracias, Luis. Nekaj časa posvetim sebi nato pa spanju do jutranjih ur (6.30).

Perilo, ki sem ga včeraj opral se je lepo posušilo, saj sem ga obesil na zračnik, iz katerega je pihal hladen zrak. Hostal zapustim šele ob 8.30, saj se mi nikamor ne mudi. Danes na sporedu ni veliko kilometrov, pa še nedelja je, če me spomin ne vara. Na Caminu so dnevi in datumi povsem postranska stvar. A včasih se zgodi, da zaradi tega ostaneš brez malice. Tokrat se to ne bo zgodilo, saj imam kar pošteno naložen nahrbtnik. Sadje, kruh, sojin napitek, piškoti, sok stisnjenih pomaranč, voda…
Hodim mimo pošte, nogometnega igrišča in vmes preskusim vseh 5 bančnih avtomatov, kjer bi lahko napolnil mojo eksotično predplačniško sim kartico. Povsod le Vod… Ora… Eus… Nikjer pa mojega Veselega Mobilca. Bom jutri poskusil srečo na pošti, ki se odpre ob 9. uri.
Na severnem delu Španije sem med vikendi srečeval veliko lovcev, tu pa se v hlevih dere živina, zunaj pa tekajo možje v belem. Gotovo ne hitijo pujsom na pomoč. Ubogi reveži bodo morda še nocoj končali na krožnikih. Naj bo današnja fotografija posvečena vsem tem ubogim dušam.
Vreme je oblačno in pot vodi mimo svinjskih farm. Danes se je tudi nekoliko shladilo, saj je le okrog 12 stopinj. Po 8 kilometrih se pot razcepi. Sam se odločim za desno varianto, ki vodi rahlo navzdol :), desna pa se povzpne v klanec.
Po slabih desetih kilometrih prične deževati. Na to sem bil pripravljen in le še nadanem kapuco na glavo in zapnem palerino. Pet minut dežja, in ponovno suho obdobje. Postopek se ponovi v obratni smeri. Odpnem palerino in snamem kapuco. To sem danes ponovil mnogo krat.
Na 15. kilometru zagledam križišče, kjer se poti ponovno združita, ter križ in pod njem škatlo z vpisno knjigo. Vpišem se in nadaljujem pot proti naselju, ki je sedaj že viden.
Ko prispem do hostla že sveti sonce in vsa oprema je suha. Juhu.
Po prhanju si vzamem nekaj časa za španščino, a hosteliera ni videti preveč zainteresirana za razlago besed, saj je popolnoma zatopljena v računalnik in komuniciranje z kdo ve kom. Vmes zapoje tudi kakšno špansko. Nekoliko več se zmenim z njenim sodelavcem, zadolženim za nočno izmeno.
Preučim še etape naslednjih dni, a bolj ko jih preučujem, manj mi je jasno. En dan 16km, drug dan pa 45. Vmes pa nobenega albergeja oz. so zaprti. Jutri grem do Zafre, morda še kakšen kilometer naprej, nato pa bom razmišljal dalje…

Jutro je hladno in prav priležejo se opečeni kruhki in marmelada. Hospitelier, ki je ponoči prespal v albergeju za danes napoveduje rahel dež, prav tako tudi za jutri, potem pa bo morda bolje.
Nič prav navdušen se odpravim proti Caminu, saj je hostel od poti oddaljen okrog 700m. Vmes moram obiskati še pošto iz dveh razlogov. Prvi je moja mobi kartica, drugi pa, da Mariji v Santiago de Compostelo končno pošljem zaščitno prevleko za nahrbtnik, ki jo bom potreboval le še za potovanje proti domu. Dodal bom še nepremočljivo jakno, saj sem se odločil, da bo palerina zadostovala. Marija je hosteliera, ki v starem centru Santiaga de Compostele (cca 50-100m od katedrale) na Rua de Villar 12 oddaja sobe za sprejemljivih 15 EUR (trenutno).
Pošta se je odprla že ob 8.30, a ker sem dobil informacijo, da bo odprta ob 9h se mi nikamor ne mudi.
S pošiljko ni bilo nikakršnih težav, kako napolniti moj Srečni Mobi, pa smo s skupnimi močmi tudi odkrili. Polnenje sim kartice – rešeno. Možno na vsaki pošti.
Ob pol desetih se odpravim proti Calzadilla de los Barros in že na prvem ovinku me želi neki ata peljati. Prav lepo se mu zahvalim za pomoč in vsak odhitiva svojim dogodivščinam naproti. To je bil tudi edini avtomobil, ki sem ga srečal do vasi. Vse več je vinogradov in trenutno je čas obrezovanja. Prične deževati, zapiha veter in močno se ohladi.
Puebla de Sancho Pérez je manjši kraj, ki ga prehodim v nekaj minutah, sledi pa mnogo večji – Zafra, skozi katero želim čimprej priti. Sam nisem preveč navdušen nad velikimi mesti, zato se bom podal v sosednji kraj, v katerem je tudi alberge. To je 5km oddaljen Los Santos de Maimona.
Pot vodi na hrib, nato se spusti v naselje.
Tu najprej poiščem turistični urad, ki pa je popoldan zaprt. Najbližja je knjižnica, kjer mi narišejo pot do policije, kjer bom dobil ključe albergeja. Seveda je policija na drugi strani naselja. Tudi tu so vrata zaprta, zato bo potrebno poklicati po telefonu. Policija pride čez 5 minut. In že se grejem v topli pisarni lokalne policijske postaje. Dobim ključe, toda alberge je na drugi strani naselja, na vrhu hriba. To je zelo hladen hostel (8°C) s toplo vodo, dvema spalnicama in kuhinjo v katerem začasno biva tudi španska družina, ki se mi pridruži okrog 21h, ravno ko pojem večerjo in se odpravljam spat.
Ura je že skoraj 23. Jutri se bom verjetno odpravil v le 16km oddaljen kraj, torej bom imel za hojo več kot dovolj časa.

Včeraj mi prijazni Španci naseljeni v hostlu ponujajo, naj si za večerjo iz hladilnika vzamem kar želim – ko ga moški odpre so znotraj ležali sami kosi mesa, razlagajo, da mi ga bodo spekli, itd. Bolj ko jim razlagam, da sem že jedel večerjo in da mesa nikakor ne jem, da sem vegeterjanec, bolj se spogledujejo in ne morejo verjeti ušesom. Tu očitno potrebujejo nekoga, da sadje in zelenjavo prežveči namesto njih.
Danes je moja pot krajša in v mestu ponovno ne bo alberga. Tudi jutri sledi podoben scenarij, le da bo razdalja blizu 30km. Zunaj dežuje, zato se mi nikamor ne mudi in prav počasi se pripravim za dež. Po zajtrku se spustim iz hriba v center naselja, kjer na policiji oddam ključe. Ura je že pol desetih.
Pot kmalu zvije na makedam in zagledam tipičen Camino razgled. Makedamska pot, polna širokih in globokih luž ter popolnoma ravna cesta, katere konec izgine nekaj kilometrov naprej za hribom.
V današnji noči sta se pesek in blato prav lepo napojila vode in z vsakim korakom sem nekoliko višji in težji. Plasti blata se namreč nabirajo na podplatih, kar upočasni moj današnji tempo. Podobno se mi je godilo že včeraj a v bistveno manjših količinah.
Po poljih in vinogradih skačejo divji zajci in to je tudi današnji največji dogodek. Cel dan dežuje in tudi palerina je po nekaj urah popustila dežju.
V naselje pridem zelo zgodaj, okrog 14h, a do nadaljnih 28km oddaljene Torremegie je za tako pozno uro predaleč.
Do hostala Case Perin me pospremi gospod, ki mi med potjo razlaga, kako je njegov prijatelj na konju prepotoval Portugalsko. Hostal je v redu, ima celo kuhinjo in TV. Le temperatura je nizka (12 st.). Upam da bo grelnik kaj pomagal.
Popoldne se mi v hostalu pridruži Španski pohodnik, ki jutri navsezgodaj nadaljuje pot do Méride (44km). Tudi sam bom šel zgodaj spat, jutri pa bom videl, kakšna bo pot in kako daleč me bodo nosile noge.

Ob pol sedmih prav počasi zlezem iz postelje, saj je v spalnici še kar mrzlo in pogledam proti sobi, kjer je spal drugi peregrino. Odšel je še predno sem se zbudil.Pošteno se pripravim na današnji dan, saj so včeraj Španci za sever napovedali hude padavine, za pokrajine zahodno od Via de la Plate pa orkanski veter.
Hoditi pričnem zgodaj, saj morda izpustim Torremegijo, v kateri ni alberga. Ravno ko zapuščam mesto prične vzhajati sonce, a se že po nekaj minutah skrije za oblake. Trenutno še ne dežuje, pot je odlična, zato nekoliko pospešim. V dobrih dveh urah sem oddaljen že 11km in ker se je ponovno močno stemnilo, na prvem kamnu z oznako camina pomalicam. Rad bi izkoristl ta kamen in suho obdobje, saj med kraji – ponavadi sta v enem dnevu dva ali trije – tam kjer začnem in tam, kjer se ustavim, ni prostora, kamor bi se lahko usedel ali položil nahrbtnik. Če je suho ni težav, saj zna biti trava prav prijetna. Ob dežju pa obstajajo le blato in luže.
Veselje ne traja dolgo, saj pot kmalu zavije na blatno stezo, oblaki pa prično puščati. Če sem še včeraj mislil, da se zemlja prijema podplatov, sem se močno motil. Podlaga kakršna je danes je prav obupna. Na podplatih imam vse, od blata, kamenja do vseh vejic, ki mi pridejo pod noge. Čevlji so tako težki, da bi se mi sezuvali, če prej ne bi malical in tudi če jih očistim so po desetih korakih enaki. Naselje po vsej verjetnosti nima zastonj takega imena. Barro – blato.
Dragi izdelovalci podplatov, naredite kaj, da se blato ne bo prijemalo.
A tokrat se ne dam in nadaljujem svoj tempo, pa čeprav se z vsakim korakom nekoliko odpeljem po svoje.
In kot da vsega še ni dovolj, začne močno, res močno, pihati. Na srečo imam rad zelo vetrovno vreme, kar mi da dodatne energije. Kljub temu le stežka držim zastavljeno smer.
V Torremegijo pridem ob pol dveh. Tu ni hostla in ker se počutim več kot odlično, nadaljujem svojo pot. Še vedno zelo močno piha, deževati pa je ravnokar nehalo. Celo nekoliko se je razjasnilo. Nekaj časa hodim po cesti, nato pot ponovno zavije med vinograde in žito. Če bi bilo žito nekoliko višje, bi se počutil kot v Gladiatorju.
Merida je nekoliko večje naselje – mesto, a ima svoj Alberge. Pot do njega pa ni označena, zato se odpravim do Ayuntamienta – mestne hiše, kjer mi prijazna uslužbenka razloži pot, naloži še cel kup papirjev o znamentostih, ter požigosa dnevnik.
V albergu sem prav presenečen, ker ne srečam včerajšnjega popotnika in sem ponovno sam. Hostelier pa je tudi prav posebne sorte. Gleda televizijo, cigarete, ki ležijo prav povsod prižiga eno z drugo in se pogovarja sam s sabo. Sicer pa tako umazanega hostla že lep čas nisem videl.
Sledi nakup hrane, nekaj hitrih posnetkov zahoda in tole pisanje.
Jutri me ponovno čaka zajeten kupček kilometrov, zato grem kar takoj spat.

Poleg mene danes v albergu prespi še znanec hostelierja. Zjutraj se zbudim šele ob 7h in sem prepričan, da je že odšel, ker je popolna tišina. A ko se zbudi tudi on, se mu je tako mudilo, da se je komaj oblekel in že ga ni bilo več.
Zunaj še vedno dežuje in piha veter. Sledim puščicam, a že po nekaj minutah pridem do gradbišča, kjer ne morem nadaljevati. Domačini me napotijo okrog, a za to potrebujem kar nekaj dodatnega časa in ko po nekaj napačnih ulicah in posvetovanju s policistom na sredini velikega krožnega križišča le zapustim mesto, je ura že precej preveč.
Na srečo je le nehalo deževati, a pričelo je pošteno pihati. Morda se bo vreme le spremenilo.
V vodiču je pot narisana ob levi strani glavne ceste, toda oznake vseskozi vodijo na desno stran. Izgleda, da se je v zadnjih nekaj letih tudi pot spremenila. Sicer pa vodita proti santiagu dve poti. Ena je starodavna romanska, označena z zeleno, pri kateri je vedno opozorilo, naj se je popotniki raje izogibajo, ker ni vedno prehodna, ter druga, ki se včasih združi s prvo in je prijazna do pohodnikov. Označena je z rumeno barvo.
Kar sem vedno gledal po televiziji in mi ni bilo nikoli jasno, tu sedaj spremljam v živo. Po tleh veter nosi gmote vejevja spredene v velike žoge. Pa sem vedno mislil, da se to dogaja le na divjem zahodu.
Hodim po poti iz mivke, v kateri so globoki žlebovi, ki jih je pustilo nedavno deževje. Prav tako se borim tudi z mogočnimi lužami, katere moram na široko obhoditi.
Danes mi veter dela preglavice celo pri malici. Nahrbtnik vseskozi pada, karkoli želim pojesti bi odpihnilo, če ne bi držal…
Pot me vodi mimo moto kros proge z imenom Via de la Plata, do vasi Aljucén. Veter je še vedno neznosen, sveti sonce, ura pa je že 14. Prehodil sem šele 19km, a do naslednjega mesta jih je še 21. Odločim se, da bom tu prenočil, se odpočil pred naslednjimi etapami, ter si končno ponovno opral vse perilo, saj bo v vetru hitro suho. Ker je vas majhna, hitro najdem gospo s ključi, se oprham in operem perilo. Upam, da ga kljub dobrim ščipalkam ne bo odneslo.
Popoldne imam čas za počitek, kuhanje večerje in taktično pripravo naslednjih etap.