Spalnica je bila ponoči tako vroča, da sem komaj spal, zajtrk pa še zdaleč ni bil tako točno na mizi kot pri menihih. Zamujal je pol ure, a ker tudi sam še nisem vsega postoril, me to ni nič motilo. Zunaj je ponovno mrzlo in ker sem zgoden še precej temno. Najti moram še Camino, saj je hostel v Meakurju in je oddaljen 3km od poti v Morgi, pa še včeraj sem se to pot pripeljal z avtom po čudnih cestah. Na karti so vrisane poti, ki bi me dokaj hitro pripeljale do izhodišča. Le te pa so zaraščene in se le po polžje prebijam. Po eni uri končno nadaljujem, kjer sem včeraj končal. Ker je sončno so tudi poti malenkost bolj suhe. Ponekod se blato celo ne ugreza več. Kmalu pridem do asfaltne ceste in kilometri tečejo hitro, ura pa počasi, tako da malo upočasnim tempo, saj bo hosteliera odprla hostel šele ob 18h. Proti prejšnjim dnem, je današnji prava šala. Za mano nekdo besno trobi in ko se ozrem, sedi v avtu gospod, ki me je včeraj peljal do hostla in na vse pretege maha ter se smeji. Zares dobrovoljni ljudje. Na nekaterih delih je pot tako ozka in trnjeva, kot bi se prebijal k Trnuljčici. Jakna, hlače in spodaj koža zo sicer precej odporni, a na koncu le nekoliko popustijo. Rezultat so izvlečene niti in popraskane noge. Cel dan me tudi nizko preletavajo letala, ki pristajajo na letališču v Bilbao-u. V trgovini si nabavim nekaj potrebščin, kot je npr. krtača za čiščenje blata, hrana za danes in nekaj zaloge za jutrišnji podvig. Po dvajsetih kilometrih se pot ponovno vzpne. In ko sem že mislil, da sem za danes opravi z blatom, pod nogami veselo začofota. Povzpnem se na okrog 450m visok hrib Monte Avril nad Bilbao-m, ki je precej obiskan. Sledi še spust do prenočišča na začetku mesta. Seveda sem przgogen, zato se preobujem in pomalicam. Delavci iz sosednjega lokala me povabi o v prostore, da ne bom zunaj zmrzoval. Med drugim se ukvarjajo tudi z izkoriščanjem altermativnih virov el. Energije. S testnim sistemom, ki ga imajo so pridobili že 20103kwh, s čimer so naravi prizanesli s 19097kg CO2. Ura je hitro 18 in tako se v hostlu udobno namestim in stuširam. Nekaj ulic stran obiščem trgovino s kruhom in slaščicami ter drugo s sadjem. Jutri bi moral do prve možne nočitve prehoditi nekaj več kot 50km. Obstaja še možnost, da se prvih 15km peljem z Metrojem do Portugalete, da ne bom imel konec dneva težav. Menda je tudi pot nezanimiva in verjetno bom izkoristil slednjo možnost.
Hrana: 14 Prenočišče + zajtrk: 10 Ostalo: 2 Trasa poti
Ayer: mucho barro y duro. Oy: bonito y buen tiempo. Ponoči je bila temperatura kar ugodna, sicer sem pa spal v termu. Jutro je ponovno prišlo prehitro in da me ne bi zbudili menihi, sem raje sam vstal nekoliko prej. Ponovno natančno ob dogovorjeni uri potrka menih in mi prinese ogromen vrč vroče bele kave in koš kruha. Še nekoliko v mraku se podam v smeri Gernike. Zunaj je mrzlo, povsod je slana, a temperatura le ni dovolj nizka, da bi zmrzovale tudi luže in blato. Pot je zmerna, počasi se dviga dober kilometer, nato se spusti levo, po asfaltni cesti. Kjer ni trdne podlage, je blata še vedno na pretek. Prijazen kmet, ki je tudi že zgoden, mi ponudi hojo po njegovem travniku, saj so na stezi krave popolnoma premešale zemljo in vodo. Vsaka hiša ima vsaj dva psa in tako sem spoznal verjetno že skoraj vse možne mešanice ovčarjev, labradorcev in zlatih prinašalcev, pa vejetno še vse kaj drugega. So pa vsi po vrsti prijazni. Počasi prisopiham do kraja, kjer začne zmanjkovati rumenih puščic. Ker ni nikjer človeka, ki bi ga lahko vprašal za pot se odločim za metodo poskusov in napak. Pot se razdeli in odločim se za tisto z zumeno in belo črto (tu imajo poti označene z rumeno puščico, rumeno-belo črto, rdeče-belo črto in modro-belo črto – te sem zasledil do sedaj). Po kakšnem kilometru se konča in odidem nazaj. Sledi druga pot, in kmalu se pokažejo rumene puščice, za katere se izkaže da imajo popolnoma drug pomen, saj se tudi ta pot po dobrem km. konča. Za tretjo pot se nisem odločil, saj je potekala v popolnoma napačni smeri. Odločim se da grem nazaj in poskusim najti kakšno zbledel smerokaz. Izk z lo se je, da sem enega spre ledal, saj se je skrival v grmovju, kjer se je pot skrenila z glavne ceste. Končno na pravi poti, a izgubil sem več kot uro časa in prehodil dodatne 4km. Na poti sem moral še enkrat nekaj 100m nazaj, saj je bila oznaka na drugi strani stebra in kazala nazaj na pot, katere smer se je spremenila za več kot 120 stopinj. Precejšenj zaostanek me je prisilil, da se v Gerniki nisem ustavljal. Pozno popoldan pridem do Morge, kjer pokličem hostel, kjer naj bi govorili tudi angleško hahaha… Samo špansko. Nekako se dogovorim, da pridem prespat. Če ni nikogar, ta hostel ki je oddaljen 3km od poti, enostavno zaprejo. V Morgi je že trdna tema in seveda ne duha ne sluha o kakšnem hostlu. Prveg možnega prebivalca vprašam za nasvet a mi pove, da je precej zapleteno do tja, pa še daleč je, zato me bo kar peljal. Hostel je kar velik in zelo topel. Tudi danes sem edini gost. Po tuširanju in večerji s hotelirjem sledi še pranje perila, telefoniranje v Bilbao za jutrišnje prenočošče in določanje tistega za pojutrišnjem. Izkaže se, da ga bo težko najti. Vmesni trije so zaprti, četrti pa je oddaljen že več kot 50km. Upam, da bom jutri v Bilbao-u dobil kakšen namig.
Današnjega cilja ni na zemljevidu, je pa v bližini Bolibar-a. Zbudim se v še kar toplo in začuda tiho jutro. Ker so mi obljubljali še več dežja kot včeraj, sem prav začuden, kajti zunaj je le malo oblačno in mirno vreme. Vseeno pojem, naredim nekaj vaj za raztegovanje in se pripravim na dež. Ko prečkam pokrito tržnico, v kateri so se pravkar nameščali trgovci z vzhodno robo, in železniško postajo, se zazrem v hrib, kamor vodijo puščice. Pogled ni ravno prijeten, saj bom moral popolnoma neogret v klanec, ki mu ni videti konca. Prvi večji kraj, do katerega moram priti je Apain in sicer mimo cerkve Calvario. Duga pot vodi mimo Sasiola in podaljša današnjo pr cej težko etapo še za dodatne pribl. 4km. Ko se dvigujem na hrib, se prične počasi tudi hladiti. Iz prijetnih 16 stopinj, pade temperatura na 13. Kljub včerajšnjemu dežju je pot zaradi kamenja kar znosna. Vseskozi se pot do Apaina, z izjemo nekaj 100m, strmo dviguje. Ko preverim mojo hitrost, sem precej začuden, saj bi tako naprej prišel do cilja že zvečer. A če je klanec navzgor, sledi tudi spust. Res je sledil, do Olatz-a, a za naslednjim ovinkom je ponovno vzpetina. Tokrat blatna, s potoki vode. Seveda sedaj lezem navzgor še počasneje, saj se čevlji dobesedno ugrezjo do gležnjev. Če bo šlo tako naprej, bom v nekaj dneh hodil do kolen v blatu 😉 Ker se pomikam v notranjost, stran od obale, je pričela padati tudi temperara, vse tja do 8st. Do Markine se pot strmo spusti in potrebno je precej pazljivosti, saj sta sredi poti strugi potoka globoki okrog pol metra. Pri dveh domačijah opazujem zrele kakije, a so gotovo še prekisli 🙂 Pot nadaljujem ob potoku, kjer si za silo s čevljev odstranim največje blato. A kot se mi je to zgodilo v teh dneh že večkrat, ravno za konec sledi pot z najbolj debelo blatno podlogo. V Bolibarju sem bil prepričan, da je najhujšega že konec, a za zadnji finiš sledi še 150m vzpona. Končno ob 18h prispem do cilja in sledim oznakam za hostel. Na vratih pa za presenečenje tabla z napisom: zaradi praznikov zaprto. Kakšni prazniki? Delavci, ki so preurejali prostore me napotijo v samostan. Tam me menih v dolgi beli halji in pasom pospremi v manjšo sobo, preurejeno za pohodnike. Pove, da bo ob 21h večerja, mi pokaže kopalnice, ki so mimogrede precej stran od spalnice (ven na mraz, po zunanjih stopnicah do ceste in druga vrata poleg garaž). Vsi prostori so tako umazani, kot bi jih zapustili pred tremi leti. Po tuširanju, tudi tokrat s toplo vodo, natanko ob 21.00 potrka na vrata drug menih ter mi prinese večerjo ter pečat za Credential. Vpraša me še, če mi bo tole všeč, in pokaže na popolnoma zrel domač kaki. Če ne bi imel ušes, bi mi verjetno padla glava z vrata. Poleg tega mi prinese še zelenjavno juho z lečo ter neko mešanico sira, kisle smetane in paradižnika, globlje v vsebino se pa raje ne bom spuščal, ker sem po 1200m vzponov in 1000m spustov precej lačen, pa tudi zebe me, saj po dobrih treh urah gretja s kaloriferjem temperatura še ni presegla 13stC, kar je celih 7st. več kot zunaj. Hrana je božanska – pa saj smo (oz. sem – ponovno sam) v samostanu. Upam da bom tudi spal tako. Se bom pa dobro zaklenil, ker nikoli ne veš, kakšne fantke imajo radi ti ljudje 🙂
Noč sem prespal tako sladko, kot že dolgo ne. A prišlo je jutro in na vrata je že trkal moj današnji sopotnik. Še predno se dobro zavem vse okolice, se poskusim osredotočiti na šumenje, nekje v daljavi. Kljub prižgani luči se mi malo temni. saj zunaj še vedno dežuje. Če sta glavni temi na Caminu Frances bolečine in žulji, sta tu ob tem času prav gotovo vreme in odprti hostli.
Za zajtrk nam je Fonsy pripravila sok iz sveže stisnjenih pomaranč, popečene kruhke z marmelado in zame Cola-Cao. Za na pot sendvič s tortillo patato. Stehtali so moj nahrbtnik, ker nihče ni verjel, da ima le trinajst kg. Res se je izkazalo, da je dobrega pol kilograma težji. Seveda, včeraj sem nabavil tudi olive, ki niso prav lahke.
Pokažeta mi še časopis, v katerem so glavna novica visoki valovi. Ponoči ko je prišla plima, so popolnoma uničili vse izložbe ob obali, morje pa je zalilo prostore. Očitno so bili valovi res nekaj posebnega. Vreme ponavadi ni tako, letos je popolnoma ponorelo, pripomnita.
Dan se prične z običajnim ritualom raztezanja mišic, nato pa naravnost navkreber. Pot je kamnita, zelo strma in temu primerno drsi. Je pa zato pogled na obalo, ki se skriva v mraku in meglici z razburkanega morja toliko lepši. Tudi bučanje ogromnih valov je prav nenavadno.
Že po prvih nekaj korakih mi postane jasno, da sem se ponovno preveč oblekel. Navajen slovenskih razmer, vedno pričakujem nizke temperature. Tu pa je tu kljub dežju in vetru že zjutraj 16st. Med potjo se ponovno izmenjujeta dež in oblačno vreme, z Joakinom pa veselo brodeva po blatu in premagujeva hribe in doline. Pot je večinoma široka, na obeh straneh poraščena z bodičevjem, vmes pa polna blata. Čevelj se pod težo vsakokrat ugrezne vsaj 3cm in popolnoma prisesa na blato. Je pa glasno cmokanje prav prijetno poslušati.
Hodiva mimo Getarie, Askizu, Zumaie in po šestih urah ter 24km. le prispeva do Debe. Z dvigalom se spustiva do centra in tu se končajo rumene puščice. Greva naravnost do policije, kjer naju prijazna gospa usmeri do turističnega urada. A nimava sreče, saj se zapre le nekaj minut prej. Ne obupava in se vrneva nazaj do policistke, ki nama tokrat da ključe hostla in policijski pečat v dnevnik. Ni mi popolnom jasno, zakaj tega ni storila že prej. Hostel je majhen, prijazen, ima 8 postelj ter toplo vodo. In seveda bom v njem ponovno sam.
Odložim nahrbtnik in greva po mestu. Vreme je sončno in celo mesto je mirno, saj je do 17. ure vse zaprto. Ob okrepčilu s čokoladnim rogljičem natakar pojasnjuje, da tudi tu še ni nikoli videl tako visokih valov, zato se odpraviva na njihov ogled. A že po nekaj metrih se ulije kot bi odprl tuš in če sva na Caminu ostala suha, sva sedaj precej mokra. Ogled torej odpade. Raje v hostlu pregledava knjigo gostov. Zadnji se je vpisal pred štirimi dnevi, prej pa že dolgo nihče. V avgustu je svoj komentar napisal celo en Slovenec.
Okrog sedmih pride po Joakina sin z družino in vsi se še enkrat poslovimo. Od tu naprej bom verjetno do konca hodil sam.
Po tuširanju, čiščenju blata in pranju oblačil me obišče še skrbnik hostla. Malo se pogovoriva, razloži mi pot za naslednja dva dni in me razveseli z novico, da bo vreme jutri še precej slabše (vreme ima do najslabše možnosti res še nekaj rezerve, a prav veliko ne). Večerjam v hostlu, na nahrbtnik prišijem še slovensko zastavo mojega edinega sponzorja ter se odpravim pisat knjigo vtisov in ta dnevnik. Ker je hiša kjer bom prespal oddaljena le nekaj 10 metrov od morja, me bo tokrat uspavalo bučanje valov, veter in šum dežja. Jutri pa novim dogodivščinam naproti.
V Oriu imajo ponoči veliko praznovanje in celo noč pokajo petarde in rakete. Kot mi je obljubla hotelirka, okrog 5ih zjutraj pride v hostel prespat še njen sin s prijatelji. Začuda je družba tako tiha, da bi jih pri normalnem spanju v domači postelji zagotovo preslišal. Ne pogovarjajo se oz. le šepetajo, ne prižigajo luči itd.
Zjutraj ponovno vstanem nekoliko kasneje in ob 10ih nadaljujem pot proti Zarautz-u. Vreme je zelo vetrovno in perilo, ki sem ga zečer opral, je skoraj suho. Ponovno se izmenjujeta sonce in dež. Do Zarautz-a se moram povzpeti na dva okrog 100m visoka hriba. Na prvi pogled to izgleda malo, a če se hrib prične na 5m. nadmorske višine, in imaš na hrbtu 14kg poleg tega pa je pot spolzka in blatna, ne gre prav hitro. Če je bil vzpon težak zaradi nahrbtnika, je spust toliko težji zaradi kamnite poti, posute z listjem. Po dveh urah hoje končno prispem v 6km oddaljen Zarautz, ki slovi z najdaljšo in najlepšo in sploh naj plažo v Baskiji.
Tu imam prijatelja Joakina in Fonsy, s katerima sem prehod večji del lanskoletnega Camina Frances in njuno družino, ki smo jo spoznali letos spomladi. Seveda jih želim obiskati, zato se odpravim naravnost do vhoda njihovega stanovanja, na trgu v centru mesta. Zvonim in zvonim, a se nihče ne oglasi. Pomislim, da so v nedeljo odšli na kakšen izlet, zato se odpravim dalje, še prej pa na lov z hrano.
Po opravljenem nakupu v najbližji trgovini, ki je bila odprta, želim nadaljevati pot proti Debi. Pri prečkanju ceste pa me nenadoma nekdo potreplja po rami in me navdušeno pokliče. Poleg mene stoji Joakinov sin in se mi veselo smeji, ter gleda, kot bi padel z Lune. Tudi sam komaj verjamem, da sva se slučajno srečala sredi mesta. Sledi telefonski klic in nekaj minut kasneje je zbrana vsa družina. Težko vidiš trenutek, ko je na enem mestu zbranih toliko srečnih in hkrati presenečenih ljudi. Že po prvih minutah mi je jasno, da danes ne bom več nadaljeval poti. Njihov predlog je, da si danes malo oddahnem in jutri nadaljujem pot.
Po skupnem kosilu v eni izmed restavracij mi Joakin razloži, da bi rad videl, če bi prespal pri njih, jutri pa bo z mano prehodil pot do naslednjega hostla v Debi. Seveda njihovo povabilo rade volje sprejmem, zato me pred kosilom najprej odpeljejo na nekaj txakolijev.
Po obilnem obroku se sprehajamo po obali in opazujemo okrog 9m visoke valove, ki veselo zalivajo celotno obalo in sprehajalno pot. Tako visoki valovi so tudi tu prava redkost. Pridružim se njihovemu največjemu veselju, stati na robu pomola in nato teči pred valom. Seveda je pred takimi valovi kljub temu, da na obalo pridejo že povsem mirni, potrebno teči okrog 20-30m. Razložijo mi, da je trenutno morje nizko, zato valovi še ne pridejo tako daleč. Toda ponoči bo plima in razmere bodo popolnoma drugačne.
V domači kuhinji sledi družinska večerja s tradicionalno tortillo patato in vinom. Večer se nadaljuje s prijetnim klepetanjem. Kar nekajkrat tema nanese na romanje in vedno se konča s komentarjem “te peregrino loco”. Kaj to pomeni pa izbrskajte sami.
Zunaj ves čas dežuje, piha in kar vidim, kako se v hribovju zemlja spreminja v globoko blato. Enakega mnenja so tudi vsi ostali.
Tu se moram še enkrat zahvaliti Fonsy, Joakin-u za topel sprejem in vse kar sta mi danes podarila, njunima hčerkama in sinu z družino za res prijetno popoldne, Idoia-i pa za njeno sobo. Thank you, Fonsy and Joakin for your warm home and everything that you gave me today, your daughters and son with family for pleasant afternoon an Idoia, thank you for your room.
Zjutraj se ob prvem zvonenju budilke prebudim in ker je šele 8.00 in popolna tema, se odločim malo podaljšati spanec. Ponovno me zbudi ropotanje čistilke nekje na hodniku. Malo odprem oči, a je še vedno popolna tema. Vseeno pogledam uro in začuden ugotovim, da bo prav kmalu deset. Seveda na spuščene rolete niti nisem pomislil. Kar se da hitro uredim sebe in nahrbtnik.
Ko se ponovno znajdem na cesti, se začnem ozirati za slavnimi rumenimi puščicami. Seveda nikjer nobene, zato se odpravim proti vasi Hondarribia (Fuenterrabia). Na poti kmalu naletim na štiri pohodnike, in v istem trenutku še na puščico. Konec koncev le ni vse tako črno. Seveda sem še vedno brez “Pilgrims credencial”, kjer se zbirajo pečati in brez katerega se ne da prenočevati v hostlih namenjenih romarjem. V prepričanju, da ga bom dobil v Hondarribi, se tu ustavim. Žal ga nimajo, a mi ženska v kiosku pred cerkvijo, kjer prodaja spominke, zatrdi, da ga bom dobil v San Sebastianu. Za vsak slučaj mi požigosa prazen list papirja v beležki.
Ko zapustim Hondarribo se znajdem pri smerokazu, ki kaže naravnost za alpinstično pot in levo za ostale pohodnike. Zaradi razmočenega terena in obilice blata se odločim za slednjo. Izkaže se, da je tista druga alpinistična vodila na okrog 150m visok hribček. Pot bi mi skrajšala le za nekaj sto metrov. Pokrajina je čudovita in vreme se menja vsakih nekaj minut. Oblaki, dež, sonce, nato se ponovi. Pot vodi mimo Montana Kalea, po asfaltu do odcepa za Aterpetxea, kjer prične močneje deževati a kmalu tudi neha. Od tu se pot hitro spušča do Pasajes. Nenadoma rumena puščica pokaže proti morju. Tam pa je le lestev in ploščad. Plavanje? Ne, možak ki je stal poleg mi hitro razloži, da se zaliv prečka z ladjico, ki bo na srečo ravnokar prišla. Zaliv prečka le še nekaj začudenih prebivalcev tega kraja. Po nekaj minutah na drugi strani zaliva sledi hiter vzpon na hrib z razgledom na izliv reke, nato dvo urni spust proti San Sebastianu.
Temperatura je ves dan približno enaka in sicer od 13 do 15°C. V San Sebastianu moram priti le še do Mt. Igeldo, kjer bom prenočil. Mesto je veliko in ta sprehod se kar nekako vleče. V mestu izgleda da so vsi prišli na ulice. Na stotine ljudi hodi po obali, najbolj pogumni celo surfajo. Ne z vetrom ampak na valovih. Po dobri uri le pridem do Monte Igeldo, do hostla z napisom, ki ga srečujejo večinoma poletni romarji – completo. Vseeno vstopim a mi hotelirka razloži, da je to tudi mladinski hostel in ker je sobota in veliko turistov, je žal poln celoten San Sebastian. Ponudi pa mi možnost nočitve v mestu Orio. Je pa težava, da je oddaljen 16km. Na srečo tja vozi avtobus. Tako potovanje proti Santiagu mi sicer ni všeč, a po prehojenih 30km, se mi zdi to kar primerna rešitev.
Tam je hostel, v katerem sprejemajo le romarje. Pokliče hospitalero, da pridem, in naj me počakajo. Ko izstopim na postaji v Oriu, jo moram poklicati, da me pride iskat. Ker zna gospa v Oriu le špansko, mi tudi razloži kaj naj ji sporočim. Avtobus odpelje čez dobre pol ure, zato tu uredim tudi vse v zvezi s Credencial-om. Končno ga imam. Na avtobusu me vsi začudeno gledajo. Zimski pohodniki so izgleda prava redkost. Toda vsi so pripravljeni pomagati in kar tekmujejo, kdo mi bo povedal, na kateri postaji moram izstopiti. Ko prispem v Orio, v lepo urejen hostel, kjer sem tokrat sam, mi skrbnica razloži, da je v zimskem času precej težko najti prenočišča, saj je precej hostlov zaprtih, privatni apartmaji pa večinoma obratujejo le poleti. Na zemljevidu mi označi naslednja dva. Naprej jih ne pozna. Prinese mi še zelo velik kos biskvita, ki ga bom imel za večerjo in zajtrk. Pove, da velikokrat tako pogosti pohodnike. Sledi tuširanje, in spanje.
Pozdravljeni vsi, ki me spremljate na severni Jakobovi poti oz. na Caminu del Norte. Prava pot se prične šele jutri, a bom zaradi vseh pripetljajev pri potovanju opisal tudi prihod na izhodišče. Ker so me vsi, ki so želeli izvedeti kaj več o mojem prejšnjem Caminu, spraševali tudi po stroških, bom toktat vključil tudi to. Vse številke predstavljajo evre. Večina zneskov je zaokroženih navzgor.
Letos Letalske povezave niso bile tako ugodne kot lani, vendar sem tokrat zaradi zime in s tem letnim časom povezanih težav za vsak slučaj startal z Ljubljanskega ups… z letališča J. Pučnika. Tudi letos sem izbral nizkocenovna prevoznika, s katerimi zaenkrat nisem imel težav.
Naj se potovanje prične! Z Brnika poletim ob 20:15. Poleg mene v letalu sedijo večinoma Slovenci in nekaj Angležev. Večinoma oblečeni v elegantna oblačila. Zazrem se v moje pohodne čevlje in hlače. Še vedno ne morem verjeti, da sem se ponovno podal na tisoč kilometerski pohod po Španiji.
Po dveh urah mirnega leta se ob 21:35 znajdem na Londonskem letališču.
Za dobrodošlico nas pričaka veter in obilo dežja. Tokrat sem prav vesel, da imam oblečeno vodoodporno jakno s kapuco, saj moramo z letala stopiti naravnost na dež. Po opravljenih obveznostih sem se odpravil v čakalnico, saj sem se odločil prenočiti na letališču. Žal so bili zaradi pozne ure vsi najboljši stoli (brez vmesnih naslonjal) že zasedeni. Priskrbim si večerjo in revijo, da me bo uspavala. Priskrbim si dva stola. Na enega naložim nahrbtnik, na drugega se pa se usedem. Nato po vzoru ostalih potnikov poskusim zaspati v čudnih položajih. A je bilo spanja vse skupaj bore malo. Videti pa je bilo, da je prenočevanje v STN priljubljen šport, saj so bili okrog enih po večini zasedeni že vsi stoli. Taktat se je tudi začelo počasi hladiti. Ponoči očitno ne ogrevajo velike spalnice, da se lažje spi :). Noč je minila in prebudilo me je sonce. Dopoldan uredim vse potrebne formalnosti in se zaradi zamude letala vkrcam šele ob 12.30. Po dobri uri in pol letenja se ponovno znajdemo na vetru in dežju.
Na informacijah si priskrbim karto Biarritza. Sledila je krajša, 2km pot do železniške postaje. Po dolgem čakanju in polurni zamudi vlaka smo se ob 18.00 le odpeljali proti Španiji. V Irunu je bila zaradi pozne ure že popolna tema in vsake toliko časa se je pošteno ulilo. Pogledati grem do prvega hostla in ugotovim, da je že popolnoma poln, zato se dpravim še do drugega. Tu začuda ugotovim to, da ga sploh ni več. Začnem brskati po literaturi, ko do mene stopi mlajša družina in me povpraša, če sem pohodnik po Caminu. Razložijo mi, da tega hostla ni več, da pa me bosta odpeljala do nekega drugega, kjer bom lahko prespal. Gospod je namreč že prehodil pot in ve kako približno gre vse skupaj in bo rad pomagal.
Mimogrede mi zaupata še, da je jutri, v soboto pri njih “fiesta” in bodo vse trgovine zaprte. Dobro da sem imel v žepu samo še kruh, ki sem ga kupil v bližnji panaderiji in v nahrbtniku čokolado z letališča. Sicer pa bom hodil po naravi, kjer je polno trave, kakor bi rekel marsikdo, ki so se mu zamerili vegeterjanci.
Vse skupaj pa niti ni tako smešno, saj je moja dnevna poraba po hribovitem terenu okrog 3000 kcal. Očitno sta slutila, kako sem založen s hrano in mi dobre volje podarila pecivo, ki sta ga za jutrišnji praznik nabavila ravno preden so se zaprle trgovine. Ponudita mi tudi vožnjo do bližnjega hostla, ki je zagotovo v redu.
Po nekaj ulicah hoje pridemo do avta. Njegova žena gre z otrokom domov, midva pa se zapeljeva po nekaj krožnih križiščih do hostla, ki se skriva za drevjem. Posloviva se in veselo se odpravim proti hiši, ki mi je vedno bolj znana. Izkaže se, da je to tisti prvi youth hostel, ki je popolnoma poln. Žal sva prišla z druge strani in mi je bila hiša tuja, g. pa se je tudi že odpeljal.
Toliko o prepričanju mnogih ljudi, da Baski niso prijazni. Sedaj jih poznam že preveč, da bi rekel, da so to le svetle izjeme. Iskanje prenočišča se zato znova lotim peš. Po priporočilu mimoidočih ljudi, so v okolici železniške postaje privatni apartmaji. V centru mesta po nekaj krogih le najdem ugodno prenočišče.
Namestim se v sobi in po tuširanju vidim le še posteljo, odejo in stikalo za izklop luči. Ko se uležem v posteljo premišljujem in razmišljam.
Današnji večerni pohod po Irun-u je le potrdil moja pričakovanja, da bo na severni poti precej težje najti primerna (oz. kakršnakoli) prenočišča in da bo hoja v tem letnem času v primeru dežja precej težja kot spomladanski Camino Frances.
Letalski prevozi: 42+40 Vlak: 5,20 Hrana: 5 Prenočišče: 35
Trenutno sedim na enem izmed Londonskih letališč in se vračam domov poln vtisov s poti. Na Camino sem se odpravil brez znanja Španščine ali Francoščine in brez priročnikov za pot. Imel sem le spisek krajev s hostli, ki sem ga dobil v St. Jean Pied de Portu, kopijo poti na treh A4 listih, denar in spisek najpogostejših španskih besed ter fraz na petih A5 straneh. Kljub nekoliko nejasnim oznakam predvsem zadnjih 200km. nikoli nisem zašel, ali se kakorkoli počutil izgubljenega.
Med 890 kilometersko razdaljo ki sem jo prehodil v slabem mesecu, sem srečal mnogo judi iz celega sveta. Pogovarjal sem se s pohodniki iz Avstralije, Avstrije, Brazilije, Italije, Japonske, Nemčije, Norveške, Nove Zelandije, Francije, Kanade, Slovenije, Španije, Velike Britanije, Združenih držav Amerike… V knjigah prenočišč pa sem zasledil še goste iz Estonije, Indije, Kitajske, Madžarske, Poljske, Švice… in tam je vpisanih še mnogo drugih držav, ki se jih trenutno ne spomnim.
Veliko pohodnikov pride na to pot iz verskih razlogov. Drugi so tu zaradi zdravega načina življenje, tretji za zabavo. Ko sem jih med pogovorom spraševal zakaj so se odločili za Camino, nisem nikdar dobil jasnega odgovora. Tudi od mene ga vrjetno ne boste izvedeli. Poti nisem prehodil zaradi verskega prepričanja, niti ne zato, ker bi me v to kdo pregovoril. Odgovori oz. vprašanja ljudi so bili približno taki: – Od prijatelja sem izvedel za to pot, pa sem jo želel prehodti še sam; – Zanimalo me je, če zmorem tudi jaz; – V Španiji je tako lepa narava… – In zakaj si prišel ti?
Pohodniki smo na začetku večinoma hodili sami, med potjo pa smo si nekateri našli znance, drugi prijatelje, tretji ljubimce, četrti so prišli do konca sami, nekateri so odšli peš tudi nazaj. V kolikor imate možnost izbire, hodite sami, ali pa si za družbo izberite špance, saj vam bodo radi pokazali značilnosti in navade v posameznih krajih. Meni sta Španijo čudovito predstavila Fonsy in Joakin, par iz okolice San Sebastiana, s katerima sem prehodil 3/4 poti. Nikakor pa vas ne smejo ovirati pri hoji. Imejte svoj tempo, in na koncu morda ugotovite, da so bili najlepši trenutki poti tisti, ki ste jih prehodili sami.
Celotno pot od St. Jean Pied de Porta pa do Santiaga ali celo Fistere, nas je v tem letnem času prehodilo zelo malo. Na vpisnem listu v Santiagu sem bil med 25 vpisanimi edini. Drugi pričnejo pot v Pamploni, Burgosu, Leonu… Tudi med potjo sem srečal le nekaj ljudi, ki je pot pričelo v Franciji, seveda pa so bili tudi taki, ki so imeli v St. Jean Pied de Portu za seboj že 1000 km. ali celo več, in tisti, ki bodo šli peš tudi nazaj.
Kolesarjev je bilo med potjo precej manj kot pešcev, potujejo hitreje in se z njimi nisem imel priložnosti prav veliko pogovarjati.
Med popoldanskimi pogovori slišiš različna razmišljenja ljudi. Od takih, da imajo med potjo težave s svojim telesom le tisti popotniki, ki nimajo jasno zastavljenega cilja, do takih, ki pravijo da je kapitalizem malo boljše zlo kot socializem. Nikoli ni nihče omenjal ali izražal kakršnegakoli sovraštva ali nestrpnosti. Prav tako nikoli, niti enkrat, nisem naletel na osebo, ki ne bi bila prijazna, ne bi bila pripravljena pomagati ali se pogovoriti. Enako je bilo tudi z ljudmi ob poti. Prav tako ni imel nihče, s katerimi sem hodil težav z odvzetimi stvarmi.
Hrana je bila med potjo v redu. Če ste vegeterianec, al celo vegan, si boste morali med potjo večino hrane pripravljati sami, ali pa se malo prilgoditi (ribe, jajca, mleko, sir). Španci vam bodo namreč ponudili meso ali ribo. So pa vmes tudi svetle izjeme, ki vedo, da je riba žival.
V kolikor ste med tistimi, ki nameravate celotno pot prehoditi v podobnem ali celo krajšem času kot sem jo sam, ter niste dobro pripravljeni in nimate jasnega cilja, vam jo odsvetujem. Saj je potrebno prehoditi razdaljo (z vsemi ogledi) okrog 900km (za boljšo predstavo: Ljubljana – Berlin), torej 32km dnevno. Med potjo je 15.500m vzponov in še nekoliko več spustov. Za orientacijo, v 28 dneh 40x na Šmarno goro (d390m) ali pa 8x na Triglav (Aljažev dom v Vratih – Triglav, d1850m). Prav tako vam jo odsvetujem, če ste vajeni toplih mehkih postelj, čistih kopalnic, avtomobilov in imate odpor do česa slabšega. Pogradi so prekratki, včasih rjavi od umazanije, škripajoči… V tuših (mnogokrat mrzlih) pa se vam ne sme gnusiti z žulji stopiti v 5cm. visoko mešanico mila in kocin. Seveda so to ekstremi, ki sem jih dožiel le nekajkrat. Večinoma so hostli lepo urejeni, za samo čistočo pa smo odgovorni pohodniki sami, in večina nas je bila takih, ki nismo gledali le na sebe temveč tudi na tiste, ki pridejo za nami.
V kolikor pa imate jasen cilj ter voljo, je to enkratna pot, polna doživetj, čudovite narave in lepih vasi, ki je ne smete zamuditi. To bo nepozabno doživetje, ki ga boste vrjetno želeli ponoviti še kdaj. Saj je pot vedno drugačna, kot mi je zatrdil Haquin, ki jo je prehodil že tretjič. Če se na pot odpravljate prvič pojdite sami. Imeli boste svoj tempo in ritem. Našli si boste prijatelje, spoznali mnogo ljudi, naučili se boste nekaj španskih besed (v kolikor ne znate špansko) in bili popolnoma neodvisni.
Mene je pot zagotovo spremenila. Na Španijo gledam popolnoma drugače, kot pred Caminom in ne predstavljam si, da poti ne bi ponovil.
V dnevniku je opisana le pot, kraji, ter nekaj doživetij s poti, kar pa je le drobec tistega, kar doživiš na Caminu. Med potjo je dovolj časa za razmislek, za pogovor s seboj. Če mi pišete, vam morda zaupam tudi ta del, zaradi katerega je vsaka minuta Camina prav posebna in lahko vredna več kot dnevi vsakdanjega prehitrega življenja.
Na koncu bi se rad zahvalil družini, vsem ki mi stojijo ob strani in so me podpirali med potjo, delodajalcu, ki mi je dovolil izkoristiti tako dolg dopust in seveda Joakinu in Fonsy.
V kolikor imate kakšno vprašanje, se na pot odpravljate dudi vi, ali pa vas zanima kakšna podrobnost o mojem potovanju, pišite in rad vam bom odgovoril.
Zbudimo se v suhem jutru in se odpravimo proti Atlantskem oceanu. Pot je zaradi včerajšnjega dežja še malo razmočena in vsake toliko časa pade med soncem tudi kakšna kapljica. Po nekaj urah hoje (31km) pridemo do Fisterre. Pred nami se odpre najlepši a hkrati tudi najbolj žalosten pogled. Po 27 dneh hoje se bo naše potovanje in druženje končalo. Občutki so mešani in še ne dojamem, da je skoraj cel mesec minil tako hitro.
Ker se hostel odpre šele ob 17. uri nadaljujemo pot do skrajnega zahodnega dela celinske Evrope, kjer po neki stari navadi sežgemo oblačila (vsaj en del) v katerih smo prehodli Camino. S tem smo naše stare težave odvrgli in lahko na novo začnemo brez bremen. Po opravljenem obredu se nastanimo v hostlu in to so tudi zadnji metri moje peš poti iz St. Jean Pied de Porta.
Jutri se vračamo z avtobusom (prvič po 28. dneh se bom znova peljal in ne hodil) v Santiago, kjer si še enkrat ogledamo mesto, v soboto pa se vrnem domov in napišem še kakšen pameten zaključek in statistiko s poti.
Jutro je lepo v dolinah je megla. Na hribu zagledam veternice za pridobivanje el. Energije in to ni prav nič dober znak. In res cel dan kar pošteno piha. Oznake kamina so čedalje bolj zbledele in če na križiščih nisi pozoren hitro kam zaideš.
Razdalje med kraji so čedalje večje, popoldne pa se še pooblači in prične deževati. Kolikor hitro je mogoče si oblečemo palerine, vendar smo zaradi vetra kljub temu od kolen navzdol popolnoma mokri.
Popoldne preživimo bolj v prostorih hostla, zato imamo malo več časa za pogovor. Spoznam Akiko iz Japonske in Andrewa iz Avstralije.
Jutri nas čaka še zadnji dan potovanja po Španiji.
