Camino de Santiago

V Arci oz. Pedrouzo, kot piše na prometnem znaku za ime naselja se pohodniki počasi odpravljamo proti Santiagu de Compostelli. Za večino pohodnikov s katerimi sva se pogovarjala bo to veliki finale.
Sam pa nad Santiagom niti nisem preveč navdušen. Mesto je precej veliko in turistično. Pa tudi sama pot je na Caminu pomembnejša od cilja.
Do letališča SCQ poteka pot po gozdu, od tu naprej pa se vleče deloma po makedamskih, v zadnjem delu pa predvsem po asfaltnih cestah. Kljub današnji kratki razdalji, poti ni in ni konca.
Ko prispeva v Santiago de Compostella, naju čaka še zadnji boj s semaforji in nekaj križišči. Današnja pot se konča v romarski informacijski pisarni, kjer prevzameva potrdilo o prehojeni poti. Največji hostel v samem Santiagu – Seminario menor je zaprt, zato si bova priskrbela nočitev drugje. Ko zapustiva stavbo, na ulici zagledam Marijo, pri kateri sem prenočil že letos januarja.
Začudeno me pogleda, saj se me je še spomnila, in iskanja prenočišča je bilo konec. Sledil je še ogled katedrale in večerja izven starega, dragega dela mesta ter nekaj obveznih nakupov za nadaljevanje najlepšega dela poti.
Danes bova ponovno spala med rjuhami in ne v vrečah, kot zadje dni.
Prehodila sva 21km.

V Melide stopiva v deževno jutro in si poiščeva priboljške za zajtrk. Tokrat bodo to rogljički in pecivo z vanilijevo kremo. Poleg si bova privoščila še jagodni jogurt.
Na poti do Ribadiso-e naju prehiti že nekaj pohodnikov, blatnih od glave do pet. Midva se ne dava prav veliko motiti, saj je pred nama še mnogo kilometrov.
V Arzui, katero prečkam že tretjič se tokrat ne bova ustavljala. Za nama je šele 14 kilometrov. Za malico si nakupiva nekaj sadja in ga prav hitro tudi pojeva. Glavna malica sledi nekaj kilometrov kasneje, v baru ob poti.
Danes kilometri bežijo nenavadno hitro. Sprehodiva se mimo hostla v Santa Irene in do Arca (Pedrouzo) naju loči le še 3km.
Poleg ciljnega Alberga je trgovina, zato se po tuširanju v hladni vodi odpraviva po nakupih za večerjo.
Danes sva spoznala Francozinjo, ki hodi že od konca avgusta in je pričela pot v La Puy-u. Imenitna izkušnja.
Za nama je dolg dan in počasi se bova zavila v tople spalne vreče.
Prehodila sva 32km ter 635m vzponov in 800m spustov.

San Roman de Retorto zapustiva šele ob 8.15, saj sva si vzela nekaj več časa za zajtrk. Iz okenske police naju še vedno opazuje tigrast oranžen muc.
Zunaj še vedno dežuje, a naju to sedaj ne moti več. Na poti proti Puente Romano naju prehiti več pohodnikov. Občutek imam, da je veliko izmed njih nedeljskih sprehajalcev.
Grobovi so še vedno lepo obiskani in opazim bistveno razliko s slovenskimi navadami. Na njih je zmerna količina rož, in nikjer ne opazim niti ene sveče. Izgleda, da smo slovenci obsedeni z njimi.
Današnje poti potekajo ali po asfaltnih cestah, ali pa se na poti čevlji dobesedno ugrezajo do gležnjev v blato. V ??spitalu se pričneva vzpenjati na hrib poln veternih elektraren. Posveti sonce in zapiha veter. Idealni pogoji za sušenje opreme.
V Melide se spustiva v popoldskih urah, ko se s severa prikažejo črni oblaki. Sledi nekaj dežja, a midva sva že v bližini varnega zavetja.
Prišla sva do točke, kjer se združita Camino Primitivo in turistični Camino Frances. V albergu nas danes prenočuje okrog 35 pohodnikov. V naši sobi sta še po dva Američana in Francoza, Danec in nekaj Špancev. Po hitrem tuširanju se odpraviva po mestu in na večerjo. Kmalu bova zaspala, saj naju jutri ča nekoliko daljša pot.
Prehodila sva 28km ter 460m vzponov in 590m spustov.

Zaradi današnjega praznika in ciljnega mesta brez trgovin in restavracij, sva včeraj v Lugu nakupila hrane za skoraj dva dni. Zjutraj je bilo potrebno kar nekaj časa, da sva vse pospravila v nahrbtnika.
Luis nama je pripravil topel čaj, ostala pohodnika pa sta že odšla. Dežuje kot bi z vedra zlival vodo, a to je za ta letni čas nekaj popolnoma običajnega.
V San Vicente do Burgu se ustaviva v baru in pomalicava. Ravno ko zaključiva prihrumijo pohodniki z Malorce. Prav hitro se odpraviva na pot, saj ima naslednji hostel le 12 postelj.
A zvečer se izkaže, da si bodo turisti privoščili boljšo nočitev, zato tokrat spiva sama. Na okenski polici nama dela družbo le maček.
Alberge San Roman de Retorta, je nekaj prav posebnega. Mala nizka hišica, v katero lahko vstopim le tako, da se sklonim. Znotraj pa je lepo urejena in čista. Tudi kopalnica in tuši so posebni, saj so zunaj, v posebnem prostoru, pokritem s prozorno streho. Tudi tu se vse sveti.
Po večerji naju obišče skrbnik Jorge, potrdi najin dnevnik in nama zaželi prijetno pot.
Midva pa se odpraviva v postelje, kjer naju uspava dež, ki kaplja po strehi.
Prehodila sva 21km ter 400m vzponov in 330m spustov.

Cadavo ponoči zaliva močan dež a zjutraj je zavit v meglo in na nebu je videti modrino. Po mnogo dneh dežja bo to dobrodošla sprememba. Gostje iz Malorce se zjutrj le s težavo odpravijo na zajterk, saj so prišli z večerje šele ob pol enih.
Proti Castroverde se pot ves čas dviga in poteka po gozdičku.
Hodiva še mimo Gondar-ja, kjer med potjo ponovno nabereva nekaj pesti debeleg kostanja. Na poti proti Lugo-u se na nebu prično zbirati črni oblaki, shladi se in prične pihati veter. V mestu termometer kaže le štiri stopinje celzija.
Danes sva uspela do Albergeja, kjer naju že čaka star znanec, priti po suhem. Zadnjih nekaj kilometrov se je pot vlekla po asfaltu.
Danes je Luisov zadnji dan, saj mora v ponedeljek k v službo. Tokrat gremo skupaj na večerjo v kitajsko restavracijo. Tam je menda precej poceni.
Ob pol desetih se spravimo vsak v svojo spalno vrečo, veseli, da nam družbe ne delajo sinočnji turisti. Meni je bil za več kot evro cenejši kot romarski meni v najcenejši restavraciji.
Ob 22.00 prideta še dva pohodnika, ki pa sta tiha in ob 22.30, ko se ugasnejo luči, že skoraj spita.
Prehodila sva 33km ter 585m vzponov in 840m spustov.

Jutro je ponovno temno in hladno. Tudi veter in dež ne popuščata. Z Luisem pričnemo pot skupaj, a ker je hitrejši nadaljujemo vsak s svojim tempom.
Zaradi dežja in nizkih oblakov oz. megle je pot precej dolgočasna. Pot postaja vedno bolj razmočena in včasih je potrebno prav paziti, da čevelj ne ostane v blatu 🙂
Lep del poti sva imela spremstvo treh lovskih psov, ki so po nekaj kilometrih obupali.
Pot je potekala večinoma po botovem in kostanjevem gozdu. Evkvaliptusov je bilo le za vzorec.
Prepričana, da bomo v hostlu ponovno le trije, se prav presenečena ozreva na množico enajstih pohodnikov. Kasneje izveva, da so z Malorce, z izjemo finca, ki ima tam le hišo, in da nadaljujejo pot, ki so jo lani tu zaključili.
Prehodila sva 25km ter 745m vzponov in 875m spustov.

Zjutraj najprej preveriva najino mokro opremo, ki se ni uspela popolnoma posušiti, a zunaj še vedno dežuje, zato to niti nima kakšnega večjega pomena.
Ko končno vse pospraviva v nahrbtnik in stopiva v mrzlo jutro, se zagledava v zasneženo hribovje. Med oblaki nekoliko posije sonce, midva pa se lotiva prvega vzpona.
Malo pred vrhom dobrih 1000m visokega hriba sva tudi sama deležna nekaj snežink in obilice vetra.
Od tu sledi okrog 6km strmega spusta v dolino, ki leži 750m nižje. Tu se nahaja jez embalse de Salime, preko katerega vodi cesta na drugo stran doline. Elektrarna danes verjetno zaradi pomanjkanja vode ni delovala.
Ves čas se menjata deževje in sonce, midva pa se po asfaltu počasi vzpenjava proti kraju Grandas de Salime. Tu je sicer hostel (za katerega pravijo da je zeloo slab), vendar bova najin dan raje zaključila v 5km oddaljenem Castro-u s privatnim Albergejem, saj sva prehodila še premalo.
Ker sva zaradi spusta v dolino nekoliko utrujena, bova pozno popoldne malo poležala, zvečer pa si privoščila večerjo.
Prehodila sva 23km ter 755m vzponov in 950m spustov.

V Borresu takoj po vzhodu prične deževati. Jutro je temno vendar prav prijetno toplo. Danes bova prehodila najlepši del Camina, katerega pa žal zaradi dežja in nizke oblačnosti ne moreva v celoti doživeti.
Današnja etapa je med Borresom in Berducedo dolga 25km, in med tema krajema ni prav ničesar, ni vode, hrane in prenočišča.
Ta razdalja je tudi ena najtežjih, z vzponom na dobrih 1200 meterski hrib, ki je najvišja točka Camina Primitivo.
V hribovju je že vse pripravljeno za bližajočo se zimo. Tudi oznake poti so dvignjene na količkih. Zaradi precej močnega vetra imava dež prav v vseh kotičkih in počasi že čutim, kako mi teče po hrbtu.
V Lago se pod streho vaške cerkve, ki je umaknjena v gozd ustaviva, da pomalicava.
Odločiva se tudi, da se ne ustaviva v Berducedo, temveč nadaljujeva do Lamesa.
Kasneje se izkaže ta odločitev pravilna. V hostlu sva sama z obilico prostora za sušenje. Prostor je ogrevan, voda topla, pa tudi štedilnik z dvema loncema je postavljen v kotu predsobe. Seveda to ni razkošen hotel, zato krožnikov ni.
Po obilni večerji se odpraviva spat, saj naju jutri čaka naporen spust v dolino.
Prehodila sva 30km ter 1125m vzponov in 870m spustov.

Zjutraj nas, kot je obljubil, zbudi Alex z glasbo prejšnjega dne. To noč smo si prislužili dodatno uro spanja in ob 7.30 se že prav lepo dani. Iz kuhinje diši po opečenem kruhu in čas je za zajtrk in nove dogodivščine.
Ves dopoldanski čas preživiva v gozdu, na samotni poti. V Tineu poskrbiva za zalogo energije, saj naju do Borres-a loči 930m visok hrib. Kmalu po startu srečava vaškega posebneža, menda iz Filipinov, ki nama na dolgo in široko razlaga o poti. Za jutri napove tudi slabo vreme.
Pot se strmo dvigne v hribovje, od koder lahko v daljavi opazujeva morje. Vreme je prav poletno vroče
V Campiellu, 3km pred Boresom v tiendi nakupiva primerno količino hrane, primerne za uživanje brez kuhe, saj Alberge ne premore kuhinje.
Ko sva se tuširala, sva ugotovila, da ne premore niti tople vode…. Brrrr. Tu nas prenoči nekaj več. Trije španci, dva nemca in midva. 5 postelj ostane praznih. Za jutri vsi napovedujejo deževno vreme, a pustimo se presenetiti.
Prehodila sva 29km ter 720m vzponov in 725m spustov.

Iz S. Juan de Villapañada se odpraviva zadnja, okrog 9.00. V vasi poskusiva najti žig, a po nekaj minutah opustiva misli, saj je povsod vse zaprto. Jutro je jasno lahko spremljava čudovit sončni vzhod. Tu sonce vzhaja dobro uro kasneje kot v Sloveniji. Vrstijo se manjše vasi in lepa pokrajina. Hodiva večinoma po ravnem. Pot je označena odlično, še vedno pa se spotikava ob polno debelega kostanja. A je nahrbtnik ravno prav težak tudi brez njega.
Prvi večji kraj je Salas, kjer je tudi Alberge in hotel z eno samo zvezdico.
Toda cilj današnjega dne je po priporočilu Laurie nekoliko dlje, v Bodenaya. Do tam vodi strma gozdna pot, ki se zaključi ob novo nastajajoči cesti. Klju temu je za pohdnike lepo poskrbljno s posebnim odsekom poti ob gradbišču.
Na vratih hostla naju pričaka lastnik Alex z nasmeškom. Pospremi naju v notranjos na novo prenovljene hiše, kjer biva tudi sam. Iz Madrida se je preselil v Asturijo in sedaj nudi Alberge popotnikom na Caminu Primitivo. Polg naju je v hostlu še en španski pohodnik, ki pa je trenutno odsoten.
Po veh formalnostih se urediva, Alex pa prične pripravljati večerjo. Juho z rezanci, rižem in zelenjavo ter testenine. Sledi prijetn večer ob kaminu, kjer nam razkaže nekaj zanimivosti iz njegovih popotovanj po različnih Caminih in ponudi nekaj napotkov za naslednje dni.
Sledi pa še eno presenečenje, ko na mizo postavi boteljko. Smeji se nama in kaže na nalepko, kjer piše Teranov liker. Seveda prihaja iz slovenske primorske. Razkaže nam tudi svoj Horrio, katerega je preuredil v spalnico, a zaradi mraza trenutno ni najbolj primeren za spanje.
Počasi se odpravimo spat v tople spalne vreče in tudi argentinska in španska glasba, ki nas spremlja vse popoldne počasi utihne. Minil je še en čudovit dan, zaradi katerega bo ostal ta Camino nekaj edinstvenega.
Prehodila sva 31km ter 880m vzponov in 485m spustov.