Camino de Santiago

Za mano je ponovno dolg dan – 43km, zato bom zapis skrajšal na minimum.Danes bom zapustil Extremaduro in pričel hoditi po Castilla y León. Pričnem ob običajni uri, prav potiho, da ne zbudim ostalih dveh popotnic. Mislim, da se mi ni najbole posrečilo. Kasneje jih nisem več videl, čeprav me kolesarji navadno tekom dne prehitijo.
Moj današnji cilj je prehoditi razdaljo do Valdelacasa. V Baños de Montemayor si nakupim nekaj hrane, nato pa se pot strmo dvigne. V Calzadi de Béjar, ki je na polovici poti izvem, da v Valdelacasi ni albergeja, zato moram ali prenočiti tu, ali pa pešačiti do Fuenterroble. Odločim se za slednje, saj nisem prehodil niti še polovico poti in imam le en dan viška, ki ga lahko še izkoristim za skrajševanje etap.
Po zadnjih nekaj napornih dneh se prav zadnji kilometri vlečejo v neskončnost. Povrhu vsega je pot prav neprijetna. Blato, ki se je posušilo po tem, ko je nekaj traktorjev peljalo čezenj.
V albergu srečam še dva starejša pohodnika, Gottfried-a iz Nemčije in Španca.
Več pa v prihodnjih dneh.

Jutro je zelo mrzlo, ponekod se celo sveti slana, sonce je še za gorami, sam pa že prav hitro, da se ogrejem, hodim novim ciljem nasproti. To je moj že… ne vem več kateri dan, ko bom prehodil precej čez 30km.Pot skozi Carcaboso se kmalu konča in prične se rahel dvig na pašnike, kateri se skrivajo na vzpetini. Ponovno bo lep sončen dan.
Zajtrk bom imel danes v naravi, pod prvim drevesom brez čokoladnih bombončkov. Tu se namreč pasejo ovce v velikih količinah.
Med potjo je danes ogromno mlak, kjer se vsakič, ko pridem mimo žabe poskrijejo v vodo. Zdaj vem, zakaj imajo tu štorklje svoje kraljestvo. Toda v eni mlaki namesto žab plavajo želve, ki so tu našle svoj mir.
Po 18km poti, nekoliko pred polovico se odločim za malico. Gledam mojo toplo vodo, ki jo že cel dan greje sonce, naredim nekaj požirkov in ob tem mislim na pijačo iz hladilnika. Odpravim se po prašni poti, ko mi ustavi avto, ven pogleda nasmejana glava in mi pomoli pločevinko piva. Čisto pravega, ledeno mrzlega. Pravi, da ima še eno in da mi bo gotivo prijala. Pa saj se nisem pogovarjal sam s sabo, da bi me slišal… V roki držim mrzlo pijačo, za špancem pa ostane le prašen oblak.
Že nekaj dni srečujem veliko ljudi, ki tu na pašnikih nabirajo divje šparglje. Tudi sam sem jih iskal, a brez uspeha. Gotovo imajo svoje skrivne kotičke.
Po naslednjem kilometru se pred mano pojavi verjetno najbolj znan zaščitni znak Via de la Plate. Rimski Arco de Cáparra – fotografija. Pot vodi pod obokom in od tu do današnjega cilja je le še dobrih 20km.
Pot poteka deloma po cesti, deloma po travnikih in makedamskih poteh. Prav zadnji kilometri se vlečejo in vlečejo. Vsak kilometer nad 35 – tudi odvisno od prejšnjega dne, se vleče kot prejšnjih 5. In v Aldeanuevo pridem šele okoli 19h. Ob tej uri tu seveda še prav lepo sije sonce.
V albergeju sem trenutno še sam, a prav kmalu sta se mi pridružili še dve španski kolesarki, ki pa takoj po tuširanju izgineta neznano kam. Menda v bar gledat neko tekmo.
Sam se bom zaradi jutršnjega ponovno napornega dne (34 oz. 42km) spravil v vrečo in sladko zaspal.

Tu bi morala biti slika belega konja, pa je trenutno ne najdem.

Ura je zgodnja in naselje še spi, prav tako tudi ostala dva obiskovalca alberga. Dan bo dolg, zato se odpravim kikor se da hitro na pot.
Začne se z vzponom na bližnji hrib, od tod pa po travnikih naprej.
Naselju Grimaldo se izognem po levi strani, kjer poteka uradna pot in s tem pridobim kakšen kilometer. Od tu dalje večinoma časa hodim po mehkih tratah in pašnikih. Dan je sončen a zaradi vetra prav nič prevroč.
Med potjo srečam nekega francoskega romarja, ki si v senci drevesa kuha čaj v mleku. Na kratko izmenjava nekaj besed in odhitim dalje. Z njim zagotovo ne bom prenočil, saj se bo ustavil že v naslednjem kraju.
Tudi Galisteu se izognem po uradni poti, kar se kasneje izkaže za napačno odločitev. Tu popravljajo pot in na veliko polivajo cesto s smolo, da se bo asfalt bolje prijel. Seveda se prime tudi podplatov mojih čevljev, na katere se sdaj prijema vse, kar mi pride pd noge. Do Santiaga se bodo že očistili.
Cesta poteka mimo Romskih oz. Ciganskih naselij, daleč mimo mojega kraja nočitve. Še dobro, da sem to opazil dovolj zgodaj, da sem našel neko diagonalno rešitev, ki močno omili zgrešeno izbiro poti.
Ključe za alberge municipal imajo v mestni hiši, ki je seveda popoldne zaprta, drugi pa so v bau, ki je v ponedeljek zaprt. Pa ravno danes je ponedeljek. Posteljo zato poiščem v privatnem albergeju, ki je celo cenejši od najdražjih uradnih.
Tu bova vsak v svojem prostoru prenočila še z Špancem iz Bilbao-a. Ura je že veliko, zato po prhanju poiščem trgovino s hrano. Ker ni v albergu kuhinje in ker me jutri čaka zelo dolg dan, bova skupaj z Xavier-jem povečerjala v bližnji restavraciji. Ker zna dobro angleško, se cel večer pogovarjava o tisoč in eni stvari. Med drugim je bil tudi že v Sloveniji. O Španščini, dopustih, znamenitostih in še in še… Skratka večer, ki naredi Camino popoln.

Zjutraj poskušam pričeti z rekordno zgodno uro, a glej ga zlomka, že spet pričnem ob pol osmih. Le da sem tokrat že zajtrkoval. Noč je jasna in za nekimi hribčki v daljavi se že rahko svita.
Že navse zgodaj pot zavije v hrib, na katerem je ponovno kar lepa sončna elektrarna, tokrat s sledilnimi paneli. V zanjem tednu, ko je kar naprej pihalo, sem pomislil, da bi bilo bolje postaviti kakšno veterno elektrarno, kot je praksa na severnem delu.
Sonce se prav kmalu prikaže izza gora in prične se najlepši del dneva. Morda zato, ker ga, če se le da, ponavadi prespim. Sence so dolge, vse je v rdeči barvi, petelini kikirikajo in ptiči čivkajo – le kaj bi počeli drugega 🙂
Teren je danes nekoliko bolj razgiban in kar naprej se dviga in spušča. Tla so presušena, kot da vsaj dober mesec ne bi deževalo in za vsakim avtomobilom, ki hiti na svoj pašnik se vali gost oblak dima. Še dobro, da jih lahko preštejem na prste ene roke.
Pot precej skrene iz idealne črte in takoj mi je jasno, zakaj v vodniku piše 33km, zračne črte pa je samo 28.
Bližam se jezeru, ob katerem poteka N-630, z dolgimi ovinki in je raj za motoriste. Na desetine jih preizkuša svoje sposobnosti s policisti vred. Tudi sam se spustim na to cesto, saj je le tu most čez reki Almonte in še eno, katere imena se trenutno ne spomnim.
Ker imam že dovolj mahanja mimoidočim motoristom, in ker me podplati zaradi asfalta in kilometrov že pošteno bolijo, komaj čakam, da se pot ponovno odcepi na stranski makedam. Po 6. km to končno dočakam, a s tem je tudi konec ravnine. Ura je 13 in termometer na telefonu, ki binglja v senci nahrbtnika kaže 26°C. Naslednjo uro sledi vzpon po žgočem soncu – nikoli mi ni prav, kajne – in ovinkastem makedamu. Končno pridem do vrha in tisti grički, ki so bili zjutraj še nedolžni, so postali prav strašni. Upam, da se jim jutri nekako izognem.
Naselje Cañaveral je ravno ob vznožju tega hribovja, in pot do tja vodi po pašnikih, kjer se pasejo mladi biki, pripravljeni za bikoborbe ali pa krave, kdo bi vedel. Zame se ne zmenijo in se raje umaknejo na varno razdaljo.
Sledi še današnji zadnji most San Benito iz 14. stoletja in iskanje penočišča. Ta se nahaja na drugem koncu naselja, skrit v stranski ulici, s hišno številko 3. V knjigi, ki sem si jo včeraj ogledal pri Špancu, je opisan kot zelo slab. Meni pa se zdi na prvi pogled čisto soliden. 3 spalnice s po dvema posteljama – za tri današnje goste, kuhinjo, v kateri se da kuhati le na enem gorilniku, kjer se ne da zapreti plina. Plinsko bombo je potrebno prestaviti iz plinskega bojlerja v sosednji sobi, kar pa tudi ni problem, saj tako ali drugače ne deluje in je voda za tuširanje mrzla.
Tuširanje je zato danes ekspresno. Ostala dva pohodnika iz Galicije in Nemčije pa se zanj niti ne odločita. Še dobro, da so sobe ločene. Sledi kuhanje večerje in spanec.
—-
Pokrajina na Via de la Plata morda izgleda dolgočasna, pusta in ravna toda ni ne eno, ne drugo in ne tretje. Vseskozi se kaj dogaja. Srečujem živali – zajce, martinčke, kače – ja danes sem srečal enega goža, jelene, pujse, krave, konje, koze, ovce in še milijon raznih živih bitij, rože na veliko cvetijo… Seveda je v prvi tretjini bolj ravna kot so bili ostali Camini, toda do sedaj sem opravil že preko 3.500 m vzponov in prav toliko spustov.
—-
Vreme na Caminu je pač veme, kakršnega si ne ustvarjaš sam. Včasih sončno, drugič deževno, kdaj pa kdaj sneženo.
Seveda se nad vremenom ne pritožujem, le razlagam stanje – no ja, morda včasih, saj smo po naravi velikokrat nezadovoljni, a tega se poskušam tudi s Caminom odvaditi. Meni je čisto všeč prav takšno, kakršno je. Saj mi je takô dano in nanj nimam vpliva. Res je, da ima dež slabe lastnosti, a prav tako tudi sonce. In kakšno bi bilo idealno? Dobro vprašanje.
Tudi sam imam iz prejšnjih Caminov najlepša doživetja in spomine prav iz trenutkov ekstremnih vremenskih razmer. Morda je prav tako idealno… Kdo bi vedel?
Na Caminu se resnično prepustiš dogodkom in naključjem in o tem, kaj nas vleče nazaj na pot, kjer so vsi popotniki od zdravnikov do beračev le “romarji” in kjer lahko preživiš dan le s svojim umom in mislimi, bi se lahko pogovarjal v zimskih večerih ure in ure.

Zjutraj si ob zvonenju telefona rečem, da bom še malo zadremal, a ta dremež traja več kot pol ure, zato se hitro oblečem in pripravim za hojo. Ura je že pol osmih, in zajtrk si bom pripravil zunaj na prostem. Zbudim še Alvina(?), kot sem mu obljubil, da bo za menoj zaklenil vrata.
Jutro je mrzlo, a zato končno po dolgem času jasno. Po nekaj kilometrih se ustavim ob enem od kamnov, ki označujejo pot in pojem zajtrk. Pot bo danes še dolga in ne smem pretiravati s hitrostjo.
Sonce ob 11h že prav močno pripeka. Ozračje ima 16°C a je zaradi vetra prijetno hladno.
Vasi so čedalje pogostejše, a ne vem, ali je to posledica gostejše naseljenosti ali mojih daljših razdalj.
Pred Valdesorjem prečkam športno letališče, ki je na današnjo soboto osamljeno in brez letal. Tu in tam pristane kakšna štorklja, a to se dogaja že od Seville. Tu imajo v bajerjih dovolj žab.
Pred Cáceresom dolgo hodim mimo vojaških zemljišč, pa tudi pot skozi dobro označeno mesto traja dobro uro. Mesto je precej veliko, s starim delom dvignjenim na hribu. Danes je, verjetno tudi zaradi sobote, veliko turistov.
Tu se ne bom ustavil, a tudi če bi se hotel, bi si moral prenočišče poiskati v kakšnem Hostalu ali hotelu. Turistični alberge – kjer lahko prenočijo tudi čisto navadni turisti je namreč že ob dveh popolnoma poln. Temperatura se je dvignila že na 22°C, pot pa naslednjih nekaj kilometrov vodi po asfaltni cesti. Po slabih 30 kilometrih je to za že utrujene podplate vse prej kot balzam.
Na srečo zadnjih nekaj kilometrov pot le zavije na peščeno stezo, kjer so na kamnih zložene lobanje krav in konj, če se kaj spoznam na živalsko anatomijo.
Hostel je na drugem koncu mesta in ker je danes menda sobota, so popoldne vse trgovine zaprte. Za večerjo izpraznim nekaj zalog, in ker je jutri ponovno dolg dan, se mi res ne da več pisati. Aja, Tudi danes bom prespal z nekim kolesarjem iz Seville.

Včeraj pozno popoldne se mi v Albergu pridruži kolesar David, ki živi z ženo in otrokm v Malagi, od koder je tudi pričel, sicer pa je doma iz Californije. Tako sva lahko pogovarjala čisto normalno, ne da bi se lomil s španščino.
Ker je bila ura že pozna, sva se oba kmalu odpravila spat.
Danes sem ob 7:30 že pripravljen in stopam nivim dogodivščinam naproti. Ker je bil večer popolnoma jasen, si nisem omislil palerine in nepremočljivih hlač, a se je že čez nekaj kilometrov izkazalo, da je bila odločitev napačna.
Kakšen kilometer hodim po glavni cesti N-630, nato pa pot zavije desno. Tu v vsakem grmu tiči kakšen zajec – dobesedno. Vzpnem se na grič, kjer kmetje pospravljajo po gozdu in kurijo vejevje. Samo to mi ni jasno, zakaj tako smrdi po zažgani plastiki in ne po lesu.
Vseskozi je oblačno, tu in tam posije sonce izza oblakov. Vsaj deževati je nehalo.
Pot je približno enaka kot zadnjih nekaj dni, le nekoliko bolj višinsko razgibana. Del ceste kjer poteka Camino na novo urejajo in vseskozi mimo vozijo tovornjaki in delovni stroji.
V Alcuéscar-ju ne bom prespal, saj je moj današnji cilj nekoliko dlje, iz razloga, da skrajšam etape dolge več kot 40km in nekoliko podaljšam tiste krajše od 30. V povprečju bom od danes naprej, naslednjih nekaj dni, hodil med 35-39km.
Po pašnikih, kjer se pasejo ovce leži kar nekaj okostnjakov – ovčjih seveda a očitno domačinov nič ne motijo.
Sprehajam se tudi mimo Romanskih najdbišč ter mostov, ki se bolj pogosto začnejo ponavljati v Casas de Don Antonio. Od tu do hostla mi ostane še okrog 6km.
Hostel kjer nocoj prenočujem je pravo razkošje. Ključi zanj se skrivajo v vaškem baru, cena pa je prav smešna. Premore dve spalnici s po dvema posteljama, kuhinjo, čudovito kopalnico z omarami in brisačami, ki jih sicer ne uporabljam – kdove, kaj se skra v njih, pralno-sušilni stroj, hladilnik, kaloriferji itd. itd.
Prva stvar, ki jo storim po tuširanju je pranje vseh oblačil, takoj za tem pa lov na trgovino, saj so bile včeraj popoldne vse zaprte in so mi zaloge že skoraj pošle.
Po posvetu z domačini za enimi čisto običajnimi vrati najdem pekarno, za drugimi pa se skriva vaška trgovina, kakršne smo poznali pred mnogo leti. Prodajalec za pultom ti lepo prinese vse, česar si zaželiš, po nakupu pa dobiš lepo na roko napisan račun. Pa še prav poceni je bilo vse skupaj.
Zvečer imam ponovno obiske. Tokrat prispeta dva popotnika, mož in žena. Malo se trudimo po Špansko, a ima prav čuden naglas. Ko končno pridemo tudi do teme, od kje smo, se predstavita kot Portugalca. Živela sta tudi v Španiji, tako da znata, predvsem mož, govoriti špansko. In ko enkrat prične govoriti, ga ni za ustaviti.
Imata pa smešen način potovanja, ki ga prav danes zaključujeta. Žena z avtom vozi hrano in opremo, mož pa se sprehaja. In ko naredi 30km, ga žena pobere in pelje v prvi alberge 🙂
Skupaj povečerjamo nekaj sadja, nato pa gremo vsak v svojo spalnico spat.

Poleg mene danes v albergu prespi še znanec hostelierja. Zjutraj se zbudim šele ob 7h in sem prepričan, da je že odšel, ker je popolna tišina. A ko se zbudi tudi on, se mu je tako mudilo, da se je komaj oblekel in že ga ni bilo več.
Zunaj še vedno dežuje in piha veter. Sledim puščicam, a že po nekaj minutah pridem do gradbišča, kjer ne morem nadaljevati. Domačini me napotijo okrog, a za to potrebujem kar nekaj dodatnega časa in ko po nekaj napačnih ulicah in posvetovanju s policistom na sredini velikega krožnega križišča le zapustim mesto, je ura že precej preveč.
Na srečo je le nehalo deževati, a pričelo je pošteno pihati. Morda se bo vreme le spremenilo.
V vodiču je pot narisana ob levi strani glavne ceste, toda oznake vseskozi vodijo na desno stran. Izgleda, da se je v zadnjih nekaj letih tudi pot spremenila. Sicer pa vodita proti santiagu dve poti. Ena je starodavna romanska, označena z zeleno, pri kateri je vedno opozorilo, naj se je popotniki raje izogibajo, ker ni vedno prehodna, ter druga, ki se včasih združi s prvo in je prijazna do pohodnikov. Označena je z rumeno barvo.
Kar sem vedno gledal po televiziji in mi ni bilo nikoli jasno, tu sedaj spremljam v živo. Po tleh veter nosi gmote vejevja spredene v velike žoge. Pa sem vedno mislil, da se to dogaja le na divjem zahodu.
Hodim po poti iz mivke, v kateri so globoki žlebovi, ki jih je pustilo nedavno deževje. Prav tako se borim tudi z mogočnimi lužami, katere moram na široko obhoditi.
Danes mi veter dela preglavice celo pri malici. Nahrbtnik vseskozi pada, karkoli želim pojesti bi odpihnilo, če ne bi držal…
Pot me vodi mimo moto kros proge z imenom Via de la Plata, do vasi Aljucén. Veter je še vedno neznosen, sveti sonce, ura pa je že 14. Prehodil sem šele 19km, a do naslednjega mesta jih je še 21. Odločim se, da bom tu prenočil, se odpočil pred naslednjimi etapami, ter si končno ponovno opral vse perilo, saj bo v vetru hitro suho. Ker je vas majhna, hitro najdem gospo s ključi, se oprham in operem perilo. Upam, da ga kljub dobrim ščipalkam ne bo odneslo.
Popoldne imam čas za počitek, kuhanje večerje in taktično pripravo naslednjih etap.

Ob pol sedmih prav počasi zlezem iz postelje, saj je v spalnici še kar mrzlo in pogledam proti sobi, kjer je spal drugi peregrino. Odšel je še predno sem se zbudil.Pošteno se pripravim na današnji dan, saj so včeraj Španci za sever napovedali hude padavine, za pokrajine zahodno od Via de la Plate pa orkanski veter.
Hoditi pričnem zgodaj, saj morda izpustim Torremegijo, v kateri ni alberga. Ravno ko zapuščam mesto prične vzhajati sonce, a se že po nekaj minutah skrije za oblake. Trenutno še ne dežuje, pot je odlična, zato nekoliko pospešim. V dobrih dveh urah sem oddaljen že 11km in ker se je ponovno močno stemnilo, na prvem kamnu z oznako camina pomalicam. Rad bi izkoristl ta kamen in suho obdobje, saj med kraji – ponavadi sta v enem dnevu dva ali trije – tam kjer začnem in tam, kjer se ustavim, ni prostora, kamor bi se lahko usedel ali položil nahrbtnik. Če je suho ni težav, saj zna biti trava prav prijetna. Ob dežju pa obstajajo le blato in luže.
Veselje ne traja dolgo, saj pot kmalu zavije na blatno stezo, oblaki pa prično puščati. Če sem še včeraj mislil, da se zemlja prijema podplatov, sem se močno motil. Podlaga kakršna je danes je prav obupna. Na podplatih imam vse, od blata, kamenja do vseh vejic, ki mi pridejo pod noge. Čevlji so tako težki, da bi se mi sezuvali, če prej ne bi malical in tudi če jih očistim so po desetih korakih enaki. Naselje po vsej verjetnosti nima zastonj takega imena. Barro – blato.
Dragi izdelovalci podplatov, naredite kaj, da se blato ne bo prijemalo.
A tokrat se ne dam in nadaljujem svoj tempo, pa čeprav se z vsakim korakom nekoliko odpeljem po svoje.
In kot da vsega še ni dovolj, začne močno, res močno, pihati. Na srečo imam rad zelo vetrovno vreme, kar mi da dodatne energije. Kljub temu le stežka držim zastavljeno smer.
V Torremegijo pridem ob pol dveh. Tu ni hostla in ker se počutim več kot odlično, nadaljujem svojo pot. Še vedno zelo močno piha, deževati pa je ravnokar nehalo. Celo nekoliko se je razjasnilo. Nekaj časa hodim po cesti, nato pot ponovno zavije med vinograde in žito. Če bi bilo žito nekoliko višje, bi se počutil kot v Gladiatorju.
Merida je nekoliko večje naselje – mesto, a ima svoj Alberge. Pot do njega pa ni označena, zato se odpravim do Ayuntamienta – mestne hiše, kjer mi prijazna uslužbenka razloži pot, naloži še cel kup papirjev o znamentostih, ter požigosa dnevnik.
V albergu sem prav presenečen, ker ne srečam včerajšnjega popotnika in sem ponovno sam. Hostelier pa je tudi prav posebne sorte. Gleda televizijo, cigarete, ki ležijo prav povsod prižiga eno z drugo in se pogovarja sam s sabo. Sicer pa tako umazanega hostla že lep čas nisem videl.
Sledi nakup hrane, nekaj hitrih posnetkov zahoda in tole pisanje.
Jutri me ponovno čaka zajeten kupček kilometrov, zato grem kar takoj spat.

Včeraj mi prijazni Španci naseljeni v hostlu ponujajo, naj si za večerjo iz hladilnika vzamem kar želim – ko ga moški odpre so znotraj ležali sami kosi mesa, razlagajo, da mi ga bodo spekli, itd. Bolj ko jim razlagam, da sem že jedel večerjo in da mesa nikakor ne jem, da sem vegeterjanec, bolj se spogledujejo in ne morejo verjeti ušesom. Tu očitno potrebujejo nekoga, da sadje in zelenjavo prežveči namesto njih.
Danes je moja pot krajša in v mestu ponovno ne bo alberga. Tudi jutri sledi podoben scenarij, le da bo razdalja blizu 30km. Zunaj dežuje, zato se mi nikamor ne mudi in prav počasi se pripravim za dež. Po zajtrku se spustim iz hriba v center naselja, kjer na policiji oddam ključe. Ura je že pol desetih.
Pot kmalu zvije na makedam in zagledam tipičen Camino razgled. Makedamska pot, polna širokih in globokih luž ter popolnoma ravna cesta, katere konec izgine nekaj kilometrov naprej za hribom.
V današnji noči sta se pesek in blato prav lepo napojila vode in z vsakim korakom sem nekoliko višji in težji. Plasti blata se namreč nabirajo na podplatih, kar upočasni moj današnji tempo. Podobno se mi je godilo že včeraj a v bistveno manjših količinah.
Po poljih in vinogradih skačejo divji zajci in to je tudi današnji največji dogodek. Cel dan dežuje in tudi palerina je po nekaj urah popustila dežju.
V naselje pridem zelo zgodaj, okrog 14h, a do nadaljnih 28km oddaljene Torremegie je za tako pozno uro predaleč.
Do hostala Case Perin me pospremi gospod, ki mi med potjo razlaga, kako je njegov prijatelj na konju prepotoval Portugalsko. Hostal je v redu, ima celo kuhinjo in TV. Le temperatura je nizka (12 st.). Upam da bo grelnik kaj pomagal.
Popoldne se mi v hostalu pridruži Španski pohodnik, ki jutri navsezgodaj nadaljuje pot do Méride (44km). Tudi sam bom šel zgodaj spat, jutri pa bom videl, kakšna bo pot in kako daleč me bodo nosile noge.

Jutro je hladno in prav priležejo se opečeni kruhki in marmelada. Hospitelier, ki je ponoči prespal v albergeju za danes napoveduje rahel dež, prav tako tudi za jutri, potem pa bo morda bolje.
Nič prav navdušen se odpravim proti Caminu, saj je hostel od poti oddaljen okrog 700m. Vmes moram obiskati še pošto iz dveh razlogov. Prvi je moja mobi kartica, drugi pa, da Mariji v Santiago de Compostelo končno pošljem zaščitno prevleko za nahrbtnik, ki jo bom potreboval le še za potovanje proti domu. Dodal bom še nepremočljivo jakno, saj sem se odločil, da bo palerina zadostovala. Marija je hosteliera, ki v starem centru Santiaga de Compostele (cca 50-100m od katedrale) na Rua de Villar 12 oddaja sobe za sprejemljivih 15 EUR (trenutno).
Pošta se je odprla že ob 8.30, a ker sem dobil informacijo, da bo odprta ob 9h se mi nikamor ne mudi.
S pošiljko ni bilo nikakršnih težav, kako napolniti moj Srečni Mobi, pa smo s skupnimi močmi tudi odkrili. Polnenje sim kartice – rešeno. Možno na vsaki pošti.
Ob pol desetih se odpravim proti Calzadilla de los Barros in že na prvem ovinku me želi neki ata peljati. Prav lepo se mu zahvalim za pomoč in vsak odhitiva svojim dogodivščinam naproti. To je bil tudi edini avtomobil, ki sem ga srečal do vasi. Vse več je vinogradov in trenutno je čas obrezovanja. Prične deževati, zapiha veter in močno se ohladi.
Puebla de Sancho Pérez je manjši kraj, ki ga prehodim v nekaj minutah, sledi pa mnogo večji – Zafra, skozi katero želim čimprej priti. Sam nisem preveč navdušen nad velikimi mesti, zato se bom podal v sosednji kraj, v katerem je tudi alberge. To je 5km oddaljen Los Santos de Maimona.
Pot vodi na hrib, nato se spusti v naselje.
Tu najprej poiščem turistični urad, ki pa je popoldan zaprt. Najbližja je knjižnica, kjer mi narišejo pot do policije, kjer bom dobil ključe albergeja. Seveda je policija na drugi strani naselja. Tudi tu so vrata zaprta, zato bo potrebno poklicati po telefonu. Policija pride čez 5 minut. In že se grejem v topli pisarni lokalne policijske postaje. Dobim ključe, toda alberge je na drugi strani naselja, na vrhu hriba. To je zelo hladen hostel (8°C) s toplo vodo, dvema spalnicama in kuhinjo v katerem začasno biva tudi španska družina, ki se mi pridruži okrog 21h, ravno ko pojem večerjo in se odpravljam spat.
Ura je že skoraj 23. Jutri se bom verjetno odpravil v le 16km oddaljen kraj, torej bom imel za hojo več kot dovolj časa.