Camino de Santiago

Danes zjutraj se res odpravim v žensko spalnico poiskat slovenki. Najdem jih, žal pa izvem, da vrjetno zaključujeta pešačenje zaradi bolezni ene izmed njiju. Hkrati pa izvem še to, da je prespala tu še ena slovenka Tina iz Velenja, žal pa to pridno dekle odide na hojo med prvimi, malo po šesti uri.
Naša skupina se še zadnjič skupaj odpravi na pot. Silvana, Carmen in Ma.Jesus se morajo namreč v nedeljo vrnti domov, saj so izkorstile svoj dopust.

Po nekaj urah počasne hoje prispemo do Villar de Maz…, kjer nek “domač obrtnik” v hostlu Fonsy zmasira nogo. Sam pa ta čas ob vinu poklepetam s Kanadčanko Generiere, ki delala v Glasgowu in sedaj potuje po Evropi, ter avstrjskim Študentom, ki sem ga pred tem že srečal v Leonu.

Ta dan je bil naš cilj Hospital de Orbigo, kamor smo prišli malo po 18. uri. Tu na moje veliko veselje srečam Tino. Žal smo prišli zelo pozno, Tako da nisva imela veliko časa za pogovor.

In kot je vidno na fotografiji, tudi Španci nimajo težav s prinašanjem otrok. Štorkelj je na celi poti zelo veliko.

Zjutraj brez zajtrka odidemo do Mansilla de los Mullas. Tu se pošteno najemo čokoladnih rogličkov, kakava in pravega pomarančnega soka (Zummo).
Hodimo precej počasi, ker Fonsy boli noga. V Leon pridemo okroh 13. ure, in tu bomo tudi prespali. Spimo v nekem hostlu v katerem velja še režim izpred petih let pred opicami, kjer moramo moški spati ločeno od žensk, kar velja tudi za poročene pare.

Od avstrijskega študenta izvem, da sta tu tudi dve slovenki. Poiskal ju bom zjutraj naslednjega dne, ker si bomo danes še ogledali katedralo in mesto.

Katedrala je od zunaj res lepa, znotraj pa jo je z razliko od Burgoske prepovedano fotografirati, pa tudi precej boj skromna je. Prevzamejo me le obarvana stekla, ki jih je res veliko po vsej katedrali.

Po zajtrku s pravim pomarančnim juiceom (pomaranče stisnjene naravnost v kozarec) krenemo proti Reliegosu.
Tokrat po pol ure res lahko preizkusimo palerine. Dežuje in piha kar lep čas, in nič ne kaže, da bo nehalo.

Naši nepremočljivi čevlji so seveda mokri zunaj in znotraj, palerina pa je opravila svoje.

Nekoliko pred Reliegosom se zjasni in poiščemo si primeren Albergue. Tokrat ima naša skupinica svojo spalnico in lahko mirno uživamo v svojem tempu in uri za spanje oz. vstajanje.

Danes smo prehodili okrog 36km.

Po mirni noči, se okrg 6.30 odpravimo na zajtrk v čokoladnico. Komaj čakam dobrote, a na koncu se izkaže, da je njihova specialiteta čisto navadna vroča čokolada. Sredi zajtrka prične kar naenkrat močno deževati. Na naše veliko veselje pa preneha še pred pričetkom hoje.

Prvih 17km poti se precej vleče, saj je pokrajina nezanimiva, pot ravna in mokra, pa še oblačno je za povrhu. Čez kakšne 3 ure se začne počasi jasniti.

V naslednjem večjem kraju malicamo. Na voljo je tortila franceso con kesse (ali nekaj podobnega), kar je zmešano jajce s sirom narejen kot sendvič ni ravno po mojem okusu in prepričanju. A ker sem lačen, zamižim na eno oko in pojem. Poleg pa je še odlična paradižnikova solata in vino.

Kmalu zapustimo Palencio. Od tu naprej bomo nekaj dni hodili po Leonu.

Po dobrih 40 km. se ustavimo v Sahagunu.

Danes pot nadaljujemo v skupini šestih. Par in tri dekleta iz Španije ter jaz.
Popotovanje je zabavno, saj smo ravno prava skupina, da v barih dobimo svojo mizo, skupno solato, juho… trobijo nam vlaki, tovornjaki… Prav zanimivo, kako močnejša je lahko večja skupina. Po drugi strani pa smo se zaradi množice nekoliko odtujili in se ne pogovarjamo več toliko osebnih stvari kot prej.

Pot nadaljujemo preko Boadilla del Camino, Fromista, Poblacion de Campos, Villacazar de Sirga do prenočišča v Carrion de los Condes. Tu nas vseh šest pošteno opere perilo v pralnem stroju.

Če smo se včeraj pritoževali nad mrazom, potem res nismo vedeli, kj nas čaka danes. Zjutraj slana in vsega skupaj 1°C. Čez dan pa je bilo sončno in se je segrelo do pribl. 24°C.
Startamo v Rabe de la Calzada, nakar sledi vzpon do Hornilos del Camino, Arroyo San Bol, Hontanas, kjer se nam ponovno pridružijo 3 Španke, San Anton… do 40km oddaljenega cilja v Irero de la Vega. Med potjo se ves čas zabavamo.

V hoji pričnem uživati. Telo se je privadilo dnevnim naporom. Z žulji nimam težav in tudi družba je prijetna. Le noga me še vedno boli, ampak mislim, da bo šlo tudi to kmalu na bolje.

Večerjamo v hostlu, skupaj s Hansom iz Nemčije, Kanadčanom iz Ottawe in nekaj Francozi.

Na zadnji aprilski dan res odidemo skupaj s špancema. Pot nadaljujemo od Atapuerca po dolgi poti skozi industrijsko cono do 14km oddaljenega Burgosa. Zjutraj je le 3°C in vsi se pritožujemo, da je frio. Na srečo imam s seboj tople zimske rokavice in kapo iz goretex-a.
Zato pa nas v Burgosu čaka katedrala. Ko sem jo zagledal sem se najprej začudil nad njeno velikostjo. Kasneje pa nad prelepo notranjostjo. Vrjetno je prav zarati tega zelo obiskana. Pohodniki imamo s potrjenim dnevnikom 50% popust, dovoljeno pa je tudi fotografiranje. Seveda brez bliskavice. Ko stopimo v katedralo, nas prevzame njena velikost in lepa notranjost. Velikost vsake sobane v katedrali bi lahko primerjal z velikostjo povprečne slovenske cerkve.

Tu srečamo še tri Španke, s katerimi nadaljujemo pot. Seveda tudi te ne znajo angleško, zato se sporazumevamo na vse do sedaj omenjene načine… Gre nam odlično, le tempo hoje imamo, glede na mojo nogo, kar hiter.

—
Pred kratkim (malo po prehojenem Caminu) sem na tv gledal film o Ivani Blazni. Snemali so ga tudi v tej katedrali. Prav zanimivo je v filmu gledati katedralo, po kateri sem že hodil.
—

Do Rabe de las Calzadas smo danes prehodili 28km. Jutri bomo pot nadaljevali skupaj, torej skupinica petih špancev in mene.

Zaradi veliko prehojenih kilometrov nisem imel prav veliko časa sestavljati te komentarje, zato sem si vzel vsaj toliko časa, da opišem pot treh dni.
Danes ponoči je bilo v Beloradu znova precej smrčanja. Vstanem okrog 7. In pojem zajtrk v hostlu – mafini z margerino in marmelado ter tu slavno Cola-Cao (kakav). Za malico si nabavim nekaj rogljčkov ter 1/4 kg čokolade, ki je neprimerno boljša od tiste, ki jo zavijejo svizci.

Del poti prehodim s Špancema, ki ju srečujem že nekaj dni oz. od vodnjaka z vinom. Sicer pa je cel dan oblačno in vetrovno, z okrog 9°C.

Do cilja v Atapuerci, prehodim še pot od Tosantosa, Villafranca Montes de Oca, in 13km do San Juan de Ortega.

Danes je bil najvišji vrh okrog 1200m, prehodil pa sem okrog 36km.

Znova prespimo skupaj s Špancema Joakin in Fonsy, ki govorita (kot po pravilu) ravno toliko angleško, kot jaz špansko, torej – nada. Na srečo imam s seboj slovarček najpogostejših fraz in besed, s pomočjo katerega si izmenjamo nekaj informacij. Joakin je odličen igralec in kar mi želi povedati, pokaže z rokami in izrazom. Fonsy pa za razliko ni ravno zelo zgovorna. Jutri bomo pot nadaljevali skupaj.

Po mirni noči se znova zbudim z nogobolom, in nisem prepričan, kako bom prehodil zastavljenih 35km.
Vreme je ponovno zelo mrzlo in vetrovno. Samo čakam, kdaj se bo ulilo. K sreči pade le nekaj kapljic dežja in mi ni potrebno obleči palerine.

Sledijo Santo Domingo de la Calzada, Granon, Redecilla, Viloria de Rioja, Villamayor del Rio in končno tudi moj 40km. oddaljen Belorado. V krajih se zaradi razbolele noge ne ustavljam. Dokler se noga ne ogreje je po počitku samo še slabše. Kraji in poti se zato danes precej vlečejo. Tudi s fotografije je razvidno, da pot ni najbolj zanimiva.

Tokrat nas je v podstrešni spalnici okrog 25 in vsaj en smrčač gotovo ne uide. Ponovno srečam španca. Tokrat se ne spuščam v nikakršne pogovore. To popoldne oz. že večer bom po dolgem dnevu raje počival. Trenutno mi sprehodi po okolici ne odgovarjajo.

Veliko ljudi je prepričanih, da so glavne teme romarjev v popoldanskih pogovorih težave z nogami, žulji, bolečinami… Moje izkušnje so do sedaj popolnoma drugačne. Pogovarjamo se o krajih, kjer živimo, o ljudeh in njihovih navadah, hrani in običajih. Po sedmih dneh še vedno nihče ne more dojeti, da smo ljudje, ki smo se odločili prehoditi celotno pot popolnoima drugačni od večine, ki jih srečujemo v svojem normalnem življenju – sami posebni primerki.

Že včeraj me je pričela boleti desna noga. Vrjetno gre za vneto mišico oz. živec. Zjutraj me noga boli še nekoliko bolj kot sinoči, zato si privoščim malo krajšo pot mimo Najere, od koder tudi fotografija, do Azofre.
Tu prenočim v hostlu, kjer so sobe opremljene z dvema posteljama in me bolj spominjajo na omare. Tudi zunanjih žaluzij se ne da premikati, kaj šele odpreti. V sobi je sicer prijetno. Spim s starejšim italijanom.

Pot sem prehodil sam. Srečal sem le enega kolesarja. Tudi vasi se mi zdijo prazne. V Najeri si kupim malico. Trgovina izgleda tako kot kakšna naša vaška trgovina izpred 20 let. Prodajalki nekako razložim in pokažem kaj bi rad. Tudi ona se potrudi, tako da danes ne bom lačen. Imajo res odlične olive 🙂

Vreme je oblačno in precej mrzlo, saj je le 12°C, in povrhu še pošteno piha.

Danes je en od dni, ko nimam ravno veliko volje in energije. Pospravim po nahrbtniku, se stuširam povečerjam in popoldne preživim sam s seboj in meditacijo. Popoldne pride v hostel skupina otrok in postane kar živahno. Zvečer so odšli naprej.