Krajši pohodi

Noč je bila še mlada, in želodci prepolni, pot okrog Bohinjskega jezera pa ravno prav dolga. Odločili smo se, da pot prehodimo v smeri urinega kazalca.
Prve table so bile malce nasprotujoče, saj je bila na eni razdalja od Ukanca do Ribčevega Laza 4km, na drugi pa čas 2 uri. Bolj kot sem računal, manj mi je bilo jasno.
Pot proti vzhodu je potekala po gozdu, nad gorami pa je že vzhajala luna. Po dobri uri in petih kilometrih prispemo do polovice poti, čaka pa nas še druga polovica, nazaj proti Ukancu. Tudi ta del poti je namenjen le peščem in speljan nekaj metrov od ceste, po makedamu.
Po poldrugi uri nenaporne hoje in dobrih 11 kilometrih se vrnemo do šotora, kjer že čakajo mehka ležišča.

Bil je lep sončen dan in pred Moderno galerijo smo se zbrali z namenom zbrati nekaj finančnih sredstev in opozoriti javnost s problemom lakote po svetu. Ob pogledu na pesčico ljudi sem najprej pomislil, da sem prireditev Pohod za hrano že zamudil, a nato žalostno ugotovil, da je to realna slika tega, koliko ljudi je pripravljenih pomagati pri odpravi lakote. Še večja sramota pa je, da se je zvečer na bližnji lokaciji v Hali Tivoli zbralo 7.000 ljudi z namenom “zabavati se”, kjer je vsak udeleženec za svojo dvourno zabavo izključno z vstopnino porabil za 72 obrokov, in kjer je vsak telefonski glas veljal 18 obrokov hrane. In v času te 2 urne zabave je po svetu zaradi lakote umrlo 1200 otrok.

Pred pričetkom pohoda nam je Jani Kovačič zapel nekaj svojih skladb, nato pa smo se po Cankarjevi in Čopovi ulici odpravili čez Tromostovje po Cankarjevem nabrežju, čez Čevljarski most in Hribarjevem nabrežju nazaj do Prešernovega trga in proti Tivoliju.

Za končno podobo pohoda so poskrbeli še Gianni Rijavec in Suhe češplje, ter nepričakovan govor Jacque Fresco-a, ustanovitelja in direktorja projekta: The Venus project.

Še vedno je sijalo sonce, mi pa smo se zamišljeni razšli.

Podpišite peticijo in povejte svetu kako ste jezni ob milijardi kronično lačnih ljudi!

Lakota predstavlja največje tveganje, ki ogroža globalno zdravje.
Vsako noč gre ena milijarda ljudi spati lačnih.
Vsak dan zaradi lakote umre 25.000 ljudi. Med njimi je 14.000 otrok.

Letos se bomo že tretjič pridružili več kot 300.000 pohodnikom na 210 lokacijah po vsem svetu v boju proti lakoti ter se podali na kratek pohod po središču Ljubljane v nedeljo 6.6.2010 ob 13:00 s pričetkom in zaključkom v Tivoliju na Jakopičevem sprehajališču. S tem želimo opozoriti javnost na pereče probleme lakote tako v svetu kot pri nas. Zavedamo se, da je kar nekaj pomoči potrebnih posameznikov in družin tudi v Sloveniji, zato bo ta pohod in zbiranje prostovoljnih sredstev namenjeno predvsem njim. Naredite svoj korak tudi vi in se nam pridružite!

Pohod za hrano ima en cilj – da se otroška lakota konča do leta 2015!

Pohod za hrano je letni dogodek namenjen zbiranju finančnih sredstev in osveščanju javnosti o svetovnem problemu otroške lakote in podhranjenosti, katerega glavni nosilec je institucija WFP (World Food programme) znotraj organizacije Združenih narodov. V organizaciji jo podpirajo tudi korporativni partnerji, in sicer TNT, Unilever in DSM. Pohod poteka na isti dan v vseh 24-ih časovnih conah, po mnogih državah in mestih sveta.

WFP je največja humanitarna organizacija na svetu, ki se bojuje s svetovno lakoto. V letu 2010 bo dostavila hrano 90 milijonom ljudem v 73 državah.

Več na uradnih straneh: Walk the World in World Food programme

Vir: pohod.gibanje.org
Organizator dogodka Pohod za hrano 2010 je Gibanje za pravičnost in razvoj in TNT.

In kako še lahko pomaga vsak izmed nas: How to help

Sončno popoldne izkoristiva za raziskovanje severo-vzhodnega dela obale otoka Pag-a. Od daleč je pot videti prav prijazna, ko pa prideva blizu, je potrebno nekajkrat tudi plezati. Sonce zaide zgodaj in vračava se že v temi.

Iz Beke, ki je še v Sloveniji, pot poteka v dolino proti vasi Botazzo (Botač), ki je že v Italiji. Pot se ponovno dvigne proti kolesarski in peš stezi, od koder je lep razgled proti dolini in morju. Nekaj plezalcev se že vzpenja po mnogih plezališčih ob poti. Sledi spust v Bagnoli superiore (Gornji Konec), proti Bagnoli della Rosandra (Boljunec), kjer je nekaj trgovin in pekarna iz katere preveč lepo diši, da bi jo spregledala.Od tu se obrneva proti vzhodu in povzpneva po strmem klancu na bližnji hrib proti cerkvi Sv. Marie, katero sva prej opazovala z druge strani doline. Krožno pot zaključiva s spustom mimo slapa v Botač in nazaj v Beko.
Pot je označena slabo in nekajkrat se morava odločati po občutku. Markacije so Modro-bele in rumeno-rdeče.

Popoldne je čudovito, vendar je že precej pozno. Časa imam še ravno dovolj za okrog 15km. Odločim se za krajši izlet v Gornjo Radgono in to ob Muri. Domačini me pripravijo na to, da pot po vseh neurjih ni najbolje urejena, je pa do Gornje radgone le 6 km.

Pričnem pred parkiriščem, kjer sem že včeraj opazil smerokaz z napisom “Pot ob Muri”. Toda že po nekaj metrih se izkaže, da pot vodi proti JV, nameto severo-zahodu. Izberem prvo pot levo in prav kmalu končam med visoko travo in polomljenim drevjem. Kljub temu pot nadaljujem do bližnjega jezera. vmes moram prečkati še potok, preko katerega se je na srečo podrlo drevo.

Okrog jezera, mlake, ali kakorkoli bi lahko rekel tisti vodi, vodi pot, ki se konča z opozorilom o privatni lastnini in hoji na lastno odgovornost. er nikoli ne veš, kakšni ljudje se sprehajajo tod okoli, se emljišču seveda izognem in nadaljujem proti reki. Na Panonski cesti prečkam enega izmed rokavov Mure, nato se po gozdnih poteh počasi prebijam do sprehajalne poti. Vmes me čaka še okrog 200 metrov skokov čez podrta drevesa, visoko travo, koprive in pajkove mreže. Tu že dolgo ni bilo nobenega sprehajalca. Morda pa sem sam zgrešil pot.

Končno hodim ob reki in na sosednjem bregu opazujem sosednnjo državo, na kar opozarja tudi napis ob brežini. Po šestih kilometrih seveda ne duha ne sluha o Gornji Radgoni. Izkaže se, da je pot le nekoliko daljša. Recimo okrog 3km oz. dobre pol ure. V Gornjo Radgono prispem precej pozno, zato naredim krog po ulicah, mimo igrišča in se poskušam vrniti po najkrajši poti nazaj v Radence. Ob Muri, mimo Mele, Črne mlake in ker je bilo že temno, po cesti do centra, kjer me je že čakala večerja.

Če se boste odpravili po tej poti, vam za pričetek poti svetujem Pannsko cesto, s katere se lahko po gozdni cesti elegantno priključite prehajalni poti ob muri. In ne pozabite na zaščito pred komarji, ki jih je v teh krajih v izobilju.

Prav danes je evropski dan brez avtomobila, zato se v popoldanskih urah odpravim po poti hunskega kralja Atile, imenovanega tudi “bič božji”, ki se je na enem od vojaških pohodov ustavil na Kapeli.
Očaran nad pokrajino si je dal tu zgraditi grajsko trdnjavo z zakladnico. Atila si je poleg jezera z nenavadno toplo izvirsko vodo omislil še menda najstarejšo kopalnico na svetu. Z izvirsko voda pa je menda ogreval celo graščino. Na severni strani pa je Atila zgradil zakladnico, ki je roparji niso nikoli odkrili.

Potres, ki je v davnih časih trajal cel teden pa je seveda izbrisal tako graščino kot tudi mineralni vrelec.

Ker sem trenutno v Radencih, in je Kapela oddaljena le nekaj kilometrov, se seveda do izhodišča odpravim peš. Pričnem pri krožnem križišču, pred vhodom v zdravilišče. Sledim poti proti kapeli. Na pločniku je pot označena z belimi srci, tu in tam je kakšna puščica z imenom poti.

Dan je sončen in ob zgodnjih popoldanskih urah je temperatura za hojo nekoliko previsoka. Po glavni cesti zapustim Radence in tu pot zavije desno proti pokopališču. Tu je nekaj parkirnih prostorov, ki bi bili lahko tudi izhodišče za to pot.

Sledi vzpon proti Kapeli in cerkvi, od koder je čudovit razgled proti Radgoni in okoliških gričih. Kraja imenovanega “Atilova graba” se je menda dolgo časa držalo prekletstvo in prav s postavitvijo te cerkve je bilo končano. Kraj se sedaj imenuje “Šutjova graba”.

Po peščeni poti po nekaj metrih pridem do ozke asfaltne ceste, kjer srečam domačina, ki obira kostanj. Povabi me na vino, a ker sem šele dobro pričel, se raje odločim za vodo. Prinese pa mi še sladko domače grozdje. Pripoveduje mi o gradu, o Atili in da ne bom presenečen, če na določenem kraju ne bom videl ničesar. Obdelava še nekaj tem, nakar nadaljujem v grapo in na domnevno mesto graščine.

Seveda ni bilo ničesar videti. Nadaljujem proti Dolini miru, po gozdu do glavne ceste. Tu se pot razcepi. Desno zavije krajša različica, naravnost pa daljša. Odločim se za slednjo.

Prvih nekaj metrov poteka pot dvoriščih in vrtovih. Lastniki morajo biti nad začrtano potjo zagotovo navdušeni. Ko pridem iz gozda zavijem desno in od tu le še sledim znakom. Hlaponc, Radenska pot in nazaj proti Kapeli, kjer se po isi poti vrnem nazaj v Radence.

Skupna dolžina poti iz Radencev je okrog 12km, krožna Atilova pot pa je dolga 5,5km oz. 4km (krajša različica). Pot je lahka, z nekaj krajšimi vzponi.