Daljši pohodi

Včeraj se mi je izpolnila želja, da bi enkrat spal v -ta pravem albergu-. Druga želja, da bi enkrat na Caminu spal na prostem pa upam da se mi izpolni enkrat, ko bo zjutraj vsaj 10 stopinj več.
Dvo centimeterski blazini ponoči nista nudili ne vem kakšnega udobja, prostor pa se je prav lepo segrel in ko sem zjutraj stopil ven, me je pošteno zmrazilo. Počakal bom vsaj še do osmih, da bo vzšlo sonce.
Zaklenem velika železna vrata in se sprehodim do nabiralnika mestne hiše, da vrnem ključe. Seveda ob tej -zgodnji- uri ni še nikjer nikogar. Tu in tam kakšen avtomobil.
Pot do Montamarte poteka, le kje drugje, po dolgi ravni makedamski poti, ki ji ni videti konca. Po treh urah se le prikažejo hiše. Pot poteka skozi naselje, toda nikjer ne zasledim trgovine. Z iskanjem pa tudi ne bom izgubljal časa. Moje zaloge v nahrbtniku se bližajo koncu. Imam še pol vrečke v sladkorju praženih mandljev, če temu lahko rečem hrana, dva dni star kruh in nekaj sadja ter makaronov, ki pa jih neželim jesti surovih. Zato pa je nahrbtnik kljub obilici vode peresno lahek več kot 14kg zagotovo nima.
Pot mimo jezera in reke vijuga levo in desno. Naredim 5km a se ne premaknem nikamor. Še vedno vidim pot, po kateri sem hodil pred več kot eno uro.
7km pred ciljem se ustavim v baru, da nekaj pojem. Zaloge so skopnele, v vasi pa je ob 16h še siesta in trgovine so zaprte. Mislim, da je to prvi bar, v katerem bom malical. Ali pa drugi. Ne spomnim se več. Na splošno se jim izogibam, prav tako restavracijam.
Pot je danes sicer dolga, a prav nič zanimiva, zato nimam o ničemer pisati.
Danes je moj zadnji dan na Caminu Via de la plata, ki se zaključi v Arbas de Puerto. Jutri se pot razcepi in nadaljujem po Camino Mozárabe oz. Camino de Fonseca. Podatki so na vsaki info tabli ali knjigi drugačni. Ko pridem domov bom zadevi poskusil priti do dna.
Vsekakor se lažji del poti čez nekaj dni zaključi in ostane še zadnja tretjina gorskega Camina.

Danes naj bi prehodil 32km do Zamore, toda ker se želim mestom izogniti, in jutrišnjo 40km etapo skrajšati, bom pot poskusil podaljšati za 6km, do Roales.
Alberge, kjer sva prespala z Gottfriedom, je čist, s kuhinjo in 12 ležišči. Cena je nekoliko višja, na račun čistih rjuh – le kdo jih potrebuje?
Danes je za bujenje skrbel Nemec in sicer ob 6:15.
Po krajšem zajtrku se odpraviva v mrzlo jutro. Ura je še zgodnja in kar nekaj časa sonce še ne bo pokukalo izza hribov. Kljub rokavicam in kapi je pošteno mrzlo.
Naselje je majhno, zato se prav hitro ponovno znajdeva ob opuščeni železniški progi. Sonce prav počasi pokua izza hribov in ptiči pričnejo prepevati. Kmalu se bo segrelo. Malo postanem, se razgledam in se prepustim užitkom. Gottfried gre naprej, saj ga zanimajo le mesta in stvaritve, ki jih je postavil človek. Na Camino pač hodimo z različnimi razlogi.
Pot danes začuda ne poteka v celoti po ravni črti in tudi asfalta je je nekaj metrov. Po prvi tretjini poti prečkam Villanueva de Campeán, naslednji kraj pa je Zamora. Na tem delu srečam Gottfrieda, počivati v senci. Tu ga prehitim in do Zamore se ne srečava več.
Zamora je bistveno manjša kot Salamanca in po moji prvi oceni starejša. Pri lokalnih policistih skušam dobiti informacije o 5km oddaljenem Roalesu, a nimajo pojma. Na telefonski številki mestne hiše pa se tudi nihče ne javi. Verjetno bo za to kriva nedelja. V knjigi piše, da alberge je, na seznamu Alvip pa ga ni. Vseeno bom poskusil srečo. V najslabšem primeru bom moral od Roalesa prehoditi še 12km.
V Zamori si v prvi pasteleriji kupim nekaj dobrot in v sladkorju pražene mandlje. Nakupu sledi pohod proti današnji končni postaji.
Pot mine hitro, mimo gradbišča nove avtoceste, kjer je ponovno nekaj zmešnjave z oznakami in že stojim pred mestno hišo v lovu na ključe. Stare ženičke, ki posedajo na klopeh me napotijo v sosednjo hišo, kjer mi gospa iz Ayuntamienta prinese šop ključev. Napoti me na glav o cesto v stavbo Salon Municipal Roales.
Kmalu se znajdem pred velikimi železnimi vrati. Ko odprem, sledi presenečenje, saj stopim v prazen prostor 15x15m z odrom in mizo na njem.
Na dvorišču je za drugimi železnimi vrati stranišče in kopalnica z ledeno mrzlo vodo.
Na odru si torej posteljem z edinima dvema umazanima blazinama in se prav na hitro umijem.
Tu so v nedeljo zaprte vse trgovine, restavracije v tem naselju ni, najdem le bar, kjer si za večerjo privoščim sendvič in kos tople tortille patate.
Sedaj si bom za kakšno urico prišgal plinski grelnik, kakršnega srečamo pri nas pozimi na stojnicah in se pripravil na spanje.

Danes bo sledila še ena etapa s prav lepim številom kilometrov. Iz Salamance se odpravim malo pred osmo toda v mestu je prav pusto. Med stavbami nikjer ne posveti sonce, povsod, kjer smetarji še niso opravili svojega dela leži polno odpadkov, mladina, ki komaj stoji na nogah se odpravlja domov, razbita izložba… Prav zaradi takih stvari mi večja mesta niti malo niso všeč. Morda sem mestne gneče naveličan že od doma. Gottfried pa ne more in ne more prehvaliti Salamance. Za danes je rekel, da se bo ustavil v prvem Albergu v Calzada de V.

Alberge je na začetku mesta in predem pridem ponovno na pravi Camino mineta skoraj dve uri. Tu ponovno posveti sonce in izpušne pline zamenja vonj cvetja.
Pot ponovno poteka po peščenih cestah brez konca. Naselja Aldeaseca de Armuña, Castellanos de Villiquera in Calzada de Valdunciel, kjer je alberge bežijo mimo mene.

Med potjo srečam kmeta, ki po prvi oceni že dolgo ni srečal nikogar, saj mi že od daleč maha in ko pride bliže, ga ni za ustaviti. Govori in govori. Ponovno sem pred nalogo, da mu razložim, kje je Slovenija, ki jo takoj poveže z rusijo. Komaj mu dopovem, da je to del bivše Jugoslavije. Nekaj časa mu je jasno, nato pa nas začne mešati s Srbijo. Obljubi mi lepo vreme, mi zaželi buen Camino, nato pa se postavi pred svoj res ogromni traktor z jelenčki in vpraša: Ali imate tudi pri vas take? Rečem, da malo manjše in je takoj še bolj nasmejan. Izgleda, da je tudi tu pomembno, kako velikega imaš 🙂

Sledi zelo slabo, morda ne tako slabo kot dvoumno, označena pot, ki poteka po in ob N-630. Vso zmedo gre pripisati novi cesti A-66, ki jo ravno gradijo. Deloma hodim tudi ob progi, ki že vrsto let ni v uporabi, saj je vsa zaraščena in rjasta.
Blizu španskih zaporov me nekdo od daleč pokliče. Seveda, Gottfried. Odločil se je, da bo šel tudi on do El Cubo de Tierra del Vino, ali pa si je mislil, da bo bolje če hodi z nekom, ki zna vsaj malo špansko. Skupaj hodiva po novo narejeni avtocesti in verjetno sva ena izmed redkih, ki bodo hodili po njej, saj jo bodo izgleda kmalu odprli.

Okrog pol šestih se končno znajdeva pred albergom. Po telefonu moram le še poklicati za ključe, in že uživava vsak na svoji postelji.

Večerjo si tokrat skuham na čisto pravem štedilniku, operem nekaj perila, ki ga bom skrivaj posušil na električnem radiatorju, potem pa se posvetim počitku.
—
Axi, tudi tebi želim vso srečo na Camino del Norte. Ta je zame še vedno tisti, ki mi je ostal v najlepšem spominu. Tako po pokrajini in doživetjih – naklučjih, kot po prijaznosti domačinov.
In seveda dobrodošla v družbi vseh, ki smo prehodili enega od Caminov in nas sedaj nekaj vleče nazaj 🙂
—
Branka, nikakor te nisem hotel prestrašiti. Seveda je pot prečudovita in če jo vsako leto prehodi nekaj tisoč romarjev, med katerimi smo lepo zastopani tudi Slovenci, ne vidim razloga za strah. Še vedno pa sem mnenja, in bom kot kaže tudi ostal, da je edini pravi Camino tisti, ki ga prehodiš sam.
—
Mimogrede, v reviji Peregrino sem zasledil podatek, da je bilo rekordno leto 2004 (Jakobovo), ko je v Santiago v celem letu po vseh poteh prišlo 179.944 romarjev, kar je povprečno nekaj manj kot 500 dnevno. Če odštejemo še manj obiskane zimske mesece, si ne predstavljam gneče v Santiagu DC.

Upam, da nisem poleg vsega danes vstal še z levo nogo… Ne, nisem vraževeren, va vendar je danes petek. Pa še blizu polne lune smo.
Ponovno sem v odlični formi in čaka me le 26km do Salamance.
Nikamor se mi ne mudi, zato v miru pozajtrkujem, v mikrovalovni pečici si skuham čaj in pojem naj včerajšnjih dobrot. Odidem šele ob osmih, zato je sonce že visoko in odveč so vsa oblačila, razen majice s kratkimi rokavi. Ponovno bo lep sončen dan, saj na obzorju ni niti enega samega oblačka.
Iz vasi pridem še predno se dobro zavem. Če sem še včeraj pisal, da so sončne elektrarne zamenjale veterne, sem se pač uštel. Na koncu vasi je namreč polje približno 2000 sončnih panelov.
Pot bo danes potekala v skoraj ravni črti, ki se bo prelomila le v prvi in edini vas, ki jo bom prečkal v petem kilometru. Pot do tja mine kot bi trenil. V Morelle opazim alberge, ki v knjigi ni označen. Žal zanj nisem vedel, a že mora biti tako, saj drugače ne bi spoznal včerajšnje pekarice in hosteliere 🙂
Nikjer se ne morem izgubiti, saj daleč naokrog ni nobene druge poti, dežuje tudi ne, veter ne piha in ni kamenja, torej nimam izgovorov. V roke vzamem španščino in se odločim, da se pošteno naučim števil in števnikov.
V Morelle se izgubijo oznake za pot in za pomoč prosim mimoidočo starejšo sprehajalko. Mimogrede jo še pošteno izprašam glede letnic v španščini.
Čez nekj ur se v daljavi le prikaže mesto. Nad njim se dviga siv oblak, ki na obeh koncih mesta zbledi. Kdo bi si mislil, da mesta pridelajo toliko nesnage.
V Salamanco, mesto kulture, kot jo oglašujejo, pridem čez puente romano in nedaleč stran je tudi alberge. Odpre se šele ob petih, pa še poklicati je potrebno. S hostelierom se zmeniva za pol peto.
Med tem imam nekaj časa za ogled starega dela mesta. Kot da že ne bi dovolj hodil.
Po tuširanju in pranju perila se mi pridruži še Gottfried, ki je prišel že včeraj in prenočil v mladinskem hostlu. Španec pa si je zaradi fieste v svojem kraju vzel mesec dni dopusta.
Za večerjo si v mikrovalovni pečici, ki se je ponavadi izogibam, skuham makarone – prosim brez komentarjev, da to ne gre 🙂 in jih s še večjim užitkom pojem.
Z 62 letnim Nemcem iz bližine Aachna, ki se ob pol desetih vrne iz mesta se pogovarjava še kakšno uro, nato pa se zavlečeva vsak v svojo spalnico.
Danes sem zaključil pot v Španijo. Od jutri naprej bom hodil iz Španije. Tudi kilometrov se je nabralo že čez 500, kar pomeni, da je za menoj približno polovica poti.
—
Etape so bile res naporne, toda tokrat sem ubal drugačen pristop in uživam v vsakem dnevu posebaj. Četudi je naporen.

Prejšnje tri dni zvečer res nisem imel več prav veliko volje pisati teh člankov, saj sem v hostle prišel pozno popoldan (po 18h) in ko sem vse postoril, si skuhal in pojedel, je bila ura že vsaj 22. Zato se bom poskusil danes oddolžiti za prejšnje dni.Pot bo danes končno nekoliko krajša. 30km pot bo ponovno potekala le med dvema krajema, brez vmesnih trgovin ali barov. To pomeni, da bo v nahrbtniku poleg vse opreme še 2kg vode in ravno toliko, ali pa nekoliko manj hrane. Španec me je celo prepričeval, da v San Pedru ni trgovin in barov. Morda sem ga napačno razumel in jih ne bo DO San Pedra.
Ko se zbudim, najprej začutim noge, ki si še niso opomogle od preteklih dni. Tu resnično spoznaš, da so nekatere stvari, na katere nikoli niti ne pomisliš ali pa so same po sebi umevne, vredne veliko več. Ravnokar sem mislil na noge 🙂 in na to, koliko pozornosti jim ponavadi posvetim.
Ko stopim na trdno podlago, v stopalih začutim vsako kito posebaj. Ta bolečina je le trenutna, saj po nekaj metrih hoje izgine, in dokončno bo izginila, ko bo za mano nekaj normalno dolgih etap. Upam.
V nahrbtnik zložim stvari, ki ležijo vse povprek, saj imam spalnico z 12 ležišči samo zase. V čutaro in plastenko nalijem vodo in obtežim nahrbnik ter se odpravim zajtrkovati.
Oba ostala popotnika sta že končala in se pripravljata na odhod. Meni pa se danes nič ne mudi, zato si privoščim zajtrk s sadjem vred.
Iz naselja z nekaj hišami pridem v manj kot minuti. Lahko si bom ogledal še en sončni vzhod. Obrnem se tudi na drugo stran, kjer ravno zahaja polna luna. Če še ni pa še bo, ali pa je ravnokar že bila.
Travniki so lepo pobeljeni in temperatura je na 850m okrog -3°C Tudi luže so lepo pomrznjene in sonce jih stopi šele po slabi uri.
Hodim po pašnikih, kjer se nič hudega sluteč pasejo krave in veliki črni biki. Verjetno jih ne bodo redili zaradi mleka. Za vsak slučaj pospravim rdečo -nogavico- s telefonom, ki binglja iz nekoliko manj rdečega nahrbtnika. Kljub temu me bik še vedno opazuje s prav posebnim navdušenjem.
Pot se sedaj povzpne v hrib, od koder se lepo vidi številne veterne elektrarne, ki so zamenjale sončne, na desni strani pa se prav žalostno bohoti druga plat človeškega odnosa do zemlje – divje odlagališče odpadkov.
Rumenih puščic je zmanjkalo, pot GR-100 ni več označena in to bi lahko pomenilo le to, da sem nekoliko premalo gledal stvari, ki bi me morale zanimati.
K sreči se iz kot bi padel z Lune pojavi avto. Ustavim ga in povprašam za pot. Mlajši moški se na široko zasmeji, saj očitno nisem prvi, ki je zgrešil smer. Pokaže na točko nekj daleč in reče: No tam zadaj je pa prava pot. Napoti me čez njegov pašnik, kjer bo najbliže. Kasneje ugotovim, da sem si s tem pot morda za kakšen meter celo skrajšal.
Sledi vzpon na najvišjo točko do sedaj, in nekoliko naslednjih dni, 1100m visok hrib, katerega se vidi daleč naokrog. Morda bom od tu videl Včerajšnja popotnika. Toda onadva sta izginila, kot bi se ugreznila v zemljo. Verjetno ju srečam popoldan v San Pedru, kamor sta namenjena. Vidim le dolgo ravno cesto, na kateri se znajdem takoj, ko se spustim iz hriba.
Ponovno tako znani pogled ravne črte, ki se izgublja na vrhu hriba.
Po dobrih dveh urah cesta izgine izpred oči, in prav tako signal mojega veselega mobilca. Sledi šezadnja ura, po poljski poti. Levo rjava, desno pa zelena površina. In končno ob pol štirih na vidiku naselje z maloštevilčnimi hišami.
Puščice vodijo do Alberga, kamor pridem prvi. Po rezervnem telefonu s kartico -slovenskega ponudnika- pokličem hosteliero, ki mi zaupa, da je kjuč pod prepražnikom. Sicer je rekla da zna malo, malo angleško, a že po prvih besedah je jasno, da bova prišla s španščino bistveno dlje.
Alberge je lep, čist, tuda brez kuhinje. Restavracija, za katero je nek gost napisal naj se je na daleč izogibamo, pa zaprta. Obisk bližnje tiende je bil neizogiben, saj se mi prav danes ne grizlja surovih makarnov.
V trgovini po čistem naključju srečam lastnico sosednje pekarne, ki dela le dopoldan. Ta mi po nakupu prijazno odpre pekarno in ponudi čokoladne rogljičke in kruh, ki že cel dan leži na polici. Tudi to je sestavni del Camina.
Zvečer -ravno ob pisanju tega članka- me obišče lastnica alberga El Miliario, Nuria Rubio Bueno, predsednica Alvip. Zaželi mi srečen Camino in pove, da je moja španščina čisto v redu, in da sva se po telefonu prav lepo zmenila.
Pa sem ponovno dobil motivacijo za nadaljnje učenje 🙂
Včerajšnjih pohodnikov ni od nikoder, sam pa bom počasi zadrgnil spalno vrečo in ugasnil luč.
—
Milan in ostali sodelavci, tudi sam včasih 🙂 mislim na vas. Ko se vrnem, bom končno pripravil povzetek vseh štirih Caminov in te držal za besedo.
—
Zlatka, verjamem, da tega sporočila ne boš več brala, sicer pa sem ti napisal SMS. Za vse ostale, ki pa bodo to brali kot napotek:
Spalna vreča je na Caminu obvezen pripomoček, saj v albergih dobiš le golo vzmetnico, ponekod jo celo zaščitijo s kakšno prevleko, ki jo zamenjajo hkrati z novo vzmetnico 🙂
V nekaterih (večini) hostlov dobiš tudi blazino in morda kje kakšno odejo. Seveda govorim za javne alberge (municipal). Privatni se nekoliko razlikujejo – tudi v ceni. Tam včasih dobiš celo rjuho. Seveda pa si lahko izbereš tudi hostal (Hs), kjer praviloma za 20-30 EUR dobiš tudi brisačo in seveda hotel, za katerega je samo po sebi umeven kompleten komfort (nad 40 EUR).
Toda edini pravi Camino se vsak večer zaključi v Albergih.
Glede Pirinejev, se boš morala odločiti sama. V kolikor je snežilo pred več dnevi, verjetno ne bo težav, saj bo pot že shojena, sicer pa brez dobre navigacije sam ne bi tvegal. Pot do alberga je le dolga 27km. Posvetuj se z domačini v St. JPdP.
—
Branka, pot je res čudovita, čeprav je osebno verjetno ne bi zamenjal za Severni Camino. Pri tem Caminu je najpomembneje to, da si ga resnično želiš, imaš veliko, ne veliko, ogromno volje in vztrajnosti. Govorim za prvo polovico poti, saj me čaka še več kot polovico drugega težjega dela.
Predvsem se moraš navaditi na to, da pričneš v enem kraju, hodiš po dolgi ravni poti, ki ji ni videti konca oz. se konec skrije za prvo neravnino, in ko prideš na vrh griča se to ponovi, in ko končno le prideš popoldan na tisti hrib, kjer se vidi drugo naselje, te tam čaka (ali pa tudi ne) zaklenjen alberge in trgovine, ki so ponavadi popoldan zaprte. Seveda ni vmes ne krajev, ne vodnjakov in ne ljudi, ki bi ti lahko pomagali.
Toda ko to sprejmeš, te čaka pot, na kateri se lahko resnično -odklopiš- in le neizmerno uživaš ter spoznavaš samega sebe.
—
Sonja, tu je veliko konj, a le malo takih lepih belih, ki ti sami pridejo nasproti po prašni cesti. Res ne vem, od kje se je vzel. Na Caminu človek res doživi marsikaj.
Španšina… Hm, po moje bo imel Bojan še kar veliko dela. Moj namen je bil dober. Ponoviti vso snov in se vsak dan naučiti vsaj 2 novi besedi. Tuda ko dežuje ne gre, ko piha veter tudi ne (en list mi je odneslo že na začetku), ko je pot neravna tudi ne, saj bi rad ostal cel, ko pot sprminja smer tudi ne gre, sem se ravno danes celo brez španščine skoraj izgubil :), zvečer pa vedno ostane premalo časa. No ja, saj srečam kakšnega Španca, pa rečeva tudi kaj na to temo. Sem razmišljal, da bi na kratko – res na kratko napisal povzetek dnevnikov v španšini, saj me po poti spremlja tudi nekaj njih in nič ne razumejo, a mi že to pisanje vzame dnevno vsaj eno uro časa.
—
Nataša, res naj bi severne poti potekale po energetsko bogatih predelih. Namen mojega prvega Camina je bil med drugim prav to.
Morda pa je ravno ta tvoja izkušnja – pa nisi edina, ki si Camino doživela tako, posledica zmajevih črt. Menim, da je bil Camino najbolj pozitivna izkušnja za večino nas, ki smo ga prehodili.
Razmišljal sem, da bi enkrat naredil predstavitev vseh štirih poti, zakaj in kako sem se zanje odločil in kako sem jih sam doživljal. Nekako se mi zdi bolj primerno, kot na Internetu vsemu širnemu svetu razagati o tem in onem.
Seveda pa lahko kdorkoli in kadarkoli piše na moj mail. (kontakt na www.nagaju.com)
—
In če sem še koga pozabil, naj mi ne zameri 🙂

Za mano je ponovno dolg dan – 43km, zato bom zapis skrajšal na minimum.Danes bom zapustil Extremaduro in pričel hoditi po Castilla y León. Pričnem ob običajni uri, prav potiho, da ne zbudim ostalih dveh popotnic. Mislim, da se mi ni najbole posrečilo. Kasneje jih nisem več videl, čeprav me kolesarji navadno tekom dne prehitijo.
Moj današnji cilj je prehoditi razdaljo do Valdelacasa. V Baños de Montemayor si nakupim nekaj hrane, nato pa se pot strmo dvigne. V Calzadi de Béjar, ki je na polovici poti izvem, da v Valdelacasi ni albergeja, zato moram ali prenočiti tu, ali pa pešačiti do Fuenterroble. Odločim se za slednje, saj nisem prehodil niti še polovico poti in imam le en dan viška, ki ga lahko še izkoristim za skrajševanje etap.
Po zadnjih nekaj napornih dneh se prav zadnji kilometri vlečejo v neskončnost. Povrhu vsega je pot prav neprijetna. Blato, ki se je posušilo po tem, ko je nekaj traktorjev peljalo čezenj.
V albergu srečam še dva starejša pohodnika, Gottfried-a iz Nemčije in Španca.
Več pa v prihodnjih dneh.

Jutro je zelo mrzlo, ponekod se celo sveti slana, sonce je še za gorami, sam pa že prav hitro, da se ogrejem, hodim novim ciljem nasproti. To je moj že… ne vem več kateri dan, ko bom prehodil precej čez 30km.Pot skozi Carcaboso se kmalu konča in prične se rahel dvig na pašnike, kateri se skrivajo na vzpetini. Ponovno bo lep sončen dan.
Zajtrk bom imel danes v naravi, pod prvim drevesom brez čokoladnih bombončkov. Tu se namreč pasejo ovce v velikih količinah.
Med potjo je danes ogromno mlak, kjer se vsakič, ko pridem mimo žabe poskrijejo v vodo. Zdaj vem, zakaj imajo tu štorklje svoje kraljestvo. Toda v eni mlaki namesto žab plavajo želve, ki so tu našle svoj mir.
Po 18km poti, nekoliko pred polovico se odločim za malico. Gledam mojo toplo vodo, ki jo že cel dan greje sonce, naredim nekaj požirkov in ob tem mislim na pijačo iz hladilnika. Odpravim se po prašni poti, ko mi ustavi avto, ven pogleda nasmejana glava in mi pomoli pločevinko piva. Čisto pravega, ledeno mrzlega. Pravi, da ima še eno in da mi bo gotivo prijala. Pa saj se nisem pogovarjal sam s sabo, da bi me slišal… V roki držim mrzlo pijačo, za špancem pa ostane le prašen oblak.
Že nekaj dni srečujem veliko ljudi, ki tu na pašnikih nabirajo divje šparglje. Tudi sam sem jih iskal, a brez uspeha. Gotovo imajo svoje skrivne kotičke.
Po naslednjem kilometru se pred mano pojavi verjetno najbolj znan zaščitni znak Via de la Plate. Rimski Arco de Cáparra – fotografija. Pot vodi pod obokom in od tu do današnjega cilja je le še dobrih 20km.
Pot poteka deloma po cesti, deloma po travnikih in makedamskih poteh. Prav zadnji kilometri se vlečejo in vlečejo. Vsak kilometer nad 35 – tudi odvisno od prejšnjega dne, se vleče kot prejšnjih 5. In v Aldeanuevo pridem šele okoli 19h. Ob tej uri tu seveda še prav lepo sije sonce.
V albergeju sem trenutno še sam, a prav kmalu sta se mi pridružili še dve španski kolesarki, ki pa takoj po tuširanju izgineta neznano kam. Menda v bar gledat neko tekmo.
Sam se bom zaradi jutršnjega ponovno napornega dne (34 oz. 42km) spravil v vrečo in sladko zaspal.

Tu bi morala biti slika belega konja, pa je trenutno ne najdem.

Ura je zgodnja in naselje še spi, prav tako tudi ostala dva obiskovalca alberga. Dan bo dolg, zato se odpravim kikor se da hitro na pot.
Začne se z vzponom na bližnji hrib, od tod pa po travnikih naprej.
Naselju Grimaldo se izognem po levi strani, kjer poteka uradna pot in s tem pridobim kakšen kilometer. Od tu dalje večinoma časa hodim po mehkih tratah in pašnikih. Dan je sončen a zaradi vetra prav nič prevroč.
Med potjo srečam nekega francoskega romarja, ki si v senci drevesa kuha čaj v mleku. Na kratko izmenjava nekaj besed in odhitim dalje. Z njim zagotovo ne bom prenočil, saj se bo ustavil že v naslednjem kraju.
Tudi Galisteu se izognem po uradni poti, kar se kasneje izkaže za napačno odločitev. Tu popravljajo pot in na veliko polivajo cesto s smolo, da se bo asfalt bolje prijel. Seveda se prime tudi podplatov mojih čevljev, na katere se sdaj prijema vse, kar mi pride pd noge. Do Santiaga se bodo že očistili.
Cesta poteka mimo Romskih oz. Ciganskih naselij, daleč mimo mojega kraja nočitve. Še dobro, da sem to opazil dovolj zgodaj, da sem našel neko diagonalno rešitev, ki močno omili zgrešeno izbiro poti.
Ključe za alberge municipal imajo v mestni hiši, ki je seveda popoldne zaprta, drugi pa so v bau, ki je v ponedeljek zaprt. Pa ravno danes je ponedeljek. Posteljo zato poiščem v privatnem albergeju, ki je celo cenejši od najdražjih uradnih.
Tu bova vsak v svojem prostoru prenočila še z Špancem iz Bilbao-a. Ura je že veliko, zato po prhanju poiščem trgovino s hrano. Ker ni v albergu kuhinje in ker me jutri čaka zelo dolg dan, bova skupaj z Xavier-jem povečerjala v bližnji restavraciji. Ker zna dobro angleško, se cel večer pogovarjava o tisoč in eni stvari. Med drugim je bil tudi že v Sloveniji. O Španščini, dopustih, znamenitostih in še in še… Skratka večer, ki naredi Camino popoln.

Zjutraj poskušam pričeti z rekordno zgodno uro, a glej ga zlomka, že spet pričnem ob pol osmih. Le da sem tokrat že zajtrkoval. Noč je jasna in za nekimi hribčki v daljavi se že rahko svita.
Že navse zgodaj pot zavije v hrib, na katerem je ponovno kar lepa sončna elektrarna, tokrat s sledilnimi paneli. V zanjem tednu, ko je kar naprej pihalo, sem pomislil, da bi bilo bolje postaviti kakšno veterno elektrarno, kot je praksa na severnem delu.
Sonce se prav kmalu prikaže izza gora in prične se najlepši del dneva. Morda zato, ker ga, če se le da, ponavadi prespim. Sence so dolge, vse je v rdeči barvi, petelini kikirikajo in ptiči čivkajo – le kaj bi počeli drugega 🙂
Teren je danes nekoliko bolj razgiban in kar naprej se dviga in spušča. Tla so presušena, kot da vsaj dober mesec ne bi deževalo in za vsakim avtomobilom, ki hiti na svoj pašnik se vali gost oblak dima. Še dobro, da jih lahko preštejem na prste ene roke.
Pot precej skrene iz idealne črte in takoj mi je jasno, zakaj v vodniku piše 33km, zračne črte pa je samo 28.
Bližam se jezeru, ob katerem poteka N-630, z dolgimi ovinki in je raj za motoriste. Na desetine jih preizkuša svoje sposobnosti s policisti vred. Tudi sam se spustim na to cesto, saj je le tu most čez reki Almonte in še eno, katere imena se trenutno ne spomnim.
Ker imam že dovolj mahanja mimoidočim motoristom, in ker me podplati zaradi asfalta in kilometrov že pošteno bolijo, komaj čakam, da se pot ponovno odcepi na stranski makedam. Po 6. km to končno dočakam, a s tem je tudi konec ravnine. Ura je 13 in termometer na telefonu, ki binglja v senci nahrbtnika kaže 26°C. Naslednjo uro sledi vzpon po žgočem soncu – nikoli mi ni prav, kajne – in ovinkastem makedamu. Končno pridem do vrha in tisti grički, ki so bili zjutraj še nedolžni, so postali prav strašni. Upam, da se jim jutri nekako izognem.
Naselje Cañaveral je ravno ob vznožju tega hribovja, in pot do tja vodi po pašnikih, kjer se pasejo mladi biki, pripravljeni za bikoborbe ali pa krave, kdo bi vedel. Zame se ne zmenijo in se raje umaknejo na varno razdaljo.
Sledi še današnji zadnji most San Benito iz 14. stoletja in iskanje penočišča. Ta se nahaja na drugem koncu naselja, skrit v stranski ulici, s hišno številko 3. V knjigi, ki sem si jo včeraj ogledal pri Špancu, je opisan kot zelo slab. Meni pa se zdi na prvi pogled čisto soliden. 3 spalnice s po dvema posteljama – za tri današnje goste, kuhinjo, v kateri se da kuhati le na enem gorilniku, kjer se ne da zapreti plina. Plinsko bombo je potrebno prestaviti iz plinskega bojlerja v sosednji sobi, kar pa tudi ni problem, saj tako ali drugače ne deluje in je voda za tuširanje mrzla.
Tuširanje je zato danes ekspresno. Ostala dva pohodnika iz Galicije in Nemčije pa se zanj niti ne odločita. Še dobro, da so sobe ločene. Sledi kuhanje večerje in spanec.
—-
Pokrajina na Via de la Plata morda izgleda dolgočasna, pusta in ravna toda ni ne eno, ne drugo in ne tretje. Vseskozi se kaj dogaja. Srečujem živali – zajce, martinčke, kače – ja danes sem srečal enega goža, jelene, pujse, krave, konje, koze, ovce in še milijon raznih živih bitij, rože na veliko cvetijo… Seveda je v prvi tretjini bolj ravna kot so bili ostali Camini, toda do sedaj sem opravil že preko 3.500 m vzponov in prav toliko spustov.
—-
Vreme na Caminu je pač veme, kakršnega si ne ustvarjaš sam. Včasih sončno, drugič deževno, kdaj pa kdaj sneženo.
Seveda se nad vremenom ne pritožujem, le razlagam stanje – no ja, morda včasih, saj smo po naravi velikokrat nezadovoljni, a tega se poskušam tudi s Caminom odvaditi. Meni je čisto všeč prav takšno, kakršno je. Saj mi je takô dano in nanj nimam vpliva. Res je, da ima dež slabe lastnosti, a prav tako tudi sonce. In kakšno bi bilo idealno? Dobro vprašanje.
Tudi sam imam iz prejšnjih Caminov najlepša doživetja in spomine prav iz trenutkov ekstremnih vremenskih razmer. Morda je prav tako idealno… Kdo bi vedel?
Na Caminu se resnično prepustiš dogodkom in naključjem in o tem, kaj nas vleče nazaj na pot, kjer so vsi popotniki od zdravnikov do beračev le “romarji” in kjer lahko preživiš dan le s svojim umom in mislimi, bi se lahko pogovarjal v zimskih večerih ure in ure.

Zjutraj si ob zvonenju telefona rečem, da bom še malo zadremal, a ta dremež traja več kot pol ure, zato se hitro oblečem in pripravim za hojo. Ura je že pol osmih, in zajtrk si bom pripravil zunaj na prostem. Zbudim še Alvina(?), kot sem mu obljubil, da bo za menoj zaklenil vrata.
Jutro je mrzlo, a zato končno po dolgem času jasno. Po nekaj kilometrih se ustavim ob enem od kamnov, ki označujejo pot in pojem zajtrk. Pot bo danes še dolga in ne smem pretiravati s hitrostjo.
Sonce ob 11h že prav močno pripeka. Ozračje ima 16°C a je zaradi vetra prijetno hladno.
Vasi so čedalje pogostejše, a ne vem, ali je to posledica gostejše naseljenosti ali mojih daljših razdalj.
Pred Valdesorjem prečkam športno letališče, ki je na današnjo soboto osamljeno in brez letal. Tu in tam pristane kakšna štorklja, a to se dogaja že od Seville. Tu imajo v bajerjih dovolj žab.
Pred Cáceresom dolgo hodim mimo vojaških zemljišč, pa tudi pot skozi dobro označeno mesto traja dobro uro. Mesto je precej veliko, s starim delom dvignjenim na hribu. Danes je, verjetno tudi zaradi sobote, veliko turistov.
Tu se ne bom ustavil, a tudi če bi se hotel, bi si moral prenočišče poiskati v kakšnem Hostalu ali hotelu. Turistični alberge – kjer lahko prenočijo tudi čisto navadni turisti je namreč že ob dveh popolnoma poln. Temperatura se je dvignila že na 22°C, pot pa naslednjih nekaj kilometrov vodi po asfaltni cesti. Po slabih 30 kilometrih je to za že utrujene podplate vse prej kot balzam.
Na srečo zadnjih nekaj kilometrov pot le zavije na peščeno stezo, kjer so na kamnih zložene lobanje krav in konj, če se kaj spoznam na živalsko anatomijo.
Hostel je na drugem koncu mesta in ker je danes menda sobota, so popoldne vse trgovine zaprte. Za večerjo izpraznim nekaj zalog, in ker je jutri ponovno dolg dan, se mi res ne da več pisati. Aja, Tudi danes bom prespal z nekim kolesarjem iz Seville.