Daljši pohodi

Ponoči je prav nesramno vroče in za povrhu se najdeta še dva, ki glasno smrčita. Tokrat bom uporabil skrivno orožje in poslušal glasbo.
Zjutraj nekateri že odidejo, ko se šele zbudim. Drugi pa spijo, ko že zdavnaj pojem. Tokrat bom odšel na pot okrog osmih, saj bom sicer prezgodaj v naslednjem albergu.
Za spremembo danes ne zmrzuje. Termometer na lekarni kaže celih 8°C. Pot iz mesta se kjub temu vleče in šele ob pol desetih končno zagledam prve gozdove. Camino se ves čas dviga, in mesto je že daleč v dolini.
Tu me dohitita Španca, katera skoraj vedno prespita v hostalu ali hotelu. Kakšno uro hodimo skupaj, nato pa onadva nadaljujeta s hitrejšim tempom, saj imata nahrbtnike težke le 8kg. In vidita stvari le 10 metrov pred sabo.
Vasi se zdaj držijo ena druge, prav tako kmetije in polja, na katerih raste znameniti grelos oz. Berza ali verdura Galego. Ne nem točno, kakšna je razlika, menda ima en močnejši okus. Vsakega, ki ga vprašam mi pove drugačno ime. Vsekakor sem si za danes zadal cilj, da nekje najdem semena za te stvari.
V vmesnih gozdovih pa se ponovno menjata evkvaliptus in bor. Etapa je kratka in komaj se dobro ogrejem – no ja, po včerajšnjih 38km je dolžina ravno prava – že stojim pred albergom. Ura je šele 14, odpre pa se ob 16h. Vseeno poskusim. Vrata so odprta, nikjer nikogar. Za vsak slučaj pokličem na telefonsko številko, ki je napisana na vratih. Seveda, ni problema, ti se kar stuširaj, pridem malo kasneje.
Čez kakšno uro se le prikaže visok možak s klobukom na glavi in cigaro v ustih. Urediva vse obveznosti, sam pa zaradi zgodnje ure operem nekaj perila.
Še kakšno uro kasneje pride četverica mlajših pohodnikov, katere sem spoznal včeraj. Skupaj se odpravimo po nakupih, a bodo jedli posebaj, saj imajo na sporedu ponovno meso.
Sam se spomnim mojega današnjega cilja, grem do hosteliera in ga malo pocukam za rokav, glede njihove zelenjave. Najprej kaže bolj slabo, saj ta zelenjava ravno cveti in bo seme dozorelo nekoliko kasneje, potem pa se sprehodiva do bližnjih kmetov in izbrskajo nekaj lanskoletnih stebel, s katerih se smejejo majhni stroki s semeni. Tistih nekaj bo že zraslo, si rečem in pomislim, da bi uničil še eno muho hkrati. Prosim ga za nekaj listov, pa se mi samo smeji, saj ta reč raste kamor pogledaš. Ob prvi hiši pomaha kmetici in nabere listja za celo vas.
Večerja bo torej prirejena “caldo galego”. Če bi domačini vedeli, da sem iz njihove slavne juhe naredil neko vegi brozgo, v katero sem uspel narezati cela dva lista “couve gallego”, bi se še cel teden križali. Toda bila je odlična!
Ko smo že vsi prepričani, da bomo v albergu sami, prikoraka najprej Portugalec, ki ne vem, kaj je delal cel dan, saj je odšel še v temi, za njim pa še Javier, ki vedno pride zvečer. Sprašujem ga glede znamenitega butafumeira v Santiagu in po telefonskem klicu mi pove, da se izvaja le v nedeljah in vsak dan v Jakobovem letu. Včasih pa tudi po potrebi, če je veliko obiska.
Danes se točneje pozanimam o sopotnikih. To so Nemec Pepe, Francozinja xy, ki ni preveč zgovorna, Francoz Tahe in Švicarka Mahé.
Jutri bomo vsi končali pot v 19km oddaljenem albergu.

Včeraj pride Javier pozno zvečer in precej ropota po kuhinji. S Paulom sva že zdavnaj spala.
Zjutraj ugotoviva, da si Camino predstavlja čisto po svoje. Meni je izpraznil preostalo polovico polnozrnatih piškotov, Paulu pa odprl mleko in ga nekaj tudi razmazal po pultu, ki sva ga včeraj zloščila da se je svetil prav tako, kakor pred uporabo kuhinje.
Za zajtrk ponovno pojeva velike količine jagodne marmelade, saj sem včeraj nabavil nov kozarec in res ne bi rad nosil dveh.
Tokrat pričneva skupaj, a sopotnik kmalu nadaljuje svojo pot, saj se sam med potjo posvetim fotografiranju, uživanju in opazovanju okolice.
Pot bi morala danes po načrtih potekati v prvem delu po ravnini, kasneje pa se razen dveh krajših vzponov počasi spustiti proti mestu.
Vse poteka kot so obljubili. Prvi del vodi po makedamskih cestah med polji, kot bi jih nekdo začrtal z ravnilom, drugi večji del Camina pa poteka po asfaltu in je razen nekaj izjem prav dolgočasen.
V lovu na kruh okrog 11h ujamem panadera v kombiju. S tem sem do jutri zjutraj preskrbljen.
Po dveh malicah se pred zadnjimi desetimi kilometri ponovno srečava s Kanadčanom in skupaj nadaljujeva proti Orense.
Zadnjih nekaj kilometrov je nadvse suhoparnih, saj hodiva po industrijski coni in predmestju Orensa, po dolgi ravni cesti.
Danes se nas v albergu zbere cela množica. Francoz, Švicarka, dva starejša in en mlajši Nemec, Italian, Portugalec, ena severnjakinja – ne vem točno od kod in midva. Italian in Portugalec bosta jutri verjetno šla dlje, Paul bo en dan ostal v Orense, ostali pa bomo odšli v Cea.
Popoldan mine hitro, saj sem prispel šele ob petih. Za ogled mesta mi je tako ostalo le nekaj minut. Večer pa sem posvetil večerji in pogovoru s hostelierom in ostalimi člani, v glavnem z Nemcem mojih let.
Jutri je ponovno krajša tura, okrog 22km in ponovno se bom lahko dodobra odpočil.

Včeraj se vsi trije Španci vrnejo precej pozno, blizu enajste in seveda zbudijo tudi naju. Mislijo, da so na nogometni tekmi. Zjutraj jim bova s Paulom že pokazala 🙂
Vstaneva ob šestih a ker nisva tako zlobna, se v miru odpraviva zajtrkovat. Vseeno se zaradi ropota ne obremenjujeva. Na mizo postavim cel kozarec jagodne marmelade, misleč, da jo bova pokončala. Ob tem se pogovarjava o jagodah, saj dela na sinovi ogromni farmi, kjer pridelujejo jagode in maline. Pravi, da je za Američane važno le to, kako izgledajo. Okus jim ne pomeni nič. Evropejcem pa mora ustrezati oboje.
Sevda kozarec ostane le na pol prazen in nekaj časa bo še delal družbo ostali hrani v nahrbtniku.
Ura bo pol osmih in čas je, da se odpravim na današnjo kratko popotovanje. Jutro je jasno in zelo mrrrzlo. Termometer na lekarni kaže -3°C. Prste na rokah kljub rokavicam še komaj čutim, zato pohitim, da se segrejem. Prvih nekaj kilometrov pot vodi po cesti, kasneje, ko vzide sonce, pa zavije na gozdne poti in se prične vzpenjati. Hodim po dišečih borovih gozdovih in le vsake toliko časa se pokaže kakšen evkvaliptus.
Na vrhu vzpona, na okrog 1000m stoji velik lesen križ – saj sem vendar na romarski poti. Od tu dalje pot vodi le še navzdol do Vilar de Barrio.
Ura je šele ena in samo upam lahko, da je alberge že odprt. Imam srečo, saj ga dve gospe ravno čistita. Vse se sveti in pravita, da je sedaj vse čisto in se lahko stuširam.
Seveda tako zgodnjo uro in lepo vreme izkoristim za pranje vseh oblačil, ki se na vetru v dobri uri posušijo.
Čez eno uro pride še Paul. Ko se uredi in ko bo ura pet, se bova odpravila v trgovino po stvari za večerjo. Nekaj časa je okleval, da bi šel jutri do Orense, a se je na koncu le odločil, da bo startal zgodaj in preskusil 35km pot.
Za današnjo večerjo si je omislil hamburger, sam pa si bom ponovno pripravil makarone s črnimi olivami in paradžnikom, saj jih nisem jedel že vse od nedelje 🙂 Pri nakupih Paulu pomagam s španščino, saj zna le nekaj besed.
Popoldne skupaj pripraviva vsak svojo večerjo in se ob hrani in pijači pogovarjava o različnih stvareh.
Začuda je danes tudi športni navdušenec Javier – končno sem se ga spomnil vprašati za ime – prišel že zelo zgodaj, nekaj ropotal po kuhinji in se odpravil spat.
Tudi sam bom danes poskusil delati družbo postelji že pred deseto.

S Paulom se zbudiva vsak v svojem kotu ogromne spalnice. Končno nekdo, ki tudi zgodaj vstane. Ura je namreč šele pol sedmih. Ko končam Camino, si bom prvi dan zagotovo privoščil spanec brez budilke. Bojim se le, da se bom že iz navade zbudil pred sedmo :)Zajtrku in pripravi na današnjo etapo oba posvetiva kar lep del jutra. Čokoladni namaz, kruh in vroč čaj. Nato pa v mrzlo jutro.
Ko sem stopil ven, sem bil prav začuden, saj ni bilo posebnega mraza.
Današnja hoja po pričakovanju ne bi smela biti ravno težka, saj se pot iz 1000 metrov, razen nekaj krajših vzponov, v glavnem spušča, vse do višine okrog 450m. Večji del bo zaradi hribovja potekal po asfaltni cesti.
V prvem delu je ob cesti cela množica manjših vasi, a ne štejejo več kot pet do deset hiš. V daljavi se še vedno vidi dim, kjer kot pravijo, gorijo borovi gozdovi. Dim je tako gost, da sem najprej pomislil, da gre za pooblačitev. Kasneje izvem, da se bo res tudi pooblačilo. Predvidoma pojutrišnjem lahko pričakujem nekajdnevne padavine.
Na desni strani se v dolini prikaže veliko jezero, v katerega teče reka Camba. Pogled je prelep, da bi šel kar tako mimo. Ustavim se in odprem nahrbtnik. Nekaj sadja bo utonilo v kislini.
Sredi prvega počitka me ujameta Španca iz okolice Malage. Mudi se jima v Campobecerros, kjer bosta v baru nekaj pojedla. V baru je tudi edina trgovina v vasi, zato se tam ustavim tudi sam. Kupim si sok, saj je voda v čutari prav nesramno slaba. Ko jo povonjam, spominja na tisto iz naših kopališč. Tudi okus je podoben. To je ena redkih stvari, ki se jih v Španiji na Caminu ne bom nikoli privadil. Sprejemljivo dobro vodo se najde le na kakšnem vaškem vodnjaku.
Španca pravita da le še pojesta in me bosta že dohitela na poti.
Do Porto Camba se pot nekajkrat spusti in dvigne, vse do velikega križa, ki stoji ob robu križišča. Od tu dalje gre le še navzdol. Mislim, da je čas za moj glavni dnevni obrok. Jem in jem, ter še malo pijem, tokrat nekoliko -popravljeno- vodo, a o sopotnikih ni niti glasu.
Do as Eiras se pot počasi spušča, od tu naprej pa je cesta prav pošteno strma.
V Lazi, končni postaji se le srečamo. Sam grem do alberga, onadva pa na lov za kakšno bolj udobno rešitev. V stavbi civilne zaščite dobim ključe ter obvestilo, da hostal, kjer sem želel 35km etapo prepoloviti ne deluje. V albergu kasneje preberem, da bo zaprt do 8. aprila.
Po tuširanju vsa nesrečna prideta tudi oba Španca. Ni druge rešitve kot alberge. Uboga reveža pa v majhnih nahrbtnikih nimata niti spalk. Na četrti postaji bosta morala spalnico deliti še z mano, ter Paulom, ki ga kasneje srečam sredi naselja, ter športnim navdušencem, ki se nam pridruži okrog osme.
Hrane si nakupim za večerjo, zajtrk in še kaj, kar bo kaj ostalo za malico.
Vsi trije Španci se odpravijo na večerjo v bližnjo restavracijo, s Paulom pa se po večerji odpraviva spat, saj bo jutri pot sicer kratka, a višinsko zahtevna. 450-1000-600.

Zadnja noč v Castilla y León je hitro pri koncu. Zajtrk se zavleče v pozne jutranje ure, saj se mi nikamor ne mudi. Današnja etapa ima le nekaj več kot 20km.
V naselju je vse mirno. Malo zaradi zgodnje ure, malo pa zaradi nedelje. Za mano sta še dva pohodnika, ki sta prespala v privatnem hostalu.
Držita se nasvetov domačinov in se odpravita po cesti. Sam se bom držal Camina, ki ga je prehodilo že na stotine pohodnikov. Spustim se do struge bližnje reke, na okoli 900m. Od tu dalje vodi pot le še navzgor.
Oznake so solidne in po lepši poti že dolgo nisem hodil. Lahko bi mi bilo žal, če bi se odločil za suhoparen asfalt. Ponovno hodim mimo nekaj snežnih ostankov, ki so ostali na osojnih področjih. Po poti večktat teče potok vode ki kmalu izgine.
Vreme je ponovno sončno in jasno. Danes je ravno toliko toplo, da mi je v dolgih rokavih pošteno vroče, v kratkih pa je v vetru pošteno mrzlo. Odločim se za dolge. Veternice se na vrhu hribov lepo vrtijo, kar pomeni, da je tam zelo vetrovno. To prav kmalu občutim na svoji koži, ko pridem do prelaza na meji z Galicijo. Pojem malico, saj sva z vetrom dobra prijatelja.
Ko se spustim v dolino že občutim vse značilnosti Galicije, kjer so doma voda, kamenje, eukvaliptusi in odlične oznake poti.
Vode imajo tu res na pretek in ne vem, kaj delajo, da jo je po toliko dneh suše povsod preveč.
Prva vas je A Canda, od tu pa se pot ponovno dvigne do Vilavella, O Pereiro in O Cañizo. Končni spust na višino 980m poteka v zadnjem delu predvsem po cesti, kjer je zaradi nove AC ponovno nekaj zmede. A tu so stare oznake lepo prečrtane in narisane nove.
Alberge je na začetku tega precej velikega naselja in za ključe moram poklicati hosteliero. Ta pride čez približno 15 minut. V albergeju je že en peregrino iz Canade, a ker je spal, ni slišal mojega prihoda. Vrat se od zunaj ne da odpreti brez ključa, zato dobi vsak gost svoj ključ.
Popoldne srečam še dva Španska pohodnika, ki pravita da sta prestara za alberge -ne vem, zakaj ne rečeta prefina- in sta se namestila v bližnjem hostalu, ter včerajšnjega teniškega navdušenca, ki bo tudi raje prespal v hostalu.
Za večerjo bo danes poskrbel 57 letni Paul, ki pravi da ima preveč makaronov in paradižnika.
Po zgodnji večerji poskrbim za pomivanje posode, čemur bo sledilo zgodnje spanje.

Ravnokar mi je moj dlančnik izbrisal zadnjo uro in pol pisanja, ura pa je že nekaj čez polnoč. Pa se torej lotimo zadeve ponovno, morda malo krajše kot prvič.Moja današnja etapa bo prva bolj gorata in zaradi cene hostala v Requejo tudi nekoliko daljša. Za slabih 8km hoje si namesto enega -hostal- spanja lahko privoščim 10x spanje v albergih.
Zjutraj si najprej privoščim nekaj pomaranč, ki mi jih je iz svoze zbirke okrog 3kg odstopil Španec. Danes si bo privoščil obilico soka.
Jutro je mrzlo toda jasno in brez oblačka. Odpravim se v center naselja, kjer oznake nenadoma izginejo. Seveda, danes je sobota in avtomobili so parkirani ob pločnikih, kjer so oznake.
Za vsak slučaj vprašam za pot nekaj najzgodnejših domačinov. Nekateri mi predlagajo pravi Camino, drugi mi svetujejo pot po cesti. Če sem do tu prišel po uradni poti, bom tudi nadaljeval in se podam v smeri puščic. Pot zavije v breg, med grmičevje in le po občutku držim smer. Izkaže se, da sem bil na pravi poti. Do Terroso nimam nikakršnih težav, tu pa mi povzroča težave puščica, ki je obrnjena prav smešno.
Držim se besed, ki sem jih slišal na tem Caminu že neštetokrat. Todo reto. In se odpravim naravnost naprej. Pot je vse ožja in na križiščih ni več oznak. Kmalu se ponovno znajdem v neprehodnem grmičevju in izgleda, da sem tokrat pošteno zašel iz poti. Poskusim priti na pravo pot, a bolj ko hodim, težje je kam priti. Močvirje, grmičevje, in kmalu tudi široka reka brez mostu v vidnem polju. Še dobro, da imam navigacijo in si vedno poskusim zapomniti položaj zadnjih oznak. Po nekaj klancih, potokih, osmih kilometrih, močvirju in slabih dveh urah hoje se končno znajdem na mestu s puščico. Moja prva odločitev se mi še vedno zdi pravilna, a se vseeno razgledam po bližnji okolici. Na ograji, poraščeni z rumenim mahom in tokrat obsijani s soncem se mi zdi nekaj podobnega puščici. Po podrobni raziskavi se odločim, da bo to pravilna smer – ki pa je precej drugačna od tiste prve oznake. Še dobro da je danes prav lep dan, zato se dobre volje odpravim naprej.
Ponovno srečam nekaj včerajšnjih štirinogih živali, ki preplašeno tečejo v gozd. Do Requejo nimam več kakšnih večjih težav.
Tu pridem do odprte trgovine, kjer se založim s sadjem, kruhom in rdeče-belo pločevinko mrzle rjave tekočine, ki bo poskrbela, da mi sladkor v krvi preveč ne pade. Srečan tudi dva kolesarja, ki me seveda prehitita.
Tu se bo danes pričel resnejši vzpon. Na prvem bregu me že čakata kolesarja, ki popravljatavljata verigo, ki je popustila pod bremenom, ali pa se ji je odtrgalo 🙂
Sledi vzpon na 1350 metrov visok prelaz, kjer imam priložnost občutii sneg in narediti čisto pravo kepo. Upam da zadnjo letos.
Pot poteka približno 4km od Portugalske. Od tu nekje je tudi fotografija, ki ni ravno tiste vrste s katero bi se hvalil. Predstavlja pa pokrajino, po kateri sem danes hodil.
Pot se ob reki spusti do Padornelo, deloma po cesti, deloma po makedamu, ki se počasi spreminja v gozdno pot, nato v blatno stezo, na koncu pa hodim ob in po pravem potoku.
V Aciberosu vprašam za nadaljno pot in ponovno dobim klasičen odgovor -Todo reto-. Gospa se morda ravno tisti trenutek ni spomnila vseh nekaj deset krišišč in ovinkov.
Končno se okrog 19h znajdem pred albergom, ki je prva stavba v naselju in je začuda odprt. Verjetno nima smisla ponavljati, da sem ponovno sam. Če sem bolj točen, obiskal me je nek Španec, ki mu alberge ni preveč všeč, saj nima televizije, da bi si ogledal teniški polfinale, če sem ga prav razumel. Odloči se za bližnji kmečki turizem.
Meni pa je prav všeč, saj ima čisto vse. Kuhinjo, toplo vodo, čisto prave postelje in električne radiatorje, ki bodo služili za sušenje perila.
Zvečer prične pihati močan veter, sam pa si ob tem čudovitem zvoku, skuham večerjo in se odpravm spat.

Danes je jutro prav zabavno, najprej se zbudi Španski pohodnik, vedno ga pozabim vprašat, kako mu je ime, saj se mu vedno nekam mudi. Prične ropotati, kolesar pa se nekaj pritožuje in se pokrije čez glavo. Še bolj prične bentiti, ko prižge luč. Mislim da je včeraj preveč pokadil in se mu danes nikamor ne da.Sam izkoristim priložnost in se prav na hitro pospravim na prosto. Ker je prvi pohodnik že odšel, za sabo ugasnem luč in kolesar si naglas oddahne.
Jutro je precej toplejše od včerajšnjega, in že sedaj se sprašujem, kako bom opoldne sopihal po soncu. Danes bom z razliko prejšnjih dni prehodil celo množico naselij. Kako velika bodo, pa bom videl sproti. Vem samo, da imam kruha le še za zajtrk, ki si ga bom pripravil čez nekaj kilometrov. Tudi avtocesto bom prečkal kar nekajkrat.
Torej pričnimo današnjo pot. Čez avtocesto pridem do Valdemerilla. To je kraj s cerkvijo a brez bara in trgovin. Tudi ura je še prerana, da bi bile trgovine odprte. Tu vse oživi šele po 9h. Vas je kot izumrla. Ko pridem iz naselja si privoščim zajtrk. Nahrbtnik imam prav težak, saj se v njem skriva celo marmelada in čokoladni namaz 🙂
V Cernadilla že pričnem zastavljati vprašanja o kruhu a mi odgovorijo da v naselju nimajo kruha, in da jim ga panadero pripelje malo pred 12. Čakanje torej odpade.
V San Salvador de Palazuelo se vprašanje ponovi a tudi odgovor je precej podoben, le da pride kruh pol ure prej.
Pričnem razmišljati. V Entrepiñas bom okrog 11h torej ravno takrat, ko bo kruh prišel v vas. Tam sem bil res ob predvideni uri, a se v naselju ni nič dogajalo. Tuda še preden zapustim vas se zasliši glasno trobljenje. Obrnem se in skoraj stečem za zvokom. Ljudje, zbrani okrog kombija pa mi že od daleč mahajo in kričijo. Ne tu, Camino je zgoraj!
Ampak jaz bi pa kruh kupil. Pa planejo tudi oni v smeh, me spustijo mimo vrste do kombija, kjer si kupim največjo štruco, ki jo premore in se nato res vrnem navzgor na pravi Camino.
Pot vodi v dolino in prav na najnižjem delu pred mano zbežita dve živali, gamsa, kozoroga, kdo bi vedel. Vem samo, da imata rogove, veliko belino okrog repa in se jima nekam strašno mudi.
Ker se bojim, da bom svež kruh poglodal še pred kosilom, se ob pol dvanajstih odločim za glavni obrok.
Ponovno prečkam avtocesto – seveda so to nadvozi, in si ogledam manjše naselje Asturianos. Ta naselja imajo skoraj obvezno vodnjake in voda s teh vodnjakov se ne da primerjati z mnogo slabšo vodo iz pipe. Seveda je voda povsod pitna. Kjer ni, je to posebaj označeno.
Ko sem že mislil, da bo danes pot nemogoče zgrešiti, saj je odlično označena, kar naenkrat zavije v gozd, med grmičevje in le po občutku skušam hoditi od enega do drugega drevesa z zbledelimi oznakami.
Pot vodi mimo Palacios de Sanabria, Remesal, čez avtocesto do Otero de Sanabria. Tu se zaključi makedam oz. gozdna steza. Po dolgi vijugasti cesti se tokrat za spremembo sprehodim pod avtocesto. Pridem do Triufé, od koder je še 4km do današnjega cilja.
Sledi še en nadvoz, od koder se že lepo vidi današnji cilj. Privatni alberge je na začetku turističnega mesta, tako da bo potrebno jutri najprej prečkati mesto in se podati v hribovje.
Prispem še dovolj zgodaj, da si operem perilo in v miru nakupim hrano za večerjo in vikend. V trgovino se odpravim lačen, toda vzamem tudi jutrišnji plan poti, da me opominja, koliko hrane si bom natovoril. Hrbtenica in kolena pa ploskajo od navdušenja :).
Zvečer si v kuhinji, ki je prav lepo pospravljena in zelo čista, skuham večerjo in se pripravim na nov dan.
Nocoj je v albergu tudi včerajšnji Španec, ki si bo vzel dan počitka in se ponovno podal na pot šele pojutrišnjem.
—
Branka, tudi Zlatki gre na Frances odlično. Tu in tam si pošljeva kakšen SMS.
Poti so tu res prav slabo označene. Morda malo spominjajo na Camino del Norte. Veliko oznak je prestavljenih zaradi novih cest in avtoceste. Vendar s tem tudi Camino izgublja svoj čar. Danes nisem več štel, kolikokrat sem moral prečkati ac. Vsekakor prevečkrat.
—
Sonja, nikakor se ne počutim sam, še manj osamljen. Če bi želel več družbe, bi se odpravil kak mesec kasneje na kakšno drugo pot. Sam imam ravno zaradi samote na poti tako rad zimski čas. Na tej poti se lahko odmaknem od vsakodnevnega vrveža, ki ga imam dovolj že v vsakdanjem življenju. Nekateri ne morejo preživeti dan brez družbe, drugi se včasih za kakšen dan 🙂 raje umaknemo na “svoje”. Skratka užitek na vsakem koraku.

Včeraj zvečer so imeli v stavbi, kjer je tudi aberge, vaščani bojni posvet o današnjem prazniku. Sredi noči, ob pol desetih sem jim moral odpirati vrata. Komaj sem se spravil iz postelje in spalne vreče, v sp. hlačah do vrat, misleč da je prišel kakšen revež, romar spat, pa se pred mano znajde cela množica vaščanov.Nekaj so se opravičevali, sam pa sem se ponovno posvetil postelji. Pol ure kasneje se je zgodba z zapiranjem vrat ponovila.
Zjutraj sem preveril termometer in v prostoru, kjer sem spal, je kazal 8°C. Prav na hitro se oblečem v svojo pohodno opremo, pojem zajtrk in si skuham čaj.
Zunaj me čaka še eno presenečenje, saj je vsaj 10 stopinj manj kot v stavbi. Polja in travniki so lepo pobeljena z zmrznjeno roso, iz bližnje reke pa se pošteno kadi. Morda bi si moral poleg zimske kape, rokavic in termo flisa, ki mu veter ne pride do živega omisliti še dolge spodnje hlače in majico z dolgimi rokavi. Bom videl, kako bo jutri.
Malo pred Camarzana de Tera srečam Španskega pohodnika, s katerim skupaj iščeva pot. Ta je namreč še vedno oz. vedno slabše označena.
V Calzadilla de Tera gre v bar, kjer pije pivo, sam pa želim priti le do kruha, ki mi ga že malo primanjkuje. Le smeji se mi, točajka pae potegne od nekje včerajšnji kruh. Seveda sem popolnoma zadovoljen, plačam in nadaljujem pot.
V Olleros de Tera se pot razcepi levo za kolesarje in desno za pešce. Vodi ob reki Tera, dokler ne pride do križišča, kjer so oznake spremenjene. Sledim novim oznakam, ki me privedejo na cesto, predvideno kolesarjem. To mojo današnjo pot podaljša za 2km. Cesta pelje čez jez, na drugi strani pa ponovno ob reki proti severozahodu.
Ves čas se počasi dviga, hribovje iz daljave pa postaja vse bolj resnično. Jutri je zadnji dan ravnine, nato se prične zahtevnejša zadnja četrtina poti, po hribovju, kjer se bom vzpenjal in spuščal med 400 in 1400m.
Na poti do Villar de Farfón v daljavi zagledam zajca, ki se ne zmeni zame, saj gleda nekam v tla. Obstanem, on pa kar proti meni. Ko je oddaljen kakšnih 5 metrov, končno dvigne glavo, izbuli oči, čemur sledi zajčji rekord v skoku v višino in daljino obenem, potem pa teče v goščavo kot bi mu šlo za življenje.
V vasi mi kmet, ki je kkokošim ravnokar pokradel vsa jajca, ponudi vodo, saj ni nikjer vodnjaka. V hlevu napolnim čutaro, se mu prav lepo zahvalim in odidem naprej, tako sva oba zadovoljna.
Po Riónegro del Puente imam le še nekaj kilometrov do cilja toda vročina je neznosna in zaloge vode hitro kopnijo.
V naselju si priskrbim ključ in se stuširam. Med tem pride tudi Španec. Kuhinje ni, zato bom danes na mrzli hrani. Tudi za pridobitev pečata imam nekaj težav, saj ga alberge nima, ostalo p je po večini zaprto. Predlagajo mi neko trgovino, ki se odpre jutri po deveti. Po pregledu mesta pa le najdem odprt bar s pečatom.
Pozno zvečer prispe še en kolesar, ki začuda odlično govori angleško. Kasneje ugotovim, da je žena s Češke in uči angleščino ter da se mora vseskozi pogovarjati v angleščini, da ga lahko popravlja.
Oba kadita kot turka, tudi v albergu, sam pa se mirno sprehodim do okna, ga na stežaj odprem ter se zavijem v toplo spalno vrečo.
Gosta se kasneje odpravita na večerjo, toda kmalu prideta nazaj, saj je povsod vse zaprto. Sam medtem potegnem na plano še preostali kos kruha, ki sem ga dopoldne kupil v baru ter povečerjam, si umijem zobe in odidem spat.

Pot bo kratka, le 24km in temu primerno pozno vstanem. Pripravim si zajtrk, Daniela pa v tem času že odide na pot. Prehoditi želi okrog 40km.
Ob osmih je sonce že kar visoko a zunaj ni več kot 5 stopinj. Oznake poti so še vedno slabe, ponekod dvoumne, kar je še slabše. Naselja se prav kmalu znebim in znajdem se na neki novi makedamski cesti. Tu so puščice dvojne in vsake vodijo v drugo smer. Odločim se za desne in kmalu se znajdem med drevesi in grmovjem. Vseeno nadaljujem v začeti smeri in čez kakšen kilometer se izkaže, da sem le prispel na stezo, kjer so oznake dovolj jasne.
Dan je ponovno sončen, brez oblačka, kot že zadnjih nekaj dni. Pot je prašna in hlač niti ne perem več, saj so po eni uri hoje enako zaprašene kot pred pranjem.
Nahrbtnk je zaradi veliko vode ponovno težak in jutri bo še težji, saj imajo Španci enega večjih praznikov in bo vse zaprto. Še dobro, da sem zvedel za ta praznk.
Do prvega naselja – Bercianos de Valverde je 14km in pot se le vsakih nekaj kilometrov rahlo dvigne ali spusti. Prav daleč nekje pa se že vidi hribovje. V naslednjih dveh dneh se bo pot le rahlo povzpela, kasneje pa bomo še videli, kaj me čaka. Vsekakor obilica novih doživetij.
Približno na polovici poti si privoščim daljši oddih in malico oz. kosilo. Malo še posedim v travi in uživam v tišini, ki jo tu in tam prekine kakšen ptič.
V naselju pot prečka reko in se nadaljuje med drevesi, ki so jih pred kratkim posadili. Tu se dvignem za okrog 50 metrov in ponovno nadaljujem po klasični poti, ki ji ni videti konca.
V Santa Croya de Tera pridem že okrog 15h in v naselju je zaradi popoldanskega počitka vse mirno. Ogovori me lea sratea ženska, ki mi razlaga, naj ne ostanem v tem albergu, ampak naj grem do naslednjega v Santa Marto de Tera. Tudi moj prvotni namen je bil tak, saj me jutri že tako čaka 36km. Pravi, da je precej cenejši kot ta, med njima pa je vsega skupaj le 2km razlike.
Na končnem cilju se znajdem v manj kot pol ure in v baru, kjer požigosam dnevnik, dobim tudi ključe alberga, ki je na glavnem trgu. Ni nič posebnega, prej slab kot dober. V prostoru je zelo mrzlo, ni kuhinje, voda je topla in v kotu se skriva mikrovalovna pečica. Naselje ima 2 bara, cerkev in okrog 30 hiš.
Popoldne si v mikrovalovni pečici pripravim večerjo, uredim stvari za jutrišjo pot in nakupim precejšnje količine hrane za dva dni v bližnji trgovini, ki je precej za časom.
Zvečer se pripeljejo trije kolesarji, a si ob ogledu alberga premislijo in se odpravijo kilometer nazaj, v privatni hostel. Tudi v redu, bom lahko zjutraj v miru ropotal.

Danes sem noč podaljšal, saj je kilometrov manj in se mi nikamor ne mudi. Za zajtrk ni primernega prostora, zato bom pojedel, ko pridem iz naselja. Ko odhajam, se kolesar, ki se mi je včeraj popoldne pridružil, ravno prebuja. Ker ni ravno družabne sorte – pa sem mislil, da sem sam tak, se le na hitro posloviva.
Včeraj sem natakarico v sosednjem baru, ki je tudi skrbnica hstla sprašeal o 4km oddaljenih ruševinah Monasteria de Moreruela. Razloži mi, da bo jutri (danes) zaprt, ker je torek in če bi prej vedela, da me zanima, bi me z avtom peljala do tam.
Pot se na križišču razcepi in odpravim se proti zahodu. Moje prvo spoznanje je bilo: Kje so pa oznake? Razgledam se naokrog in ker ni ničesar, se držim pravila. Če ni drugače nakazano, greš naravnost. A že čez nekaj trenutkov za mano nekdo kriči. Obrnem se, da vidim kaj dogaja in na križišču zgledam staro pastirico brez zob, ki mi maha. Grem do nje, in mi začne na dolgo in široko nekaj razlagati. Tudi če bi znal odlično Špansko, ne vem koliko bi jo razumel. Nekako se le dogovoriva, da je Camino na desno in ne naravnost.
Tudi na drugih križiščih so razmere podobne. Puščic ni, ali pa so tam le bledi ostanki. Celo lisica, ki jo srečam izgleda nekam zgubljeno… Samo dokler me ne opazi, nato ostane za njo le oblak prahu.
Pot se strmo spusti do reke oz. jezera, čez katero je speljan star most. Tu Camino nekaj časa vodi ob vodi, kasneje pa se prav tako kot se je spustil, hitro dvigne.
Tu me dohiti Nemka, ki si ravno pripravlja daljši postanek, zato odhitim dalje. Ponovno sem na starih dobrih ravnih poteh, ki jim ni videti konca.
Po malici me pred končnim ciljem čaka le še Faramontanos de Tábara.
Pred ciljem nekoliko zgrešim pravo pot, zato moram zadnji kilometer prehoditi po asfaltu.
Alberge se nahaja na koncu naselja in ker ni odklenjen, moram najti ključe. Po posvetu z bližnjimi domačini mi le uspe.
Kmalu za mano pride tudi Daniela, ki je 15 let bivala v Španiji, hodila v francosko šolo, živi pa v Nemčiji ter dela v razvoju znane tovarne letal kot projektni vodja. Po končanih obveznih opravilih – tuširanje, pranje perila… se odpraviva v center po nakupih in na pijačo. Tu smo kar naenkrat z vsemi prijatli, nosijo nama pijačo, da se nazadnje komaj izmuzneva iz bara. Tu v Španiji se vse življenje odvija v barih. Če sta na kupu cerkev in bar, je to vas, če pa je vsakega po dvoje, se temu reče mesto, mi razlaga Daniela.
Večerjo si skuhava sama in ker je ura že veliko, prav hitro pospraviva posodo in odideva spat.
—
Sonja, upam, da se res prav kmalu vidimo na kakšnem pohodu. Glede pisanja pa vidiš, da se tudi meni včasih ne da, in je vse skupaj bolj kratko in zmedeno napisano 🙂
—
Žika, res uživam v naravi, zaradi lednega plezanja pa je tudi meni malo žal, ampak saj bo še veliko priložnosti.