Daljši pohodi

Pozdravljeni vsi, ki me spremljate na severni Jakobovi poti oz. na Caminu del Norte. Prava pot se prične šele jutri, a bom zaradi vseh pripetljajev pri potovanju opisal tudi prihod na izhodišče. Ker so me vsi, ki so želeli izvedeti kaj več o mojem prejšnjem Caminu, spraševali tudi po stroških, bom toktat vključil tudi to. Vse številke predstavljajo evre. Večina zneskov je zaokroženih navzgor.

Letos Letalske povezave niso bile tako ugodne kot lani, vendar sem tokrat zaradi zime in s tem letnim časom povezanih težav za vsak slučaj startal z Ljubljanskega ups… z letališča J. Pučnika. Tudi letos sem izbral nizkocenovna prevoznika, s katerimi zaenkrat nisem imel težav.

Naj se potovanje prične! Z Brnika poletim ob 20:15. Poleg mene v letalu sedijo večinoma Slovenci in nekaj Angležev. Večinoma oblečeni v elegantna oblačila. Zazrem se v moje pohodne čevlje in hlače. Še vedno ne morem verjeti, da sem se ponovno podal na tisoč kilometerski pohod po Španiji.

Po dveh urah mirnega leta se ob 21:35 znajdem na Londonskem letališču.

Za dobrodošlico nas pričaka veter in obilo dežja. Tokrat sem prav vesel, da imam oblečeno vodoodporno jakno s kapuco, saj moramo z letala stopiti naravnost na dež. Po opravljenih obveznostih sem se odpravil v čakalnico, saj sem se odločil prenočiti na letališču. Žal so bili zaradi pozne ure vsi najboljši stoli (brez vmesnih naslonjal) že zasedeni. Priskrbim si večerjo in revijo, da me bo uspavala. Priskrbim si dva stola. Na enega naložim nahrbtnik, na drugega se pa se usedem. Nato po vzoru ostalih potnikov poskusim zaspati v čudnih položajih. A je bilo spanja vse skupaj bore malo. Videti pa je bilo, da je prenočevanje v STN priljubljen šport, saj so bili okrog enih po večini zasedeni že vsi stoli. Taktat se je tudi začelo počasi hladiti. Ponoči očitno ne ogrevajo velike spalnice, da se lažje spi :). Noč je minila in prebudilo me je sonce. Dopoldan uredim vse potrebne formalnosti in se zaradi zamude letala vkrcam šele ob 12.30. Po dobri uri in pol letenja se ponovno znajdemo na vetru in dežju.

Na informacijah si priskrbim karto Biarritza. Sledila je krajša, 2km pot do železniške postaje. Po dolgem čakanju in polurni zamudi vlaka smo se ob 18.00 le odpeljali proti Španiji.
V Irunu je bila zaradi pozne ure že popolna tema in vsake toliko časa se je pošteno ulilo. Pogledati grem do prvega hostla in ugotovim, da je že popolnoma poln, zato se dpravim še do drugega. Tu začuda ugotovim to, da ga sploh ni več. Začnem brskati po literaturi, ko do mene stopi mlajša družina in me povpraša, če sem pohodnik po Caminu. Razložijo mi, da tega hostla ni več, da pa me bosta odpeljala do nekega drugega, kjer bom lahko prespal. Gospod je namreč že prehodil pot in ve kako približno gre vse skupaj in bo rad pomagal.

Mimogrede mi zaupata še, da je jutri, v soboto pri njih “fiesta” in bodo vse trgovine zaprte. Dobro da sem imel v žepu samo še kruh, ki sem ga kupil v bližnji panaderiji in v nahrbtniku čokolado z letališča. Sicer pa bom hodil po naravi, kjer je polno trave, kakor bi rekel marsikdo, ki so se mu zamerili vegeterjanci.

Vse skupaj pa niti ni tako smešno, saj je moja dnevna poraba po hribovitem terenu okrog 3000 kcal. Očitno sta slutila, kako sem založen s hrano in mi dobre volje podarila pecivo, ki sta ga za jutrišnji praznik nabavila ravno preden so se zaprle trgovine. Ponudita mi tudi vožnjo do bližnjega hostla, ki je zagotovo v redu.

Po nekaj ulicah hoje pridemo do avta. Njegova žena gre z otrokom domov, midva pa se zapeljeva po nekaj krožnih križiščih do hostla, ki se skriva za drevjem. Posloviva se in veselo se odpravim proti hiši, ki mi je vedno bolj znana. Izkaže se, da je to tisti prvi youth hostel, ki je popolnoma poln. Žal sva prišla z druge strani in mi je bila hiša tuja, g. pa se je tudi že odpeljal.

Toliko o prepričanju mnogih ljudi, da Baski niso prijazni. Sedaj jih poznam že preveč, da bi rekel, da so to le svetle izjeme.
Iskanje prenočišča se zato znova lotim peš. Po priporočilu mimoidočih ljudi, so v okolici železniške postaje privatni apartmaji. V centru mesta po nekaj krogih le najdem ugodno prenočišče.

Namestim se v sobi in po tuširanju vidim le še posteljo, odejo in stikalo za izklop luči. Ko se uležem v posteljo premišljujem in razmišljam.

Današnji večerni pohod po Irun-u je le potrdil moja pričakovanja, da bo na severni poti precej težje najti primerna (oz. kakršnakoli) prenočišča in da bo hoja v tem letnem času v primeru dežja precej težja kot spomladanski Camino Frances.

Letalski prevozi: 42+40
Vlak: 5,20
Hrana: 5
Prenočišče: 35