Camino Primitivo – 2008

Camino primitivo je prva znana pot proti Santiagu. Po tej poti so iz novo nastale kraljevine Asturije romarji hodili proti Santiagu de Compostelli. V prvi tretjini 9. stoletja je pot prehodil sam kralj, Alphonse II.
Pot se prične v mestu Oviedo in po razgibanem terenu vodi mimo krajev Grado, Salas, Tineo, Borres, Pola de Allande, La Mesa, Grandas de Salime, Fonsagrada, Cádavo Baleira Lugo, Palas de Rei, kjer se priključi Francoski poti. Od tu do Santiaga je še dva dni hoje.
Tokrat bova Camino Primitivo prehodila skupaj z Natašo. Potovanje pričneva pozno popoldne v Benetkah, od koder letiva proti Barceloni. Tu morava počakati do naslednjega jutra, ko bova pot nadaljevala do izhodišča.
O samem potovanju ne bi izgubljal preveč časa, saj ni nič posebnega, morda le o letališču v Barceloni, ki ni najbolj prijazno za nočitev. Povsod piha mrzel veter, stoli pa so kovinski, z vmesnimi naslonjali in prav nesramno trdi in hladni. Nekaj potnikov se zato raje odloči za spanje na tleh.

Danes se nadaljuje najino potovanje iz Barcelone proti Asturiji. Let imava že ob 6.15 in v letalu na udobnih sedežih, utrujena od obilice spanja takoj zaspiva. Žal se morava po slabi uri leta že izkrcati. Ker so letala nizkocenovne družbe točna skoraj do minute, morava na avtobus do Ovieda še nekoliko počakati. Na njem skoraj celo uro sanjava sladke sanje.
Končno se pripeljemo do Ovieda, ki je najino izhodiščno mesto. Sledi lov na romarski dnevnik, katerega bova potrebovala za dokazovanje, da sva prava pohodnika in upravičena do spanja v hostlih – Alberges.
Turistična pisarna se v zimskem času odpre šele ob 10.00, zato imava še nekaj časa za ogled mesta. Po nekaj kilometrih in obisku trgovine s hrano končava v Turistični pisarni. Po vprašanju o dnevniku nama zelo prijazna uslužbenka začne razlagati pot do cerkve St. Lazaro, kjer bova dobila potrebno potrdilo. Toda dvigneva ga lahko šele po 19. uri. Nekaj časa naju gleda, potem pa vzame v roke telefon in pokliče nekaj številk.
Rezultat je bil presenetljiv. Ob 11.00 naju bo po končani maši pred cerkvijo čakal gospod z romarskimi dnevniki. Seveda se nama je zasmejalo, toda ob 11.00 pred vhodom ni bilo nikogar. Celo vrata so bila zaklenjena. Po nekaj minutah se končno prikaže nasmejan starejši moški, ki nama vse razloži, naju popiše in razkaže celo cerkev.
Po trenutno prehojenih 8 km. se končno znajdeva pred prvimi rumenimi puščicami. Ura je že 13, prehoditi pa morava še dobrih 30km.
Po pričakovanjih, je pot precej bolj razgibana, pokrajina in okolica poti pa ena najlepših do sedaj.
Med potjo nabereva nekaj zelooo debelega kostanja, da si ga bova lahko pripravila v hostlu. A bolj ko se bližava cilju, se le-ta zdi vedno dlje. Tudi misel na kuhan kostanj, okrog sedmih zvečer postane utopična. Počasi se znoči, ostal pa nama je še zajeten del poti. Do San Juan de Villapañada-e naju čaka še vzpon in 8 km. poti. V temi iščeva oznake, sprašujeva ljudi, in ob 21.30 končno prisopihava do hostla.
Odprejo nama gostje, ki jih je bilo poleg naju še 6. Dve starejši korejki, ostali so Španci. Ker nama do ugašanja luči ob 22.00 ni ostalo več veliko minut, se prav na hitro stuširava in zlezeva v spalni vreči.
V celem dnevu sva prehodila 40km ter 715m vzponov in 740m spustov.

Iz S. Juan de Villapañada se odpraviva zadnja, okrog 9.00. V vasi poskusiva najti žig, a po nekaj minutah opustiva misli, saj je povsod vse zaprto. Jutro je jasno lahko spremljava čudovit sončni vzhod. Tu sonce vzhaja dobro uro kasneje kot v Sloveniji. Vrstijo se manjše vasi in lepa pokrajina. Hodiva večinoma po ravnem. Pot je označena odlično, še vedno pa se spotikava ob polno debelega kostanja. A je nahrbtnik ravno prav težak tudi brez njega.
Prvi večji kraj je Salas, kjer je tudi Alberge in hotel z eno samo zvezdico.
Toda cilj današnjega dne je po priporočilu Laurie nekoliko dlje, v Bodenaya. Do tam vodi strma gozdna pot, ki se zaključi ob novo nastajajoči cesti. Klju temu je za pohdnike lepo poskrbljno s posebnim odsekom poti ob gradbišču.
Na vratih hostla naju pričaka lastnik Alex z nasmeškom. Pospremi naju v notranjos na novo prenovljene hiše, kjer biva tudi sam. Iz Madrida se je preselil v Asturijo in sedaj nudi Alberge popotnikom na Caminu Primitivo. Polg naju je v hostlu še en španski pohodnik, ki pa je trenutno odsoten.
Po veh formalnostih se urediva, Alex pa prične pripravljati večerjo. Juho z rezanci, rižem in zelenjavo ter testenine. Sledi prijetn večer ob kaminu, kjer nam razkaže nekaj zanimivosti iz njegovih popotovanj po različnih Caminih in ponudi nekaj napotkov za naslednje dni.
Sledi pa še eno presenečenje, ko na mizo postavi boteljko. Smeji se nama in kaže na nalepko, kjer piše Teranov liker. Seveda prihaja iz slovenske primorske. Razkaže nam tudi svoj Horrio, katerega je preuredil v spalnico, a zaradi mraza trenutno ni najbolj primeren za spanje.
Počasi se odpravimo spat v tople spalne vreče in tudi argentinska in španska glasba, ki nas spremlja vse popoldne počasi utihne. Minil je še en čudovit dan, zaradi katerega bo ostal ta Camino nekaj edinstvenega.
Prehodila sva 31km ter 880m vzponov in 485m spustov.

Zjutraj nas, kot je obljubil, zbudi Alex z glasbo prejšnjega dne. To noč smo si prislužili dodatno uro spanja in ob 7.30 se že prav lepo dani. Iz kuhinje diši po opečenem kruhu in čas je za zajtrk in nove dogodivščine.
Ves dopoldanski čas preživiva v gozdu, na samotni poti. V Tineu poskrbiva za zalogo energije, saj naju do Borres-a loči 930m visok hrib. Kmalu po startu srečava vaškega posebneža, menda iz Filipinov, ki nama na dolgo in široko razlaga o poti. Za jutri napove tudi slabo vreme.
Pot se strmo dvigne v hribovje, od koder lahko v daljavi opazujeva morje. Vreme je prav poletno vroče
V Campiellu, 3km pred Boresom v tiendi nakupiva primerno količino hrane, primerne za uživanje brez kuhe, saj Alberge ne premore kuhinje.
Ko sva se tuširala, sva ugotovila, da ne premore niti tople vode…. Brrrr. Tu nas prenoči nekaj več. Trije španci, dva nemca in midva. 5 postelj ostane praznih. Za jutri vsi napovedujejo deževno vreme, a pustimo se presenetiti.
Prehodila sva 29km ter 720m vzponov in 725m spustov.

V Borresu takoj po vzhodu prične deževati. Jutro je temno vendar prav prijetno toplo. Danes bova prehodila najlepši del Camina, katerega pa žal zaradi dežja in nizke oblačnosti ne moreva v celoti doživeti.
Današnja etapa je med Borresom in Berducedo dolga 25km, in med tema krajema ni prav ničesar, ni vode, hrane in prenočišča.
Ta razdalja je tudi ena najtežjih, z vzponom na dobrih 1200 meterski hrib, ki je najvišja točka Camina Primitivo.
V hribovju je že vse pripravljeno za bližajočo se zimo. Tudi oznake poti so dvignjene na količkih. Zaradi precej močnega vetra imava dež prav v vseh kotičkih in počasi že čutim, kako mi teče po hrbtu.
V Lago se pod streho vaške cerkve, ki je umaknjena v gozd ustaviva, da pomalicava.
Odločiva se tudi, da se ne ustaviva v Berducedo, temveč nadaljujeva do Lamesa.
Kasneje se izkaže ta odločitev pravilna. V hostlu sva sama z obilico prostora za sušenje. Prostor je ogrevan, voda topla, pa tudi štedilnik z dvema loncema je postavljen v kotu predsobe. Seveda to ni razkošen hotel, zato krožnikov ni.
Po obilni večerji se odpraviva spat, saj naju jutri čaka naporen spust v dolino.
Prehodila sva 30km ter 1125m vzponov in 870m spustov.

Zjutraj najprej preveriva najino mokro opremo, ki se ni uspela popolnoma posušiti, a zunaj še vedno dežuje, zato to niti nima kakšnega večjega pomena.
Ko končno vse pospraviva v nahrbtnik in stopiva v mrzlo jutro, se zagledava v zasneženo hribovje. Med oblaki nekoliko posije sonce, midva pa se lotiva prvega vzpona.
Malo pred vrhom dobrih 1000m visokega hriba sva tudi sama deležna nekaj snežink in obilice vetra.
Od tu sledi okrog 6km strmega spusta v dolino, ki leži 750m nižje. Tu se nahaja jez embalse de Salime, preko katerega vodi cesta na drugo stran doline. Elektrarna danes verjetno zaradi pomanjkanja vode ni delovala.
Ves čas se menjata deževje in sonce, midva pa se po asfaltu počasi vzpenjava proti kraju Grandas de Salime. Tu je sicer hostel (za katerega pravijo da je zeloo slab), vendar bova najin dan raje zaključila v 5km oddaljenem Castro-u s privatnim Albergejem, saj sva prehodila še premalo.
Ker sva zaradi spusta v dolino nekoliko utrujena, bova pozno popoldne malo poležala, zvečer pa si privoščila večerjo.
Prehodila sva 23km ter 755m vzponov in 950m spustov.

Jutro je ponovno temno in hladno. Tudi veter in dež ne popuščata. Z Luisem pričnemo pot skupaj, a ker je hitrejši nadaljujemo vsak s svojim tempom.
Zaradi dežja in nizkih oblakov oz. megle je pot precej dolgočasna. Pot postaja vedno bolj razmočena in včasih je potrebno prav paziti, da čevelj ne ostane v blatu 🙂
Lep del poti sva imela spremstvo treh lovskih psov, ki so po nekaj kilometrih obupali.
Pot je potekala večinoma po botovem in kostanjevem gozdu. Evkvaliptusov je bilo le za vzorec.
Prepričana, da bomo v hostlu ponovno le trije, se prav presenečena ozreva na množico enajstih pohodnikov. Kasneje izveva, da so z Malorce, z izjemo finca, ki ima tam le hišo, in da nadaljujejo pot, ki so jo lani tu zaključili.
Prehodila sva 25km ter 745m vzponov in 875m spustov.

Cadavo ponoči zaliva močan dež a zjutraj je zavit v meglo in na nebu je videti modrino. Po mnogo dneh dežja bo to dobrodošla sprememba. Gostje iz Malorce se zjutrj le s težavo odpravijo na zajterk, saj so prišli z večerje šele ob pol enih.
Proti Castroverde se pot ves čas dviga in poteka po gozdičku.
Hodiva še mimo Gondar-ja, kjer med potjo ponovno nabereva nekaj pesti debeleg kostanja. Na poti proti Lugo-u se na nebu prično zbirati črni oblaki, shladi se in prične pihati veter. V mestu termometer kaže le štiri stopinje celzija.
Danes sva uspela do Albergeja, kjer naju že čaka star znanec, priti po suhem. Zadnjih nekaj kilometrov se je pot vlekla po asfaltu.
Danes je Luisov zadnji dan, saj mora v ponedeljek k v službo. Tokrat gremo skupaj na večerjo v kitajsko restavracijo. Tam je menda precej poceni.
Ob pol desetih se spravimo vsak v svojo spalno vrečo, veseli, da nam družbe ne delajo sinočnji turisti. Meni je bil za več kot evro cenejši kot romarski meni v najcenejši restavraciji.
Ob 22.00 prideta še dva pohodnika, ki pa sta tiha in ob 22.30, ko se ugasnejo luči, že skoraj spita.
Prehodila sva 33km ter 585m vzponov in 840m spustov.

Zaradi današnjega praznika in ciljnega mesta brez trgovin in restavracij, sva včeraj v Lugu nakupila hrane za skoraj dva dni. Zjutraj je bilo potrebno kar nekaj časa, da sva vse pospravila v nahrbtnika.
Luis nama je pripravil topel čaj, ostala pohodnika pa sta že odšla. Dežuje kot bi z vedra zlival vodo, a to je za ta letni čas nekaj popolnoma običajnega.
V San Vicente do Burgu se ustaviva v baru in pomalicava. Ravno ko zaključiva prihrumijo pohodniki z Malorce. Prav hitro se odpraviva na pot, saj ima naslednji hostel le 12 postelj.
A zvečer se izkaže, da si bodo turisti privoščili boljšo nočitev, zato tokrat spiva sama. Na okenski polici nama dela družbo le maček.
Alberge San Roman de Retorta, je nekaj prav posebnega. Mala nizka hišica, v katero lahko vstopim le tako, da se sklonim. Znotraj pa je lepo urejena in čista. Tudi kopalnica in tuši so posebni, saj so zunaj, v posebnem prostoru, pokritem s prozorno streho. Tudi tu se vse sveti.
Po večerji naju obišče skrbnik Jorge, potrdi najin dnevnik in nama zaželi prijetno pot.
Midva pa se odpraviva v postelje, kjer naju uspava dež, ki kaplja po strehi.
Prehodila sva 21km ter 400m vzponov in 330m spustov.