Monterrubio de la Serena – Campanario
Na Caminu je dan podoben dnevu in tako je tudi tokrat, le da se namesto v toplih posteljah zbudiva v mrzli dvorani.
Po zajtrku se hitro odpraviva v smeri Castuera. Prvih 10km vodi pot po asfaltu, ki ni prav nič prijazen nogam. Cesta je prazna in v slabih treh urah se mimo pripelje le nekaj vozil.
Vodnik za danes obljublja 38km a se mi dozdeva da jih bo nekaj več. Ljudje so tu v Extremaduri zelo prijazni in med potjo naju ogovarjajo in ponujajo nasvete.
Ko prispeva po 40km v Campanario, se oglasiva v Ayuntamientu (mestna hiša), kjer nama čistilka razloži, da v mestu ni alberga in da bo kar poklicala policijo. Postopek mi je bil znan že iz prejšnjih Caminov. Policaj naju strpa v policijski avto in odpeljejo na nočitev… 🙂 seveda to ni tista ‘brezplačna nočitev’ po norem žuru, ampak nočitev v 3km oddaljenem albergu na železniški postaji.
Celo pot nama vneto razlaga kje jutri nadaljujeva, nama ponuja tudi cenejšo (brezplačno) nočitev v športni dvorani, ki je brez postelj, govori in govori toda najina španščina še ne premore toliko besednjaka, da bi razumela prav vse podrobnosti.
Ker sva ravno na železniški postaji in nama hodi nekaj kilometrov preveč, jutri pa bo verjetno za povrhu še dež, si bova po vsej verjetnosti za kakšnih 15km skrajšala pot.