Santa Marta de Tera – Mombuey

Včeraj zvečer so imeli v stavbi, kjer je tudi aberge, vaščani bojni posvet o današnjem prazniku. Sredi noči, ob pol desetih sem jim moral odpirati vrata. Komaj sem se spravil iz postelje in spalne vreče, v sp. hlačah do vrat, misleč da je prišel kakšen revež, romar spat, pa se pred mano znajde cela množica vaščanov.Nekaj so se opravičevali, sam pa sem se ponovno posvetil postelji. Pol ure kasneje se je zgodba z zapiranjem vrat ponovila.
Zjutraj sem preveril termometer in v prostoru, kjer sem spal, je kazal 8°C. Prav na hitro se oblečem v svojo pohodno opremo, pojem zajtrk in si skuham čaj.
Zunaj me čaka še eno presenečenje, saj je vsaj 10 stopinj manj kot v stavbi. Polja in travniki so lepo pobeljena z zmrznjeno roso, iz bližnje reke pa se pošteno kadi. Morda bi si moral poleg zimske kape, rokavic in termo flisa, ki mu veter ne pride do živega omisliti še dolge spodnje hlače in majico z dolgimi rokavi. Bom videl, kako bo jutri.
Malo pred Camarzana de Tera srečam Španskega pohodnika, s katerim skupaj iščeva pot. Ta je namreč še vedno oz. vedno slabše označena.
V Calzadilla de Tera gre v bar, kjer pije pivo, sam pa želim priti le do kruha, ki mi ga že malo primanjkuje. Le smeji se mi, točajka pae potegne od nekje včerajšnji kruh. Seveda sem popolnoma zadovoljen, plačam in nadaljujem pot.
V Olleros de Tera se pot razcepi levo za kolesarje in desno za pešce. Vodi ob reki Tera, dokler ne pride do križišča, kjer so oznake spremenjene. Sledim novim oznakam, ki me privedejo na cesto, predvideno kolesarjem. To mojo današnjo pot podaljša za 2km. Cesta pelje čez jez, na drugi strani pa ponovno ob reki proti severozahodu.
Ves čas se počasi dviga, hribovje iz daljave pa postaja vse bolj resnično. Jutri je zadnji dan ravnine, nato se prične zahtevnejša zadnja četrtina poti, po hribovju, kjer se bom vzpenjal in spuščal med 400 in 1400m.
Na poti do Villar de Farfón v daljavi zagledam zajca, ki se ne zmeni zame, saj gleda nekam v tla. Obstanem, on pa kar proti meni. Ko je oddaljen kakšnih 5 metrov, končno dvigne glavo, izbuli oči, čemur sledi zajčji rekord v skoku v višino in daljino obenem, potem pa teče v goščavo kot bi mu šlo za življenje.
V vasi mi kmet, ki je kkokošim ravnokar pokradel vsa jajca, ponudi vodo, saj ni nikjer vodnjaka. V hlevu napolnim čutaro, se mu prav lepo zahvalim in odidem naprej, tako sva oba zadovoljna.
Po Riónegro del Puente imam le še nekaj kilometrov do cilja toda vročina je neznosna in zaloge vode hitro kopnijo.
V naselju si priskrbim ključ in se stuširam. Med tem pride tudi Španec. Kuhinje ni, zato bom danes na mrzli hrani. Tudi za pridobitev pečata imam nekaj težav, saj ga alberge nima, ostalo p je po večini zaprto. Predlagajo mi neko trgovino, ki se odpre jutri po deveti. Po pregledu mesta pa le najdem odprt bar s pečatom.
Pozno zvečer prispe še en kolesar, ki začuda odlično govori angleško. Kasneje ugotovim, da je žena s Češke in uči angleščino ter da se mora vseskozi pogovarjati v angleščini, da ga lahko popravlja.
Oba kadita kot turka, tudi v albergu, sam pa se mirno sprehodim do okna, ga na stežaj odprem ter se zavijem v toplo spalno vrečo.
Gosta se kasneje odpravita na večerjo, toda kmalu prideta nazaj, saj je povsod vse zaprto. Sam medtem potegnem na plano še preostali kos kruha, ki sem ga dopoldne kupil v baru ter povečerjam, si umijem zobe in odidem spat.

Santa Marta de Tera – Mombuey Read More »